Goran Lazičić, MLADA POEZIJA V SRBIJI*

*Tekst je skrajšana in dodelana različica Predgovora iz knjige Restart: Panorama nove poezije u Srbiji, ur. Goran Lazičić, Dom kulture Studentski grad, Beograd 2014

Uredniška op.: Besedilo objavljeno z avtorjevim dovoljenjem.

Prevedla Natalija Milovanović

 

 

Če bi od programa za izdelavo fotorobotov zahtevali maketo proizvajalcev poezije novejše generacije v Srbiji, bi dobili naslednje rezultate. Letnik rojstva: 1980; spol: androgin; izobrazba: Filološka fakulteta v Beogradu; poklic: profesor književnosti (obseg ur: 67 %, pogodba za nedoločen čas); letni zaslužek od književnega dela: nagiba se k relativni ničli. Če bi vprašali kakšnega sociologa, kdo so avtorji in avtorice novejše pesniške generacije, bi vam odgovoril, da gre za pripadnike milenijske generacije oziroma generacije Y, to pa so pripadniki generacije, ki je na svet prišla v zadnji četrtini 20. stoletja. Če pa bi se z istim vprašanjem obrnili na kakšnega od literarnih kritikov, bi dobili odgovor, da novo ali mlado generacijo na pesniški sceni Srbije tvorijo pesniki in pesnice, rojeni po letu 1975. Pri tem so jedro generacije tisti, rojeni med leti 1978 in 1986. Tedaj bi se v pogovor vključil pronicljiv zgodovinar, ki bi opazil, da je to generacija, ki je odraščala v devetdesetih in je postajala polnoletna v času od študentskih protestov 1996 / 97 do leta, ko je bil umorjen predsednik vlade Zoran Đinđić (2003).

Če sliko razširimo na sodobno literarno sceno Srbije v celoti, je tako določena mlada pesniška generacija, ki prihaja po avtoricah in avtorjih, rojenih od konca petdesetih do začetka sedemdesetih in ki je v kritiki že fiksirana kot generacija devetdesetih. Znotraj mlajše poezije lahko razlikujemo tri kronološko razdeljene avtorske valove, ki se ne prekrivajo vedno z letnico rojstva avtorjev in avtoric. Prvo skupino sestavljajo tisti, ki so postajali pesniško priznani o koncu devetdesetih, kamor spadajo Alen Bešić, Enes Halilović, Siniša Tucić, Jasmina Topić, Marjan Čakarević kot tudi pesnice, ki so delovale znotraj Ažinove šole poezije in teorije (Ažin = Asociacija za žensko iniciativo), ki jo je osnovala ter od 1997 do 2006 v Beogradu vodila pesnica, teoretičarka in feministična aktivistka Dubravka Đurić. Drugi val, ki sestavlja jedro generacije, se začne s prvo polovico preteklega desetletja, vrh pa doseže med letoma 2009 in 2010, ko vidne knjige objavijo Petar Matović, Nikola Živanović, Maja Solar, Vladimir Stojnić, Bojan Vasić. Tretji val sestavljajo najmlajši avtorji in avtorice, ki na sceno stopijo v drugem desetletju 21. stoletja. Z današnje perspektive (konec l. 2016) se zdi, da je zenitna doba mlade generacije končana in da je trajala med letoma 2009 in 2013. To seveda ne pomeni, da pripadniki generacije ne pišejo več pomembne in kvalitetne poezije. To pomeni, da so starejši med njimi z eno nogo že zakorakali v status uveljavljenih avtorjev srednje generacije.

Srbska literarna scena je majhna in pregledna, še zlasti pesniška scena, kar ima številne negativne posledice, vendar je to za potrebe njenega panoramskega pregleda in orisa poglavitnih značilnosti olajševalna okoliščina. Kar zadeva vodilne založbe in izdaje, se sodobna poezija v Srbiji, nasprotno od demografskih trendov, že dolgo in vztrajno izseljuje iz Beograda. Založniški programi velikih, turbokapitalističnih založnikov iz prestolnice so strogo tržno usmerjeni. Med več sto naslovi njihove letne produkcije se praviloma ne najde niti ena pesniška knjiga. Ne pretiravamo, če rečemo, da se devetdeset odstotkov relevantnih pesniških knjig tiska pri malih založbah, kot so Povelja iz Kraljeva, Kulturni centar Novi Sad ali zbirka Najbolja Združenja pisateljev in književnih prevajalcev iz Pančeva. Male beograjske založbe, kot sta LOM ali v zadnjem času Kontrast, na leto objavijo po dve do tri pesniške zbirke. Poleg tega mladi avtorji pogosto objavljajo v izdajah, specializiranih za prve knjige pri Matici srpski ali pri Študentskem kulturnem centru v Kragujevcu oziroma kot zmagovalci natečajev in festivalov, kot je Mladi Dis v Čačku, nato Vrbas, Zaječar ali Limski večeri poezije. V znak protesta proti stanju v domačem založništvu so nekateri avtorji začeli izdajati zbirke v samozaložbi. Skupina Caché, ki so jo sestavljali Tamara Šuškić, Goran Korunović, Uroš Kotlajić, Bojan Vasić in Vladimir Tabašević, je objavila približno deset svojih knjig v samozaložbi. Letos je svojo novo zbirko 7 besova Marijinih [7 besov Marijinih] pesnica Marija Cvetković prav tako objavila v samozaložbi. Bojan Savić Ostojić je pred nekaj leti osnoval neodvisno izdajo Knjižuljak, znotraj katere je objavljenih nekaj pesniških knjig.

Treba je omeniti tudi nekaj izključno generacijskih revij in internetnih portalov. Bojan Savić Ostojić in Vladimir Stojnić sta zagnala in urejata internetno revijo za sodobno poezijo Agon, ki je v osmih letih obstoja postala pomembna platforma za uveljavljanje in profiliranje mlade pesniške scene v Srbiji, vendar tudi na prostoru nekdanje Jugoslavije. V zgodnji fazi oblikovanja mlade generacije je bil pomemben tudi časopis Treći Trg pod uredniško taktirko Dejana Matića in Milana Dobričića pa tudi njun mednarodni pesniški festival Trgni se! Poezija!.

Generacija, ki nima ničesar izgubiti

Dve izvenliterarni okoliščini temeljno določata mlado generacijo pesnic in pesnikov v Srbiji. Nanašata se na družbenozgodovinski in tehnološko-medijski kontekst, v katerem je ta generacija odraščala, v katerem se je intelektualno, kulturološko in ideološko oblikovala ter v katerem je začela pisati in objavljati poezijo.

Prva okoliščina je izguba družbenega pomena literature po padcu socialističnega sistema, ko so se zaprle velike državne založbe in je literatura ostala prepuščena odprtemu trgu. Ta sprememba je bila dramatična za načela delovanja celotnega literarnega polja, še zlasti pa za poezijo, ki je v tržnem smislu najmanj prilagodljiv umetniški izdelek. To seveda ni specifična ali srbska ali eksjugoslovanska situacija: podobni procesi s skoraj enakimi učinki so značilni za vse države nekdanjega vzhodnega bloka. Specifično srbska in deloma skupna eksjugoslovanska postkomunistična okoliščina so pa državljanske vojne iz devetdesetih, rušenje in kolaps družbe v vsakem pogledu in na vseh ravneh, uveljavljanje etnonacionalističnih narativov skozi medijski, izobraževalni in umetniški sistem kot dominantnih sociokulturnih paradigem, (ponovno) postavljanje antimodernistične ideologije Srbske pravoslavne cerkve na prosto mesto komunistične ideologije kot uradnega kolektivnega programa, ki suvereno deluje na širokem prostoru družbenih praks od visoke umetnosti do rituala vsakdana. Zaradi politične izoliranosti države in gospodarsko uničene družbe ostajata Evropa in svet večini mladih pesnic in pesnikov kot tudi večini mladih v Srbiji na splošno nedostopna tako turistično kot tudi glede raznih oblik mednarodnih študentskih izmenjav in mobilnosti mladih, kar je od padca Berlinskega zidu postalo samoumeven del izobraževanja in odraščanja v državah razvitega sveta.

Druga stvar, ključnega pomena za kontekst, v katerem ustvarjajo mladi pesniki in pesnice v Srbiji v zadnjih dveh desetletjih, je računalniška revolucija, ki je nastopila na prehodu iz 20. v 21. stoletje. Široka dostopnost osebnih računalnikov in predvsem razširjenost interneta sta temeljito spremenili komunikacijsko paradigmo, na kateri temelji sodobni svet, s pa tem tudi predpogoje nastajanja, distribucije in recepcije umetniškega ustvarjanja. Mlada pesniška generacija je prvi rod digitalnih domorodcev v srbski poeziji, to je prva generacija, ki je ne sestavljajo digitalni priseljenci. Drugače povedano, kot je dejala kritičarka Biljana Andonovska, to je »prva v pravem pomenu postgutenbergovska generacija srbske literature«. Digitalna tehnologija, internet in globalizacijski trendi na splošno ne samo da so tej generaciji mladih ljudi v precejšnji meri, četudi posredno, približali direktno nedostopni svet, temveč so tudi poglavitno spremenili načela nastajanja in objavljanja njihove poezije kot tudi njene notranje, poetične značilnosti.

Računalniški svet in virtualno mrežno povezan vsakdan postajata tudi na tematski ravni razločevalni značilnosti te generacije. To je predvsem značilno za poezijo, ki jo pišejo Petar Matović, Siniša Tucić, Vladimir Stojnić, Andrija B. Ivanović, Ljiljana Jovanović, Maja Solar, Dragoslava Barzut, Uroš Pajić, Dunja Janković. V pesmi Kanibal ante portas Siniše Tucića je ikonični jezik digitalne dobe prikazan kot sklenitev civilizacijskega kroga in vrnitev k predstavnim praksam prazgodovine: sodobni svet je postal velika cyber jama.

Unlimited free download

Poetični pluralizem poezije, ki jo pišejo mladi avtorji in avtorice v Srbiji v zadnjih dvajsetih letih, bi se lahko omejil na dve paradigmi, od katerih bi prva bila referencialno zasnovano pesništvo, druga pa avtoreferencialna ali jezikovna poezija. Ti dve liniji – se razume – lahko vzpostavimo le pogojno in ju je treba predhodno razumeti kot poetične tendence, ki neredko in pri istih avtorjih variirajo od zbirke do zbirke in celo od pesmi do pesmi: to praviloma niso programsko izbrane in eksplicitno potencirane poetične težnje. Omenjeni pluralizem lahko z ene strani vidimo kot okoliščino, ki je primerna duhu časa v smislu dejanske postmoderne simultanosti in sinhronega obstoja različnih predstavitvenih strategij ter celotne kulturne dediščine civilizacije. Slogovni postopki, shranjeni na zalogi pesniške tradicije, ki se kadarkoli, neomejeno in brezplačno lahko downloadajo in uporabijo za potrebe nove produkcije, so v novi aktualizaciji ne le nezgodovinski in zreducirani na isto časovni raven, temveč se tudi nekdanje vrednostne hierarhije med njimi razkrajajo in opuščajo. Po drugi strani je poetični pluralizem indirektna posledica izgube družbenega značaja in skorajda neobstoječega simboličnega in ekonomskega kapitala, ki je v igri znotraj pesniške scene v (post)tranzicijski Srbiji. Zato se vsak poskus razločevanja in sistematizacije glavnih poetičnih smeri znotraj sodobne mlade poezije na koncu izkaže za preširok in premalo definiran ter se omeji na popisovanje skoraj vseh obstoječih relevantnih paradigem pisanja poezije na splošno.

V prvi izmed omenjenih, referencialni paradigmi, je jezik razumljen kot medij, kot v osnovi neproblematičen posrednik, prek katerega in skozi katerega se sklicuje na različne ravni pojavne stvarnosti ali na različne oblike mentalnih vsebin, od neposrednih čutnih in čustvenih izkušenj do sklicevanj na literarno in kulturno tradicijo. Takšna poezija – zavedno ali ne – temelji na razumevanju jezika kot zanesljivega in prozornega komunikacijskega posrednika, medtem ko je beseda označevalec, za katerega je samoumeven objektiven obstoj označenega, na katerega se nanaša. Takšen tip poezije temelji na t. i. ideologiji lirske pesmi: stabilen lirski subjekt je oblikovan kot glas moškega ali ženskega Jaza, ki bralcu sporoča svoje izkušnje, razmišljanja, čustva in se pri tem skoraj brez izjeme drži osnovnih skladenjskih in pravopisnih norm. Ta paradigma zajema dve poetični liniji, ki ju kritika v zadnjem času ločuje na diskurzivno in narativno poezijo.

Diskurzivna poezija v osnovi pripada simbolistični paradigmi: označenega ne poimenuje direktno, temveč se njegov obstoj na različne načine sugerira ali evocira. Takšno pesništvo je osredotočeno na izgradnjo pesniške podobe, medtem ko jezik, čeprav se praviloma načelno drži ustaljenih konvencij, vendarle namenoma odstopa od vsakodnevnih govornih oblik in teži k pesniški izumetničenosti, pogosto tudi k namerni hermetičnosti. V središču avtorskega zanimanja je besedilo, oblika pesmi, ne pa njen pomen; velja, da je bistvo pesniške obrti v formalno-jezikovnem izpopolnjevanju verzov.

Po drugi strani v narativni poeziji poudarek ni na oblikovanju pesniške podobe, temveč predvsem na pripovedovanju zgodbe, na prenašanju nekakšnega sporočila. Verz je najpogosteje oblikovan kot jasna in komunikativno pregledna poved, jezik je blizu vsakodnevnemu govoru in različnim pogovornim žargonom. Pesmi te vrste so običajno kratke zgodbe, grafično prelomljene v obliko verzov. Temu ustrezno se v analizi takšne poezije uporablja naratološki pristop: lirski subjekt se na primer označuje kot narator v pesmi. Če je za diskurzivno poezijo primarno, kako je pesem napisana, je za narativno ključno, o čem pesem govori, kaj je njeno sporočilo. Pesniški Jaz je v narativni poeziji zgrajen tako, da ustvarja učinek avtentičnega in neposrednega avtorjevega / avtoričinega nagovarjanja bralca / bralke; praviloma je govora o osebnih življenjskih izkušnjah, za katere se predpostavlja, da so bralcu / bralki razumljive in blizu, ali drugače povedano, računa se na učinek intelektualne, čustvene, kulturološke ali politično-ideološke identifikacije pri bralnem razumevanju besedila.

Tematsko lahko referencialno paradigmo razdelimo na veristični, intimistični oziroma izpovedno-refleksivni tip na eni in na učeno, intertekstualno usmerjeno, kulturno-citatno poezijo na drugi strani. Čeprav ne brez izjem in prehodnih, mešanih oblik, se prvi tip načeloma prekriva z narativnim, drugi pa z diskurzivnim pesništvom.

Drugi pol v tej splošni, paradigmatski tipologiji mlajše srbske poezije bi bila avtoreferencialna, jezikovna, ali kot jo nekateri kritiki imenujejo, metajezikovna poezija. Za to vrsto pesništva – če citiram kritičarko Jeleno Milinković – »je resničnost pesmi resničnost jezika, pesem je posnemanje jezika«. Jezikovna poezija izhaja iz poststrukturalističnih teoretskih konceptov – predvsem iz postavke, da jezik ni in ne more biti neproblematičen, prozoren medij – pa tudi iz družbenoaktivističnih emancipacijskih gibanj, kot so feminizem, postkolonializem, LGBT aktivizem. Avtorji in avtorice te smeri poleg tehnike kolaža in montaže v poezijo vključujejo tudi različne strategije vizualnih umetnosti in konceptualnega performansa. Temu poetičnem toku pripadajo pesnice Ažinove šole in nekaj pomembnih moških avtorjev nove generacije. Ideološko-poetična težnja Ažinove šole v kontekstu srbske družbe devetdesetih ni bilo eskapistično zapiranje v slonokoščeni stolp jezika, temveč feministično navdahnjen vzgib za preizpraševanjem in preureditvijo vodilnega literarnega kanona in celotne patriarhalne družbene ureditve.  Treba se je zavedati, da je bilo v devetdesetih feministično gibanje v Srbiji tako v institucionalnem kot v politično-ideološkem smislu tesno povezano z antinacionalističnim in antivojnim aktivizmom.

Za jezikovno poezijo mlajše generacije je emblematičen avtoironično oblikovan podnaslov zbirke Makulalalalatura Maje Solar, ki se glasi: »umazani netalentirani tekstualni terorizem«. V poeziji, ki ni primarno in eksplicitno usmerjena v (meta)jezikovno dekonstrukcijo uradnih kulturnih narativov in ideoloških paradigem, temveč je predvsem zasnovana na telesno-fiziološkem dojemanju in refleksiji sveta, izpeljani v bolj ali manj konvencionalni jezikovni formi (npr. Tamara Šukić), je moč zaslediti eno od točk presečišča dveh orisanih poetičnih paradigem: jezikovna performativnost in (feministična) subverzija se tukaj zlijeta z izpovedno-lirsko diskurzivno poezijo.

 

Prečkanje Slavne poti

Med starejšimi pesniki in pesnicami nove generacije je več takšnih, katerih poezija izraža družbeni upor in bolj ali manj neposreden politično-ideološki angažma. Večina teh pesmi in zbirk je nastajala ob koncu devetdesetih in v prvih letih novega tisočletja.

Z vsemi grozotami, ki jih je to obdobje prineslo s seboj v Srbijo, je v primerjavi z leti, ki so sledila, imelo vsaj manihejski jasno in zatorej za vsakdanje življenje znosnejšo, za politični angažma pa olajševalno delitev na dobre in slabe, na nas in njih.

Avtorji tovrstnega pesništva so Dejan Čančarević, Tomislav Marković, Miloš Živanović, Dragana Mladenović in Siniša Tucić. Čančarevićeva poezija ima slamersko skladnjo in jo avtor najpogosteje javno izvaja kot del glasbenega in video performansa. To je poezija avtentičnega upora proti družbenemu zlomu devetdesetih in javna kritika institucij, ki so ta zlom povzročile in podpirale (vzdrževale), zlasti vojske, policije, cerkve. Čančarevićeva kratka pesem Rodoljubiva (Rodoljubna) bi lahko bila neke vrste geslo za to linijo mlajše srbske poezije: »Kakav smo / Samo / Slavni put / Prešli / Od / Plave / Do / Masovne / Grobnice.« (»kakšno / slavno pot / smo / prečkali / od / plave / do / masovne / grobnice.«). Pesniški angažma Dragane Mladenović je usmerjen tako na vsebino družbene sodobnosti in nedavne zgodovine kot tudi na jezik, ki je takšno stanje v družbi omogočil in ga vzdrževal. Znotraj te skupine Dragana Mladenović in Siniša Tucić pišeta slogovno bolj strnjeno, v eliptičnem verzu, najpogosteje z reducirano skladnjo in okrnjeno naracijo. Siniša Tucić se poleg družbenopolitične stvarnosti ukvarja še s položajem literature v tem kontekstu: preizprašuje zasluge srbskih piscev in literarnih kritikov za konstrukcijo nacionalističnih kulturnih narativov, obenem pa tematizira tudi družbeni status literature v socialističnem obdobju.

Satirični pesnik in aforist Tomislav Marković se v zbirkah Vreme smrti i razonode (Čas smrti in razvedrila) ter Čovek zeva posle rata (Človek zeha po vojni) posmehuje politikom, ki so v devetdesetih družbo popeljali v vojno, hkrati pa tudi literatom ki so vojno podpirali in jo do danes upravičujejo. Marković parodira znane pesmi iz kanona srbske literature kot tudi največje uspešnice trenutnih pesniških nacionalnih veličin in na ta način dekonstruira ideološke in kulturne narative, ki so družbo senzibilizirali za vojno, ustvarili nasprotnike in podpihovali sovraštvo med narodi. Z uporabo hiperbole kot glavnega stilnega postopka Marković zasmehuje nacionalno razumljeno kolektivno identiteto ter smeši patriarhalnost in seksizem srbske kulture. Poezija Miloša Živanovića je napisana v dolgem, pripovednem verzu in je bogata z referencami iz pop kulture. Njegova pesem U srcu (V srcu) je ena izmed najbolj prepoznavnih pesmi generacije. Živanović se ostro zoperstavlja pozabi in preračunanemu izpodrivanju mučnih, še vedno nerazrešenih vprašanj iz nedavne srbske zgodovine, predvsem vprašanja odgovornosti za nastanek ksenofobije, vojne evforije in vojnih zločinov.

Živanovićeva poezija stoji na prehodu med omenjeno skupino in poezijo, ki jo pišeta Željko Mitić in Andrija B. Ivanović, pesnika, katerih poetična in kulturna rahločutnost v prvi vrsti temelji na rock and roll kulturi in ameriški beatniški poeziji. Mitić in Ivanović pišeta narativno poezijo, potopljeno v angloameriško pop kulturo druge polovice dvajsetega stoletja, vendar pri tem ne pozabljata na družbeno realnost Srbije zadnjih dveh desetletij. To je pesništvo tesnobnega, dezorientiranega (moškega) subjekta znotraj scenografije, ki jo omejuje socialni kolaps na lokalni in smrt rock and rolla na globalni ravni (Željko Mitić: »a onda je jedini pravi čovek / odlučio da prekine agoniju / Kobejn / je pucao sebi u glavu / i presudio toj staroj mrcini / nekad znanoj kao rokenrol« (»in potem se je edini pravi človek / odločil končati agonijo / Cobain / si je streljal v glavo / in dokončal to staro mrcino / nekoč znano kot rock and roll«)). Med najmlajšimi avtorji te linije je tudi Bojan Marjanović, ki je v zadnjih dveh letih objavil zbirke Politika, Pornografija, Poezija ter Između dva rata (Med vojnama).

Družbena stvarnost sodobne Srbije je tematizirana v poeziji Petra Matovića v ciklih Izlazak, periferija (Izhod, periferija) iz zbirke Koferi Džima Džarmuša (Kovčki Jima Jarmuscha) ter Putovati u Utreht (Potovati v Utrecht) iz zbirke Odakle dolaze dabrovi (Od kod prihajajo bobri), nato v zbirki Stereorama Bojana Savića Ostojića, v nekaterih pesmih Danila Lučića in Ivane Maksić kot tudi v eni izmed najboljših pesmi Uroša Pajića, Peti oktobar (Peti oktober, mitski dan političnega padca Slobodana Miloševića). Odmevi jugoslovanske državljanske vojne se – kot avtobiografsko zasnovani prebliski iz otroštva – pojavljajo v pesmih Vladimirja Tabaševića v njegovi zbirki )Kundak ( )Puškino kopito). Nekaj pesmi iz zbirke Lampeduza (Lampedusa) Dragana Radovančevića je v skladu z naslovom knjige posvečenih trenutnim političnim in etičnim vprašanjem, predvsem migrantski krizi v Evropi. V isti knjigi je tudi pesem Ispovest kapetana Lubica (Izpoved kapetana Lubitza), pilota Lufthanse, ki je v blaznem samomorilskem podvigu umoril tudi vse potnike letala, ki ga je upravljal. Eden izmed najmlajših avtorjev na sceni Ognjen Obradović v eni svoji pesmi tematizira javno usmrtitev novinarja Jamesa Foleyja, talca t. i. Islamske države. Brutalno nasilje in represija sta postala sestavni del medijske komunikacije in legitimen način političnega boja, kar je pomembna tema sodobne poezije.

 

Oseba A: Jaz sem Orfej, oseba B: Jaz sem Orfej, oseba C: Jaz sem…

Osnovna poetična načela poezije, ki jo pišejo Alen Bešić, Enes Halilović, Jasmina Topić, Nikola Živanović, Slađan Milošević, Radomir D. Mitrić, se lahko uvrsti v poznomodernistično paradigmo izpovedno-refleksivne poezije. Poezijo naštetih avtorjev odlikuje resen ton in nekoliko vzvišena, melanholično-elegična intoniranost verzov, modernistično zaupanje v poezijo, njeno edinstvenost in pomen, z drugimi besedami v bistvenost, univerzalnost in nadindividualno vrednost pesniške umetnosti. Uprizorjeno izpoved osebnih izkušenj posredujejo različni kulturni narativi in vzorci iz literarne, umetniške in mitološke dediščine civilizacije. Pesmi so praviloma napisane v konvencionalnih pesniških oblikah s tradicionalnimi stilnimi sredstvi, mestoma tudi v vezanem, rimanem verzu. Ta linija srbske mlajše poezije je dvojni poetični hibrid: v njej se križata izpovedna in eruditivna poezija na tematsko-motivni ravni ter narativno in diskurzivno pesništvo na postopkovni ravni. Pri vztrajanju na intertekstualnosti in citatnosti avtorji in avtorice te smeri občasno zapadajo v izumetničenost in nekreativni avtomanirizem. Po drugi strani imajo njihove najbolj uspešne pesmi razsvetljensko kvaliteto: upodabljajo nepričakovana doživetja stvarnosti in prinašajo nenavadne vpoglede v navidez vedno enak in nespremenljiv vsakdan, pri čemer pogosto istočasno posegajo v polje literarne in kulturne dediščine, na katero se sklicujejo ali jo upoštevajo. Takšne pesmi so avtentično ponovno osmišljanje tistega, kar sicer zlahka razumemo kot »vsakodnevni nič« in nastajajo kot »prelomljena krožnica teh milimetrskih tavanj od / sobe do plaže, od pisma do telesa, od sebe do sebe« (»izlomljena kružnica tih milimetarskih lutanja, od / sobe do plaže, od pisma do tijela, od sebe do sebe.«  – A. Bešić). Z drugimi besedami, ta poetična tendenca ne stremi k abstraktnosti in metafizičnem karakterju sveta pesmi, ki je prevladoval v poeziji transsimbolistov iz devetdesetih, kar je v končnem učinku mejilo na misticizem in ezoteriko. V tej poeziji ni zavestne odmaknjenosti in namernega ignoriranja zunanjega sveta, tj. fenomenološke reduciranosti predmetne ravni pesmi, medtem ko je njena metafizičnost prvenstveno usmerjena k metapoetskem in avtopoetskem vidiku pesništva, ki je od pesnika do pesnika in od pesmi do pesmi bolj ali manj eksplicitno izražen.

Isti poetični hemisferi mlajše poezije v Srbiji pripadajo še Petar Matović, Goran Korunović, Jelica Kiso, Dragan Radovančević, Marija Rakić Šaranac, Nika Dušanov, Marko Stojkić. Medtem ko se za prej opisano linijo še vedno lahko uporablja tradicionalni termin lirika, ta zadnji niz avtoric in avtorjev piše še bolj eksplicitno avtorefleksivno usmerjeno poezijo z izrazitim samozavedanjem s poudarkom na (avto)ironiji in problematizaciji lastnih poetičnih stališč, kar bi se lahko v tem smislu označilo kot postlirsko pesništvo. Njihovi verzi niso zasnovani na simbolističnem idealu besed brez senc: jezik njihove poezije je jezik časa in družbe, v kateri živijo, jezik, čigar besede so vselej že osenčene in scefrane od različnih kontekstov, v katerih se vsakodnevno uporabljajo. Če je za pesnike neosimboliste iz petdesetih in šestdesetih, o čemer je pisal Tihomir Brajović, namesto simbolističnega jezika idej v središče kreativnega interesa stopila ideja jezika, bi se lahko za novejšo poezijo v Srbiji sprva lahko reklo, da je osredotočena na ideologijo jezika, tj. na strukturo, ozadje in mehanizme družbenega izraza jezika. Po drugi strani se modernistične sledi v okviru te poetične tendence odražajo v prevladi diskurzivnosti nad narativnostjo, v prevladi pesniške podobe nad zgodbo, nato v formalnih značilnostih te poezije (četudi je verz izključno prost, gre najpogosteje za kratke kitične pesmi) kot tudi v bolj ali manj strogem upoštevanju skladenjskih in pravopisnih norm. Predmetni sloj pesmi je praviloma veristično zasnovan, pesniška evokativnost pa se večinoma razvija iz jasno prepoznavnega avtobiografskega podteksta. Bistvena značilnost te pesniške linije leži v  učinkovitem prepletu ironije in čustvenosti, v istočasni depatetizaciji postopka po eni in potenciranju čutnosti in imaginativnosti pesniške podobe po drugi strani. Znotraj generacije prav avtorji in avtorice te smeri izražajo največje odklone znotraj poetskega sveta, ki ga gradijo tako v čutni kot v intelektualni domeni pesništva. Njihove pesmi zaznamuje lirska narativnost in lirska esejskost. Tej smeri med najmlajšimi avtorji pripadajo tudi Ilhan Pačariz, Željko Tešić, Uroš Pajić, Filip B. Vukotić in Ognjen Obradović.

Če povzamemo, prva orisana linija, katere dosedanji najbolj vidni predstavniki so Bešić, Halilović, Nikola Živanović in Jasmina Topić, temelji na kulturni metaforizaciji ter alegorizaciji osebne eksistencialne izkušnje (svet je prelomljen skozi pesniški Jaz), medtem ko drugo smer znotraj (pozno)modernistično utemeljene mlajše poezije v Srbiji, ki jo zaenkrat vodijo Matović, Radovančević in Korunović, odločno označuje pesniška esejizacija prelomnih družbenih in ideoloških tematik (pesniški Jaz se projicira v svet). V poeziji prve smeri je dominanten resen, melanholičen ton in bolj ali manj statičen, pasiven odnos subjekta do sveta pesmi, medtem ko je za drugo skupino ključna ironična artikulacija in izmenično približevanje ter oddaljevanje subjekta od sveta pesmi. Prvi so moderni orfeji, ki se tega popolnoma zavedajo, drugi pa si obraz zakrivajo z masko Orfeja, nato pa to vlogo vestno in posvečeno igrajo.

Dominantne značilnosti poezije Sergeja Stankovića, Bojana Samsona, Patrika Kovalskega, Dejana Matića ter Mladena Šljivovića so ironična obdelava ustaljenih medijskih diskurzov in različnih vidikov literarne in kulturne tradicije, parodija žanrov in mitologije pop kulture, predvsem pa pesniški humor in ludizem. Naštetim avtorjem je podoben tudi Ognjen Petrović, ki piše v narativno bolj razpotegnjenih, skladenjsko razširjenih verzih. Poezijo Marije Cvetković lahko zavoljo hipertrofije in večplastnosti ironije prav tako uvrstimo v to skupino, čeprav za razliko od Ognjena Petrovića Petrovića piše kratke pesmi z izrazito eliptičnimi verzi; vendar je tudi sicer je dosedanja poezija Marije Cvetković zaradi nepredvidljivih asociacij, domiselnih pesniških podob in jezikovne originalnosti posebnost med generacijo. Tudi poezijo Dragoslave Barzut je treba všteti v to pesniško skupino, s tem da je pesnica in LGBT aktivistka iz Novega Sada eden redkih glasov, ki v sodobno srbsko literaturo neposredno vključuje homoerotično / lezbično tematiko in je  glede na to ne le dragocen pojav na javni sceni, temveč sta tudi avtorska etika in družbeni značaj njene poezije ter kratke proze v tej generaciji edinstvena.

Za to smer mlajše poezije lahko kot prispodoba obveljajo verzi, ki odprejo pesem Nešto je u igri (Nekaj je v igri) Patrika Kovalskega: »Kakva paradigma/ kakav daun.« (»Kakšna paradigma / kakšen down.«). Glavne značilnosti te poezije so kritično-satirični pogled na družbeno realnost, groteska in absurd kot temeljni načeli pri gradnji pesniškega sveta, aforističnost verza, nagnjenost k humorju in skoraj neizogibno (anti)bistvo na koncu pesmi, katerega učinek je analogen mehanizmu šale. Po klasičnih parametrih bi takšno poezijo lahko opisali kot depatetizirajočo, a je po drugi strani spričo poudarjeno izvedene (avto)ironije – kar je tu treba razumeti vrednosto nevtralno – patetična. Avtorji in avtorice te smeri pesem začnejo v kostumu Orfeja, do pa konca to masko – pred bralci in za bralce – večkrat teatralno snamejo in si jo ponovno poveznejo čez obraz.

 

Fight back!

Verzi Danice Pavlović: »Ti, moja muzo / čeličnih grudi, / sa nežnim perajama, / bodljikavom bradom / i staklenim očima« (»Ti, moja muza / jeklenih prsi, / z nežnimi plavutmi, / bodečo brado / in steklenimi očmi«) bi lahko služili kot združevalni credo avtoric, ki so se intelektualno in pesniško oblikovale v krogu Ažinove šole. Gre za pesništvo, ki s samozavedanjem poskuša, kot piše Ana Seferović, preizpraševati in programsko prevrednotiti »i oca / i sina / i najrazličitije duhove« (»in očeta / in sina / in najrazličnejše duhove«) dane pesniške tradicije. Ključne pesmi tega kroga so Telo je politika Natalije Marković, Žena za pojesti (Ženska za pojesti) Ljiljane Jovanović in Cenzurisano telo (Cenzurirano telo) Maje Solar. Čeprav zadnja leta ne objavlja več poezije, je Maja Solar, edina pesnica tega kroga, ki ne izhaja direktno iz Ažina, avtorica verzov, ki spadajo med najbolj prepoznavne v dosedanji biografiji mlajše generacije: »mogu ili BITI ili IMATI FALUS« (»lahko ali SEM ali IMAM FALUS«) ali »sa vrištećim predrasudama / transseksualizira se transcivilizacija / malo je maznih brezinih glasova« (»s kričečimi predsodki / se transseksualizira transcivilizacija / malo je milih brezinih glasov«.) Iz tega kroga avtoric je prepoznavna tudi poezija Tamare Šukić, ki jo zaznamujejo jezikovno pretanjeno in čustveno subtilno potenciranje telesnosti in ženske seksualnosti; v skladu s stališči iz klasičnega kanona feminizma je svet v verzih Tamare Šukić neposredno zaznavan z (ženskim) telesom: to je poezija, v kateri je senzualno vase popolnoma vsrkalo refleksivno in ki je osvobojena površinske intertekstualnosti ter konkretnih kulturnih referenc.

Kot je Dubravka Đurić v več besedilih podrobno opisala in razložila, je poezija avtoric, ki izhajajo iz Ažinove šole, radikalna, eksperimentalna pesniška praksa, ki jo označuje neprozoren, nereferencialno strukturiran jezik, ustvarjalno izrabljanje hibridnih, nenarativnih umetniških oblik pa tudi odkrivanje novih pesniških žanrov ter modelov izrekanja. Namesto pojma pesniškega besedila se pojavi pojem besedilne prakse; lirski subjekt ni konsistenten in koherenten, temveč hibriden in nomadski. Ta poezija je združitev lirskega in radikalnega, pesniškega in proznega, verbalnega in vizualnega, zaradi tega pa je tudi označena s terminom postjezikovna poezija. Mešanje diskurza teorije in diskurza poezije ni razumljeno kot arbitrarna avtorska odločitev, temveč kot posledica vpogleda v to, da teorija in poezija v naši dobi nista zgolj ločeni diskurzivni enoti, temveč sta celo neločljivi. Zato te avtorice vztrajajo na hipertekstualnosti (in posnemanju hipertekstualnosti), multidiskurzivnosti, heteronomnosti svojih besedil. »Ova praksa jeste i nije poezija, jeste i nije proza, jeste i nije teorija. Ona je politička, feministička, intelektualna, zastrašujuća, izazovna, transgresivna,« (»Ta praksa je in ni poezija, je in ni proza, je in ni teorija. Ona je politična, feministična, intelektualna, zastrašujoča, izzivajoča, transgresivna,«) piše Dubravka Đurić. Pomembna značilnost poezije, ki so jo pisale avtorice v krogu Ažina, je tudi v imperativu intelektualnega, avtorefleksivnega odnosa do lastnega ustvarjanja: ne samo da so pogosto objavljale avtopoetična besedila, temveč so jim pripisovale enako vrednost kot primarni pesniški produkciji. Vzporedno s preizpraševanjem jezika kot sistema in instrumenta za označevanje, se izpostavlja materialnost jezikovnih znakov in predmetnost lista papirja / knjige kot stvarnih nosilcev teh znakov; zato so v poeziji Ažinovih avtoric pogosti grafični eksperimenti in tipografska odstopanja od konvencialnega, normalnega preloma besedila, od pravopisnih in skladenjskih norm. Intermedialnost v opusu teh pesnic pomeni tudi to, da se poezija konzumira kot izvajalski žanr: pesniško besedilo je predloga za javno branje in performans. Ažinove avtorice so od postmodernizma prevzele strateško uravnavanje in križanje narativov, prevzetih tako iz visoke kot iz nizke kulture, pa tudi besedilno izrabljanje predstavnih strategij masovnih medijev, internetne kulture, tehnoestetike. Feministični angažma se izraža skozi demistifikacijo kulturno proizvedenih spolnih vlog in dekonstrukcijo stereotipnih modelov ženskosti. Kot je to označila Natalija Marković, Ažinove pesnice direktno izražajo »svojo žensko nesramnost«, spodbijajo obstoječe družbene hierarhije in zavračajo veljavne kulturne avtoritete; njihovo poezijo lahko kontekstualiziramo kot hibridno umetniško prakso, ki je izraz »postfeministične, postsocialistične divje ženskosti«. Dubravka Đurić za ključne vplive in poetično-ideološke predhodnike Ažinovih pesnic označi ameriško jezikovno poezijo in francosko žensko pisavo, zgodovinske avantgarde (ruski kubofuturizem, italijanski futurizem, zenitizem) ter jugoslovansko neo- in postavantgardno umetnost iz šestdesetih in sedemdesetih (semantični konkretizem, vizualna poezija).

Jasno je, da ne pišejo vse avtorice, ki so bile povezane z Ažinovo šolo, identične poezije. Navedene značilnosti veljajo za pesniško os, okrog katere se poezija teh pesnic oblikuje in kroži; orbite kroženja pri tem niso nespremenljive in konstantne: zamišljeni poetično-ideološki osi kot gravitacijskem jedru se avtorice v posameznih pesmih ali določenih ustvarjalnih fazah izmenično približujejo ali se od nje oddaljujejo. Na splošno bi lahko sklepali, da pozicijo bližje jedru zavzema dosedanja poezija Natalije Marković, Ljiljane Jovanović in Maje Solar, medtem ko se v nekoliko bolj oddaljenih orbitah nahajajo Danica Pavlović, Ana Seferović in – še bolj oddaljeno – Tamara Šuškić; pri tem je splošna težnja, da privlačna moč središča sčasoma vidno slabi pri vseh naštetih pesnicah.

 

Ujeti drobce jezika

Posebno linijo ali drugo hemisfero znotraj mlajše pesniške generacije v Srbiji sestavljajo pesnice in pesniki, pri katerih v pisanju dominira osredotočenost na jezik in jezikovni eksperiment: jezik medijev postane tema in edina resnična vsebina poezije, ukinjena je objektivno ugotovljiva referenčnost pesniškega besedila, ki ima včasih obliko navidez samovoljno sestavljenega skupka označevalcev brez označenega. Včasih je ta postopek poimenovan desemantizacija jezika, toda zdi se, da je vendarle bolj natančna oznaka metajezičnost (zagovarjanje druge strani jezika kot medija). Navidez paradoksalno se pesniška besedila, za katere bi se sprva reklo da so zasnovana na tehniki arbitrarnega, naključnega beleženja prostega toka asociacij, tj. na postopku (kvazi)avtomatskega pisanja, v resnici razkrivajo kot poezija mehanične, knjigovodsko natančne katalogizacije jezikovnih in znakovnih rizomov, ki se vsakodnevno odražajo v zavesti avtorske instance, kar je samo eden izmed načinov definiranja omenjenega postopka posnemanja jezika oziroma poetike cyber verizma. V poeziji te vrste prihaja do zavračanja skladenjskih pravil in namernega obhajanja pravopisnih norm; je fragmentarna, fraktalna, neskladenjsko zasnovana: verzi so kakor nelinearno strukturiran prazen prostor, v katerega se umeščajo črepinje jezika; poezija postaja – metaforično rečeno – mreža, ustvarjena za lovljenje »drobcev jezika«, kot bi dejal pesnik Vladimir Stojnić.

Ta pesniška linija se zgleduje po angloameriški jezikovni poeziji in je povezana s teoretičnimi koncepti poststrukturalistične filozofske paradigme: v tem smislu se včasih govori o poeziji, zasnovani na teoriji, o poeziji kot (o)pevanju teorije pri čemer je problematično, če to razumemo preveč redukcionistično in enosmerno, takšna poezija pa se pretvori v banalizirajoč pesniški rezultat pogosto laično interpretirane in poenostavljene teorije. Drugače povedano, podobno kot pri nasprotnem polu pesniškega spektra, utelešenega v kulturalno-eruditivni, aleksandrijski poeziji, tudi jezikovni pesniki mestoma padajo v neproduktivni manierizem in nekreativno reciklažo trenutnih modnih postopkov. Najuspešnejša poezija te vrste ohranja (ironično) distanco do lastne radikalnosti s tem, da jo nadgrajuje z različnimi vidiki neeksperimentalnih, klasičnih lirskih pesniških strategij oziroma – če lahko tako rečemo – tako, da križa in hibridizira referencialni in avtoreferencialni jezik.

Konceptualna pesnitev Sistem Marjana Čakarevića je do sedaj najbolj radikalno izpeljana in najbolj mikavna stvaritev iz tega pesniškega kroga mlajše srbske poezije. Verzi Sistema na površinski ravni posnemajo računalniško generirane zapise. V absolutni časovni in prostorski simultanosti cyber sveta je proces subjektivizacije vedno že objektivizacija in podrejanje sistemu. V novejših zbirkah Jezik, 7 reči grada (7 besed mesta) in Tkiva Čakarević piše pomensko prozornejše verze z bolj ali manj jasno konstruirano instanco lirskega subjekta tudi z naglašeno evokativnostjo pesmi: bolj opazne so črepinje (avtobiografske) izkušnje, na katerih temelji vsebina pesmi. V ciklu Riblje puti (Ribje poti) Bojana Markovića je svet zreduciran na hologramski high-tech globus, na virtualno vseprisotnost in absolutni sedanjik. Jezikovni, vidni sloj te poezije nastaja kot negativ celotne jezikovne mase, ki nas vsakodnevno obkroža in preplavlja na internetu in prek drugih digitalnih medijev. Poezija Vladimira Vukomanovića se navezuje na mistični tip avantgardizma in teži k rekonstrukciji (hipotetičnega) izvenzgodovinskega, predkulturnega in predjezikovnega sveta, ki temelji na viziji, po kateri je pojavnost sveta, v katerem živimo, podrejena in pogojena z elementarnimi naravnimi silami, v neki vrsti nenehne nadčutne dialektike tostranskega in onstranskega. V tem smislu bi lahko tega pesnika imeli za nekakšen antipod Marjanu Čakareviću: če je poezija iz Sistema postsubjektna in postjezikovna, je Vukomanovićeva predsubjektna in predjezikovna.

Poezijo Uroša Kotlajića, Bojana Vasića in Vladimira Tabaševića – pesnikov, ki so skupaj s Tamaro Šuškić in Goranom Korunovićem sestavljali pesniško skupino, zbrano okrog samozaložniške izdaje Caché – bi lahko označili kot poezijo popisovanja jezikovnih črepinj, zaznavnih in spoznavnih senzacij. Kot bi subjekt v njihovih pesmih refleksno zavračal jezik, čim pride v stik z njim, kot bi mu bilo ob jeziku neprijetno in si zato prizadeva, da se ga čim prej osvobodi, da ga zavrže. To bi drugače povedano lahko imenovali poezija nelagodja v jeziku, ki teži k premagovanju tiste vrste bližine z jezikom, ki nujno pripelje do neznosne postanosti označevalca, do stalne usmerjenosti enih in istih oznak na ene in iste predmete oziroma na ene in iste misli ali čutne dražljaje. Strožje rečeno, to je poezija bega od jezika, kjer pesem nastaja, tj. ostane na papirju, kot sled tega bega – zato so pesmi teh avtorjev najpogosteje brez naslova, skladnja je povsem razlomljena ali popolnoma odstopa od norm, pojavljajo se namerne tipografske napake itd. V tem krogu avtorjev je Vasić bolj avtopoetičen, tj. avtopoetološki pesnik, medtem ko je Kotlajić nagnjen k jezikovno rahlem skiciranju konkretnih čutnih dražljajev in čustvenih (pred)stanj. Poetika Kotlajića, Vasića in Tabaševića se zaradi fluidnosti, nestabilnosti in žanrovske transgresije nekoliko prekriva z žensko literaturo, hkrati pa jih odbleski eksistencialnih izkušenj in čutnih dražljajev iz zunanjega sveta, ki pogosto prebadajo površino njihovih besedil, povezujejo s pesništvom diskurzivnega tipa v okviru referenciale paradigme.

Vladimir Stojnić je pesnik, ki od knjige do knjige radikalno menjava pesniške pozicije in načine pisanja. Njegovih pet do sedaj objavljenih zbirk bi lahko skoraj vsako lahko prišteli k eni izmed različnih poetičnih linij znotraj mlajše srbske poezije, od tiste, navdahnjene z dediščino simbolizma / visokega modernizma, do tiste, osnovane na zapuščini avantgardnega eksperimenta in jezikovne poezije. Prav to priča omenjemu simultanemu obstoju različnih poetičnih pricipov znotraj mlajše pesniške generacije v Srbiji kot njeni morebitno ključni karakteristiki: pesnice in  pesniki svobodno manipulirajo z različnimi pesniškimi strategijami in jih v procesu pisanja s samozavedanjem instrumentalizirajo. Bojan Savić Ostojić je v štirih do sedaj objavljenih zbirkah tudi bistveno spreminjal pesniška stališča svoje poezije. V prvih dveh knjigah prevladuje imaginacija, ironična osuplost in izkrivljenost tako ustaljenih jezikovnih form kot tudi vsakdanjih izkušenj. Zbirka Stereorama je hibridno besedilo na meji pesniškega romana-eseja, ki ne le da tematizira nedavno in aktualno družbeno stvarnost Srbije, temveč stremi tudi k dekonstrukciji mehanizmov delovanja in izražanja družbene moči na sploh (jezik / znanje kot moč). V zbirki Jeretički dativ (Heretični dajalnik) se Savić Ostojić ponovno pokaže kot pesnik z nepredvidljivo in originalno domišljijo, ki preizprašuje performativnost, materialnost, predmetnost jezika pa tudi možnosti jezika, da izrazi telesno in posreduje čutno.

 

Mačke na vratih raja

Mikavna in med kritiki z razlogom cenjena knjiga Sonje Veselinović Poema preko (Pesnitev prek) je po formalnih značilnostih poezija v prozi ali, lahko bi rekli, pesniški esej z narativnimi elementi tehnike toka zavesti, uokvirjen z obrisi fiktivnega dialoga z ruskima pisateljicama Marino Cvetajevo in Ljudmilo Ulicko. Tudi v drugi pesniški knjigi z naslovom Krosfejd (Crossfade), avtorica ostaja na podobni poti: njena pesniška proza je elegantno oblikovan spoj domišljije, učenosti in jezikovnega eksperimenta, ki z lahkoto odpira mnogoplastna in večpomenska (pre)b(i)ranja. Poezija Biljane Stajić se drži ob strani dominantnih pesniških linij. Zaznamuje jo poskus popolne depatetizacije pesniškega jezika in zaznavno-refleksivne infantilizacije lirskega subjekta; premišljeno naivno in nedolžno stališče do zaznavanja sveta pesnici omogoča tako drugačen in nepričakovan vpogled v stvarnost kot tudi jezikovno inovativnost. Gorana Smuđa piše verze, k so vezani predvsem na (beograjski) mestni vsakdan ter na vtise s potovanj; to je poezija neposrednih (ženskih) izkušenj, nepretenciozne refleksivnosti in lirske štimunge v skladu z duhom časa. Poezija Sonje Jankov nastaja kot kontemplativni pesniški potopis tako skozi stvarne, pa tudi domišljijske in sanjske prostore ali po drugi strani kot pesniški dnevnik strastne potrošnice visoke kulture in moderne umetnosti, ki je namenoma prenasičen z intertekstualnimi reminiscencami in prebliski. Jana Rastegorac piše izrazito eliptične verze, v katerih poskuša najti ustrezne jezikovne oblike za čutne dražljaje in eksistencialne slutnje iz mestnega vsakdana; s preiskušanjem meja slogovnega minimalizma pesnica ustvarja učinek polizrečenosti ali nedokončane artikulacije pesniškega sveta, bralcu se vsebina prenese tako, kot da bi jo jezik le oplazil. Iz vrst najmlajših avtoric je treba omeniti tudi Anjo Marković, ki je do sedaj objavila dve zbirki. V novi, naslovljeni Kowloon, pesnica pelje bralca skozi »mesto strahov«, prenasičeno s paranojami, v katerem vlada »izredno stanje telesa«. Četudi latentno stalno prisotna, ostaja politična raven te distopične parabole v drugem planu. Na površini besedila se telesno, čustveno in intelektualno spajajo v fascinantne, nadrealne slike živih barv in intenzivnih senzacij. Poezija Ivane Maksić je najbližja (meta)jezikovni usmeritvi: v dveh do sedaj objavljenih knjigah – O, telo tvori me[1] in Izvan komunikacije (Izven komunikacije) – eksperimentira s tradicionalnimi pesniškimi oblikami, jezikom in grafičnimi konvencijami. V najnovejših pesmih pa se Ivana Maksić programsko, znotraj teoretskega obzorja nove levice, posveča premišljevanju socialnega vsakdana v (post)tranzicijski Srbiji ter hkrati raziskuje glavne možnosti sodobne poezije, da o teh temah spregovori.

Če govorimo na ravni splošnih tendenc, lahko trdimo, da pesnice, ki so se na sceni pojavile za avtoricami Ažinove šole, pišejo poezijo ženskih izkušenj, ki se – četudi se nedvomno pesniško zavedajo same sebe, pogosto pa so tudi nedvoumno avtopoetične – vendarle oblikujejo znotraj paradigme prozirnega jezika in tako ostajajo izven polja radikalnih pesniških praks, stran od neposrednega feminističnega angažmaja. Najmlajše avtorice na sceni, rojene ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let – Ana Marija Grbić, Čarna Popović, Dunja Janković, Milica Milosavljević, Maša Seničić – stremijo k izražanju (osebnih) ženskih izkušenj znotraj lirsko-narativne paradigme z duhovitostjo, ironijo, sarkazmom, pesniško igrivostjo in nagnjenostjo k aforistični stilizaciji verza kot osnovnimi ustvarjalnimi načeli.  V tej poeziji se stikata in prepletata aktivni nagon k detabuizaciji ženske seksualnosti in pasivno pričanje o omejenih možnostih ustvarjanja in ženskih frustracijah v patriarhalni družbi, ki pesnice obkroža.. Zato bi lahko govorili o vrnitvi najmlajše ženske poezije v Srbiji k tistem razumevanju poezije in tisti poetično-ideološki paradigmi, ki jo je kanonizirala Radmila Lazić in katere glavne značilnosti so »okretanje prema subjektu, uspostavljanje ličnog odnosa prema mitovima prošlosti, mitologemama svakodnevice, prema kulturi, potkulturi, nadstvarnom i onostranom« (»obračanje proti subjektu, vzpostavljanje osebnega odnosa do mitov preteklosti, mitologem vsakdana, do kulture, subkulture, nadrealnega in onstranskega«). Če je Ažinova šola zaostrila in do skrajnih posledic pripeljala pesniške elemente, prevzete iz poezije svojih predhodnic, potem najmlajše pesnice na neki način poetično nihalo potiskajo v drugo smer in se vračajo k pesniškim okvirom, ki si jih je ženska poezija v Srbiji izborila v zadnjih treh desetletjih preteklega stoletja.

 

Do poslednje drobtine

Kje je pozicija nove pesniške generacije v kontekstu srbskega pesništva zadnjih desetletij dvajsetega stoletja?

Tipologizacije, predstavljene v dosedanjih relevantnih pregledih in kritičnih sistematizacijah tega korpusa poezije, se večinoma omejijo na tri paradigmatske politično-ideološke toke: prvega lahko poimenujemo antimodernistično ali kolektivistično-tradicionalistično pesništvo, drug tok je emancipacijska ali zmerno modernistična smer, tretjega pa sestavljajo različne strategije pesniškega eksperimenta oziroma radikalna inovacijska pesniška smer. Prvi omenjeni tok Dubravka Đurić imenuje postsocialistična retro nacionalistična poezija, ki jo označuje bolj ali manj popolna zaprtost v nacionalistične mite, pravoslavno tradicijo in mistično duhovnosti; znotraj drugega, zmernomodernističnega toka v poeziji devetdesetih, ta kritičarka razlikuje dve smeri: urbano tranzicijsko narativno liriko in postmoderno melanholično retro poezijo; tretji, radikalnomodernistični tok je eksperimentalna jezikovna poezija. Na enem kronološkem koncu tega toka stoji vojvodinska neoavantgarda iz šestdesetih in sedemdesetih, na drugem pa Ažinova šola. Radmila Lazić sodobno srbsko poezijo deli na dva pola. Na eni strani je tradicionalistična, antimodernistična poezija, ki se ukvarja z »restavracijo starih pesniških oblik in arhaizacijo jezika« kot tudi z »glorifikacijo nacionalnih idej«. V nasprotju s tem je umeščen modernistični pesniški pol, znotraj katerega ta avtorica razlikuje »tri glavne toke, v katere se bolj ali manj vsi zlivajo: [1] neosimbolistični oziroma transsimbolistični, katerega tradicija je simbolizem, [2] narativna lirika, katere tradicija sta modernizem in postmodernizem, ter [3] poezija t. i. radikalnih pesniških praks, katere tradicija sta avantgarda in neoavantgarda«. Gojko Božović kot dva glavna poetična toka iz sedemdesetih in osemdesetih let izpostavlja neoavantgardno pesništvo in poetiko verizma, ki ju od začetka devetdesetih nadomeščata postmodernistična in tradicionalistična poezija. Četudi ne nasprotuje temu, da tudi v okviru tradicionalistične smeri obstaja pomembna poezija, Božović pravi, da je to vendarle najpogosteje »lirika koja ne uvažava ni trenutak svog objavljivanja, ni ovladano iskustvo poezije, već se regresivno zaustavlja na istrošenim toposima i tehničkim postupcima srpske poezije kraja XIX i početka XX veka« (»pesništvo, ki ne upošteva niti trenutka svoje objave niti doživeto izkušnjo poezije, temveč se regresivno ustavlja pri zastarelih toposih in tehničnih postopkih srbske poezije s konca 19. in začetka 20. stoletja«).

Tipološko panoramo sodobne srbske poezije Tihomir Brajović gradi na dveh »diametralno postavljenih« poetično-ideoloških tokovih. Prvi je »pesniško oživljanje pretežno kolektivne in nacionalne tradicije« in temelji na strategijah pesniške rekuperacije, kar pomeni »ponovno uveljavljanje kolektivnega sebstva ali kolektivne identitete«. Nasprotno so avtorji drugega toka usmerjeni v pesniško inovacijo predvsem skozi »pesniško problematiziranje neoavantgardizma in (post)modernizma«, ki variira od »imperativa inovacije« in radikalnega eksperimenta do zmernejše inovacije, ki temelji na »pesniško resnem ‘obračanju’ ali parodijskem pervertiranju« literarnih konvencij. Tretji tok po mnenju tega kritika zavzema centralno pozicijo med dvema orisanima smerema in deloma temelji na »coni prekrivanja in interference« med njima. Zato je razumljivo, kot pojasni Brajović, da je ta tok znotraj sebe pesniško precej razčlenjen in ideološko bolj heterogen od drugih dveh. To je tok pesniške emancipacije, ki predstavlja »poskus tematiziranja in pesniške uskladitve tradicije t. i. visokega modernizma s prihajajočim postmodernizmom v eni osvobajajoči potezi, zasnovani na izrazitem umetniškem samozavedanju pa tudi na utemeljenem upoštevanju univerzalnih civilizacijskih in umetniških konstant«. Ko pa govori o poziciji treh opisanih tendenc do glavne smeri znotraj literarnega polja, Brajović pravilno ugotavlja, da gre inovacijski tok vseeno prej razumeti kot ekstremni del ali robno območje emancipacijske smeri oziroma »kot skrajno obliko umetniške emancipacije, kot opuščanje tematske aktualnosti in ‘konkurenčnosti’«. Takšen Brajovićev popravek prvotno vzpostavljene tipologizacije je povsem na mestu, kajti četudi bi lahko sodobno srbsko poezijo v nekakšnem idealnem, brezzračnem prostoru lahko predstavili po danem trojnem modelu – kjer bi emancipacijska smer bila centralni tok, preostale dve, rekuperacijska in inovacijska, pa marginalna ekstrema – resnično, empirično stanje na terenu v zadnjih treh desetletjih niti približno ni videti tako. Rekuperacijska poezija je zaradi mehanizmov moči znotraj literanega polja od konca osemdesetih naravnana kot prevladujoča ideološko-pesniška linija in jo na tej poziciji literarni ustroj do danes aktivno ohranja: mainstream sodobne poezije v Srbiji je vkoreninjen v namišljenem središču rekuperacijske smeri, ki se na svojem levem robu delno prekriva z emancipacijsko usmeritvijo. Oziroma kot je to brez ovinkarjenja zapisala Radmila Lazić: »Najuticajnija, akademska književna kritika forsira, afirmiše i zastupa tradicionalističke književne vrednosti i konzervativno-patrijarhalne principe kojima konstituiše srpski književni kanon (iz koga su žene isključene).« (»Najvplivnejša, akademska literarna kritika vsiljuje, uveljavlja in zastopa tradicionalistične literarne vrednote in konzervativno-patriarhalne principe, s pomočjo katerih gradi srbski literarni kanon (ki ne vključuje žensk).«)

 

Situacija v poeziji, ki jo pišejo mlajše avtorice in avtorji, je precej drugačna in že to je samo po sebi pomemben dosežek nove generacije. Zamišljena os mainstreama znotraj generacije se prekriva s tokom, v katerem se stikata – po Brajevićevi terminologiji – emancipacijska in inovacijska smer, medtem ko rekuperacijsko-nacionalistično pesništvo kot diferenciran poetično-ideološki tok ne obstaja. Kljub temu pa tega ne gre pripisovati herojskem in odprtem uporništvu nove generacije. Takšno ravnovesje moči je znotraj mlajše poezije v Srbiji – četudi bi bilo primerneje reči ravnovesje nemoči – posledica dejstva, da je poezija kot umetniški medij v 21. stoletju zgubila družbeno reprezentativnost. Če je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja zavezanost eksperimentalni poeziji, kot piše Brajović, za sabo neizogibno potegnila »dobrovoljno i demonstrativno odbacivanje same ideje zaposedanja ’glavne struje’ i priklanjanje nekoj vrsti stilskog ekskluzivizma ili apartnosti« (»prostovoljno in demonstrativno zavračanje same ideje položaja ‘glavnega toka’ in nagibanje k neki vrsti slogovne ekskluzivnosti ali posebnosti«), potem takšna apriorna pomirjenost z družbeno margino od konca preteklega stoletja velja za poezijo kot literarni žanr na splošno, ne pretiravamo pa tudi, če rečemo, da na splošno za literaturo kot umetniški medij. Zanemarljivo malo simbolnega in še manj ekonomskega kapitala, ki je še zmeraj v obtoku sodobne poezije v Srbiji, še vedno suvereno nadzirata starejša in srednja generacija, medtem ko mlajše avtorje v ta rezervat spustijo redko ali pa sploh ne. Mlada poezija deluje kot ločeno polje na literarni sceni, skoraj tako, kot da bi šlo za drugo umetniško vejo. Ustroj srbskega literarnega imperijčka še vedno zmore brez posebnih težav in večjih nevšečnosti ignorirati mlajšo poezijo (ker mu ni direktno v napoto) in jo držati pod kontrolo na svojih robnih obročjih. Zaenkrat svoj podmladek rekrutira med mlajšimi prozaisti in v kritičarsko-akademskih krogih. Zato naj ne preseneča, če se v naslednjih dvajsetih ali tridesetih letih pesniško-ideološki profil mlade generacije spremeni in se znotraj nje začne kristalizirati tudi rekuperacijska linija: morebiti bodo kakšni avtorji ali avtorice iz dobičkonosnih razlogov začeli pisati takšno poezijo. Z drugimi besedami, stanje se bo gotovo nekoliko spremenilo, ko bodo biološke neogibnosti spremenile strukturo literarnega polja in ta (mlada) generacija prispe v njegovo središče oziroma ko pride čas za porazdelitev tistih nekaj drobtin, ki se bodo do takrat še obdržale na mizi, dodeljeni pesniškemu delu srbske literature.

Drugi pomemben dosežek mlade generacije, po katerem se znatno razlikuje od predhodnih rodov srbske poezije, je povezan s statusom ženskega avtorstva. Nekim izmed najmlajših avtorjev ali avtoric se lahko takšna trditev zdi celo odveč kot samouvevna in razumljiva stvar, vendar če situacijo pogledamo iz širše kronološke perspektive, postane očitno, da je govora o pomembni spremembi. Angažma feminističnih kritičark in teoretičark z začetka devetdesetih in – kar je bilo pri poeziji ključno – prelomna vloga časopisa ProFemina ter antologija Radmile Lazić Mačke ne idu u raj (Mačke ne gredo v raj) in Ažinov zbornik Diskurzivna tela poezije (Diskurzivna telesa poezije) so stvari, če že ne korenito spremenili, vsaj nepreklicno prelomili in podžgali. Da bi razumeli kvaliteto in kvantiteto te spremembe, je dovolj, da pogledamo, koliko je na mlajši sceni dejavnih in pomembnih literarnih kritičark glede na pretekle generacije srbske literature. Poleg tega, če pogledamo poezijo najmlajše generacije avtoric, postane očitno, da je nova ženska poezija v sebi že naturalizirala dosežke feministične borbe iz preteklih trideset in več let. Če so bile njihove predhodnice v zadnjih desetletjih preteklega stoletja hočeš nočeš prisiljene – kakor je zapisala Radmila Lazić – postopma razbijati »stereotip o ženskem pisanju kot sentimentalnem, sladkobnem in ‘mehkem’« pa pesnicam, ki so imele prve objave v 21. stoletju – vsaj znotraj svoje generacije –, tega ni več potrebno delati. Če za trenutek pustimo ob strani spremembo družbenega statusa poezije, ki mladim pesnicam v Srbiji ne gre v prid, lahko rečemo, da so danes v izrazito ugodnem položaju za ustvarjanje nove paradigme ženske poezije pa tudi za rekontekstualizirajo in revidiranje celotnega literarnega kanona, ker so jim – če uporabim znane trope iz feministične teorije – njihove predhodnice zagotovile lastno sobo in jih osvobodile bojazni pred avtoriteto avtorstva. Glede na svežino novopridobljene pozicije, tj. na dejstvo, da v sobi ni obremenjujoče zapuščine preteklosti, te pesnice še vedno nimajo nobene posebne tesnobe vplivanja.

Z emancipiranostjo od skupnostno-nacionalistične (anti)poezije in z malo prej omenjeno ne-patriarhalnostjo se neposredno povezuje tudi izraziti intelektualizem v razumevanju in prakticiranju poezije pri mlajši generaciji pesnic in pesnikov. Intelektualizem ne pomeni preprosto izobrazbe (mnogi nacionalistični pesniki niso neizobraženi); pod pojmom intelektualizem tukaj razumemo nenehno ustvarjalno samozavedanje in avtorefleksijo, kakor tudi povezovanje poezije s ključnimi družbenimi in teoretičnimi problemi sodobnega časa v lokalnem in globalnem kontekstu, pri čemer ima lahko to povezovanje obliko zavračanja ali sprejemanja posameznih aspektov duha časa. Razlikovalna posebnost nove geracije glede na njihove predhodnike ni samo dejstvo, da se skoraj vsi mladi pesniki in pesnice hkrati aktivno ukvarjajo tudi z literarno kritiko, teorijo, prevajanjem. Sama figura pesnika / pesnice in njena sociokulturna pozicija se je bistveno spremenila: za razliko od antiintelektualistično zasnovane figure pesnika-genija v rekuperacijski liniji, pesniški habitus nove generacije temelji na racionalističnem, samozavednem, demistificirajočem pristopu, ki – o čemer je pisala Dubravka Đurić – variira od tistih, ki »svojega umetniškega samozavedanja nikoli eksplicitno ne izražajo«, do tistih, ki »delujejo v domeni izrazito intelektualno razumljenega polja poezije, ki povsem zabrisuje ločnico med poezijo in teorijo«.

Na splošno lahko trdimo, da sta za vsako relevantno sodobno poezijo že samoumevni ironija in avtoironija. Retorično vprašanje je, ali danes lahko nastaja relevantna poezija, ki ne bi temeljila na različnih, večpomenskih in večplastnih ironičnih posegih v jezik – vsaj ko pod pojmom ironija razumemo avtorefleksivnost, zavesten odklon avtorja / avtorice od lirskega subjekta, od jezika, od pesniške podobe, ki jo ustvarja, od družbenih danosti, na katere se v pesmi sklicuje ali so v pesmi samoumevne. Sodobna poezija je intelektualna, refleksivna, kognitivna, toda ne – ali vsaj v mnogo manjši meri – čustvena, čutna, spontana, sentimentala. Natančneje povedano: čustvenost, iracionalnost, uporništvo ali izkušnja travme, ki se v njej oblikujejo, so praviloma avtorsko odtujeni, strateško racionalizirani in v pesem vpeljani skozi intelekt. Kar je za Tihomirja Brajovića ena izmed poglavitnih značilnosti emancipacijske linije sodobnega pesništva – »osvoboditev od patosa pri obravnavi pesniške obrti, ampak prav tako tudi pri obravnavi same stvarnosti« – velja za mlajšo generacijo srbske poezije v celoti. Pesniški postopki niso več sveto orodje (niti svetlo orožje*) [2], ki se podeduje od starih mojstrov z natančnimi navodili za uporabo in doživljenjsko garancijo; s pesniškimi postopki se prosto manipulira, simulirajo se, parodirajo, smešijo.

Podobno je tudi s pojmom urbanega ali urbanosti v sodobni poeziji: danes je že skoraj pleonazem za relevantno poezijo trditi, da je urbana, vsaj v širšem, tradicionalnem pomenu tega pojma, po katerem je urbanost sinonim za individualnost in ne-konservativnost. Urbanost je, kot piše Radmila Lazić, paradigma modernitete in zato »ni samo stvar ambienta in okolja, temveč predstavlja emancipatorno stanje duha in je predvsem stvar senzibilitete«. Mesto je neločljivo povezano z moderno poezijo, bodisi kot tema bodisi kot prostor, v katerem se pesem nahaja. Pesnice in pesniki mlajše generacije so torej ne le digitalni domorodci, ampak tudi prebivalci mest, to je njihovo naravno okolje. To seveda ne pomeni, da njihova poezija ne vključuje opisov narave ali vaških motivov; to pomeni, da so takšni motivi oblikovani v odnosu do urbane izkušnje, kot njen negativ, kot ne-mesto. Drugače povedano, mesto je ničelna, referenčna točka, s katere opazujejo svet in ne obratno kot v poeziji zgodnejših obdobij. V zbirki Petra Matovića Odakle dolaze dabrovi (Od kod prihajajo dabri) sodobno mesto dobi distopične obrise postzgodovinskega, dehumaniziranega Babilona iz jekla, stekla in silikonskih mikročipov. V tematskem središču vrste pesmi pesniško različnih avtorjev se nahaja Beograd: lahko bi naredili malo antologijo samo iz beograjskih pesmi Danice Pavlović, Miloša Živanovića, Marjana Čakarevića, Petra Matovića, Nikole Živanovića, Gordane Smuđe, Bojana Savića Ostojića, Željka Tešića, Filipa Vukotića, Danila Lučića, Ane Marije Grbić. Podrobno rekonstruirana mikrotopografija srbske prestolnice v tem korpusu pesmi kumulativno raste v razvejani in generacijsko avtentični beograjski kozmos.

 

Na koncu: kam naprej

Preostane mi še, da zainteresirane bralce napotim na antologije, eseje in študije, ki dajejo širši in globlji vpogled v sodobno srbsko poezijo. Ta seznam je hkrati tudi bibliografija tega besedila.

Za poezijo sedemdesetih in osemdesetih let je nepogrešljiva pesniško-kritična hrestomatija Šum Vavilona [Šum Babilona] (1988), ki sta jo uredila Mihajlo Pantić in Vasa Pavković, za poezijo devetdesetih pa Antologija novije srpske poezije [Antologija novejše srbske poezije] (2005) Gojka Božovića, pa tudi knjiga Reči i senke. Izbor iz transsimbolističkog pesništva devedesetih [Besede in sence. Izbor iz transsimbolističnega pesništva devetdesetih] (1997), ki jo je sestavil Tihomir Brajović. Za mlado generacijo je bila zlasti pomenljiva objava knjige Iz muzeja šumova. Antologija novije srpske poezije 1988–2008 [Iz muzeja šumov. Antologija novejše srbske poezije 1988-2008] (2009), ki jo uredil in v Zagrebu objavil Nenad Milošević. V zaključnem segmentu Miloševićev izbor zajema tudi nekaj avtorskih imen mlade generacije. Srbska poezija s konca 20. stoletja v obliki, v kateri je predstavljena v antologiji Iz muzeja šumova, se kaže kot nekakšna vrsta optimalnega pesniško-ideološkega rojstnega lista mlade generacije: kot družinsko drevo, ki so ga potomci lahko sami izbrali in oblikovali po lastnih merilih in afinitetah. Literarno-ideološko ozadje mlade generacije je prav tako nepredstavljivo brez antologij pesnice Radmile Lazić, in sicer Mačke ne idu u raj. Antologija savremene ženske poezije [Mačke ne gredo v raj. Antologija sodobne ženske poezije] (2000) in Zvezde su lepe, ali nemam kad da ih gledam. Antologija srpske urbane poezije [Zvezde so lepe, ampak jih nimam časa gledati. Antologija srbske urbane poezije] (2009), kot tudi že omenjenega zbornika Dubravke Đurić in Ažinove skupine Diskurzivna tela poezije. Poezija i autopoetike nove generacije pesnikinja [Diskurzivna telesa poezije. Poezija in avtopoetike nove generacije pesnic] (2004).

Kar zadeva literarno kritiko, je pomembna zbirka esejev Drubravke Đurić Politika poezije. Tranzicija i pesnički eksperiment  [Politika poezije. Tranzicija in pesniški eksperiment] (2010), kot tudi besedilo Tihomirja Brajovića Identiteti i (dis)kontinuiteti. Panoramski osvrt na savremeno srpsko pesništvo [Identitete in (dis)kontinuitete. Panoramski pregled sodobnega srbskega pesništva], objavljeno v knjigi Kratka istorija preobilja. Kritički bedeker kroz savremenu srpsku poeziju i prozu [Kratka zgodovina preobilja. Kritični vodnik po sodobni srbski poeziji in prozi] (2009).

Skratka, za mlado generacijo so pomenljivi in navdihujoči vzori iz preteklih generacij srbskega pesništva kulturni neosimbolizem Borislava Radovića, Ivana V. Lalića i Jovana Hristića, ne pa filozofsko-metafizična poezija Branka Miljkovića; nato Milutin Petrović, Raša Livada, Novica Tadić, Radmila Lazić, ne pa Matija Bećković in Rajko Petrov Nogo; iz generacije devetdesetih Zvonko Karanović, Srđan Valjarević, Danica Vukićević, Nenad Milošević, Dejan Ilić, Ana Ristović, Nenad Jovanović, ne pa Dragan Jovanović Danilov in t. i. transsimbolisti. Avtoricam in avtorjem, ki pišejo eksperimentalno usmerjeno poezijo, sta pomembna medvojna jugoslovanska avantgarda in nadrealizem, pa tudi vojvodinska neoavantgarda iz šestdesetih in sedemdesetih, kamor spadajo Judita Šalgo, Katalin Ladik, Vojislav Despotov, Vujica Rešin Tucić, Slobodan Tišma, Vladimir Kopicl.

Ko je govora konkretno o mlajši generaciji, je v zadnjih letih izšlo nekaj nepogrešljivih knjig, kot so zbornik nove novosadske poezije Nešto je u igri [Nekaj je v igri] (2008), nato antologija Vladimirja Stojnića Prostori i figure [Prostori in figure] (2012), v Črni Gori pa je objavljena panorama mlade srbske poezije Van, tu: free (2013), ki jo je Stojnić uredil skupaj z Vladimirjem Đurišićem. Na koncu je tu tudi zbornik Restart: Panorama nove poezije u Srbiji (2014; ur. Goran Lazičić), katerega cilj je bil podati čim bolj celosten, inkluziven pregled novega pesništva. Da bi dobili podroben pregled kronologije življenja in dela mlade generacije, njenih ključnih dejavnikov, festivalov, založnikov, časopisov, tem, panoramskih besedil ipd., moramo prebrati besedilo Biljane Andonovske Uzgred rečeno: (n)ova poezija [Mimogrede: ta (nova) poezija], objavljeno v esejističnem delu zbornika Restart.

Na samem koncu je pomembno poudariti še nekaj knjig, ki jih je do sedaj proizvedla mlada pesniška generacija. Ivana Maksić je s sodelavci in založniško hišo Presing objavila knjigi Do zuba u vremenu: Zbornik poezije socijalne tematike [Do zoba v času: Zbornik poezije socialne tematike] (2014) in nedavno REZ – Regionalni zbornik socijalne i angažovane poezije [REZ – Regionalni zbornik socialne in angažirane poezije] (2016). V začetku leta 2016 je objavljen tudi zbornik besedil 42 avtorjev z naslovom Čiji grad?! [Čigavo mesto?!] pri založbi Kontrast in iniciativi »Ne da(vi)mo Beograd« (meščanski protest proti urbanističnemu uničenju srbske prestolnice). Na ta način je sodobna poezija vsaj za kratek čas postala vidna v širšem družbenem kontekstu in se neposredno vključila v dnevno-politično dogajanje.

 


[1] Gre za besedno igro z glagolom otelotvoriti. Dobesedno: utelesiti, učlovečiti (op. prev.).

[2] Referenca na Njegoševe verze: »Boj ne bije svijetlo oružje, već boj bije srce u junaka« (op. prev.).


Goran Lazičić (Novi Sad, 1983). Doktorski študent na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu. Diplomiral iz srbske z občo književnostjo na Filološki fakulteti v Beogradu. Magistrski študij primerjalne književnosti zaključil na Univerzi na Dunaju. Delal je kot asistent na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu. Je zunanji predavatelj na Inštitutu za slavistiko Univerze v Celovcu. Bil je urednik knjižnega programa Doma kulture Studentski grad v Beogradu in član uredništva časopisa za književnost Ulaznica (Zrenjanin). Književno kritiko objavljal v dnevnih časopisih Danas, Blic in Politika. Uredil je antologijo RESTART: Panorama nove poezije u Srbiji (2014).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s