Nove 5. Zamenjave

24. 4. 2020-5. 9. 2020

 

Politični paralelizmi, partijska politika in popotovanje Vardar – Triglav, 1990-2020


Sploh ni bil čuden dan, in niti najmanj poseben. Bili smo pri Nani, vickasta penzionirana tajnica direktorja ex-Yu fabrike za čevlje »Gazela«, obenem tudi moja babica in njegova vdova, saj je ta nesrečno ob obhodu pogonov stopil na rjast žebelj in posledično umrl od raka. Vmes so mu, po skomiganju z rameni, zdravniki zaradi gangrene odrezali nogo najprej do gležnja, pa do kolena, pa nad kolenom. Celjenje rane je, kot osel na hribu, na neki točki popolnoma odpovedalo, pa so to homo doktorikus inventivno reševali z radiacijo, ter sodobnomedicinsko šopali žarke dokler ni fasal raka, ki je potem metastaziral na pljučih. Nana je prejela invalidsko penzijo, Juga je razpadla.
Sploh ni bil čuden avgust – prežgana trava, niti listek se ne premika. Opoldanski orkester čričkov stridulira monoton končerto pri 38 stopinjah. Rumen, socialistični blok. Spredaj pa tihoča, dva rumena fičkota, malo dlje še kakšen Yugo, Zastava, Spaček. Še malo naprej pa pokrita jama v kateri so nekoč prej padli oče in dva sinova neke družine in se zadušili s plini, in parkirana Diana od soseda kamermana pri RTV, ki jo je ponosno glancal s krpo. RTV je tista visoka »črna vdova« stavba na drugem koncu mesta, ki propada, za katero delajo prostitutke. Nisem verjela govoricam, da so tam, dokler jih nisem enkrat videla, ko smo šli mimo z avtom: s pošiljanjem lupčkov so me zmotile, medtem ko sem se trudila na glas brez ločil prebrat
vse besede od vseh plakatov in reklam mimo katerih smo se peljali. Reklamirali so lusterje ali pa fotokopirnice, malo manj politike, ker itak sta bili dve partiji, kao levo – desno, ampak nobena zares ni šla nikamor.
V glavnem, bil je navaden avgustovski, tranzicijski vikend, ki se je urezal v moj spomin približno takole: TV – prižgan nekaj čeblja. Jaz – brezskrbno vsem po vrsti špikeriram dnevni televizijski program: »
Poštovaci gledaoci…«, oni – vsi vzhičeni, odpirajo usta, vzklikajo besede podpore, nazdravljajo z rakijo, fotr pravi, da je prišel, da bomo gradili državo, js ne vem kaj to pomeni, sliš se razburljivo. Dnevna je, če odštejemo vse nas, pretežno bež. Nana v kuhinji valja testo za pito: kaplja mast, seje moko, maže jajce, poka vice. Zaradi pečice je vse še bolj rumeno ali omotično. Voda teče z Naninega čela, za mojim ušesom in z razprostrte rjuhe na balkonu. Naenkrat ženska vzklikne »zunaj žeže, dejte vodo za rjuho!«, mi se premešetarimo po dnevni, teta namoči rjuho, rjuha zdrsne, namoči tudi mojo sestrično, sestrična cvili, druga teta jo tolaži, druga sestrična se joka iz solidarnosti, js mam neko knjigo v rokah in se ne vmešavam. Namočena rjuha, tako kot sestrična, se čez pol ure posušita, čez rjuho vržemo še eno vedro vode. Sestrična nas sumnjičavo gleda.
Moja mama pa zadnje 7 minut gleda v steno in ignorira vse, potem izjavi teti, da bo šef morda firmo zaprl, pa spizdil z njenim in sodelavkinim kešem. Pogovora se nadalje ne spomnim. Na neki točki so vse tri samo rekle naj bomo tiho, ker res da sindikatov ni, ampak on nas ne bo zajebaval, in one bodo zdaj klicale na telefon.

»Dober dan. Jaz sem R.J., advokatka Z.H., kličem v zvezi s tožbo, ki jo bo moja stranka vložila proti vam, rabim par podatkov.«
– Ampak , moja teta je ekonomistka, ne pravnica.
»Gre za nenakazane plače in prispevke delavkam v vaši kopirnici za mesece Maj, Junij in Julij. Ja. Ja, bom počakala seveda.«
– Aja.
»M-hm. A tako! Ja kdaj pa bi bilo lahko nakazano? Aha. No, velja, vseeno bom vložila tožbo, potem seveda lahko vse prekličemo, če bo res nakazilo, tam bo rok, boste vi …, aja? Do konca tega tedna? No, bomo videli, vsekakor me lahko pokličete na ta telefon, ko boste vplačali. Ja, seveda. Hvala, lep dan tudi vam.«

No, ne vem, kaj je bilo naprej od dneva, ampak ona je prejela svoje plačilo, dala odpoved, ter v naslednjih desetletjih dobila in izgubila še ducat služb. V Makedoniji je bilo takrat brezposelnih vsaj 25% ljudi. Folk je odpiral firme, zaposloval delavce na procent od prodaje, ter jih zapiral in izginjal. Fabrike so se že tako ali tako zaprle. No, razen tekstilnih, kjer nekatere druge tete tudi zdaj izdelujejo »Made in Europe« cunje za unijski in svetovni trg. Elektro in Telekom sta se med prvimi prodala tujim firmam: avstrijskim, slovenskim, grškim. Leta 2005 je brezposelnost dosegla rekordnih 38.7 %, leta 2019 pa 21.58 %. V trenutku, ko to pišem je brezposelnost v Sloveniji 7.7 %.
In ravno to je zanimivo, od krize 2008 dalje si po slovenskih časopisih lahko bral podoben scenarij: delavci, procenti, posredniki, neplačilo, fiktivna firma, sodni postopki, keš, ki izgine. Predvsem so najebale ženske, ex-yu delavke po klicnih centrih, čistilke, medicinske sestre, skrbnice, potem pa še en kup delavcev, ki so po 12 ur delali prekarna dela, pod izgovorom svobode – prodajalci zavarovanj, zraka, espeji, logistika, humanistika.
A ljudje se znajdejo. Staro in mlado gre obračat denar preko storitev in turistov. Dizajn se je povzpel v višave. Skopje je šlo v neobarok, Ljubljana v razglednico. Oboje je kič. Kič se prodaja. Prosim lepo, pravi raja, moramo preživet med velikimi igralci.

»Mi smo majhni, nikoli nismo drugih zatirali.« Človek pomisli – ja, majhni ste, zato. Drugače morda bi, ali kaj?

Če se hočeš igrat neodvisnost z velikimi igralci, a nisi Švica, rabiš backup. No, mi smo se iz Neuvrščenih uvrstili v vrste NATO in EU. Okej. Kaj naj. In ker velikim imperijem še vedno nismo zmožni reči ne, ponavljamo kako sta NATO in EU super, revni so pa za v smeti, ker »kdo jim je kriv«. Mja…kaj pa na primer šefi, budžovani in mafije, proti katerim se noben ne buni zares?
Naš mentalni politični skizo-svet izgleda nekako takole: »Britanci so pametni, ker so zapustili EU. NATO je Amerika. Mi smo NATO, ne maramo Amerike. EU so fondi za kulturo in kmete. Ne maramo kulture, kmeti hočejo Lidl in Višegrad. Ampak mi smo vzvišeni ‒ samostojni. Razen do Lidlov. Aja, fak migracije, Merkel, medicinske maske…«

Okej. Velika politika je trenutno prekompleksna. Šta je sigurno, sigurno je ‒ nacionalno vprašanje je vedno olala pomembno. Če politične moči ne gre vzpostavljat v shizofren navzven – jo bomo pa monolitno navznoter. Tu si lahko delimo: stranka meni, stranka tebi. Koalicija. Obrat. Stranka tebi, stranka meni. Baletna koreografija. Plešemo na komad: Avtoritarno v Jugi ‒ avtoritarno tudi zdaj! Folk ne ve, kaj naj.

No, zdaj je leto 2020. Zadnjič se pogovarjam z mlajšim predstavnikom postmoderne revolucionarne levo-spodnje avantgarde iz Ljubljane. Ne. S prijateljem, no. S prijateljem se pogovarjam in mi pravi: »Zadnjič smo se menili o nacionalnem vprašanju, naciji«.
– In?
»Ja, nč. Zanimivo. Lahko se izkoristi za poenotenje proti sodobnim imperialistom. NATO pa EU pa to.«
– Aha. A si ziher?


*******

Politični konflikti so vedno zanimivo branje. Predvsem se v njih zelo jasno vidi potek odnosov, situacij in nastanek rezultatov, ki se jih lahko opazi povsod, ker se ne reproducirajo samo znotraj XY političnih strank. Pa tudi ne samo v določenem etnonaciolocusu. Povsod. Iste vzorce, podobne dileme in strahove lahko zasledimo tudi znotraj avtonomnih skupnosti, v avantgardnih gibanjih, po neformalnih skupinah: pov-sod kamor se ljudje dajo na kup v želji po političnem odločanju. Po razpadu skupne države je sicer vsak hotel peti svojo pesem, a v makedonskem primeru akceleracija odnosov in politične scene, ki jo prepoznamo tudi drugod, osuplja. Od Vardara – do Triglava? Tekst spodaj bi v luči tega lahko brali na dva načina: v najslabšem primeru kot opozorilo, v najboljšem primeru pa kot odlično zgodbo, kako se plete politika.



Razkol in šovinistična degeneracija Levice – prvi del

27. april 2020

Znotrajstrankarski konflikti so odraz idejnih razlik in materialnih interesov, ki neizogibno povzročajo izbruhe in izražanje raznolikih političnih tendenc, ki bogatijo paleto politične izbire in utirajo pot pravičnejšemu svetu. Do razkola pride v kolikor se višji interes ne najde ali vzpostavi. Komunisti, združeni v marksistično organizacijo (MO) »Crveni«, se prilagajajo okoliščinam, a ostajajo zvesti izvirnim načelom političnega delovanja. V zadnjih štirih letih so poskušali delovati preko stranke Levica in postaviti temelje za prihodnjo množično delavsko stranko. Ta članek govori o desničarskemu odklonu politične stranke »Levica« in o sporu, ki je bil in ostal ‒ politično nerešljiv.

Morda je bilo o škandaloznih sodnih odločitvah in sodnih procesih, ki so predali Levico v last majhni kliki, združeni okoli lika in ne-dela Dimitra Apasieva (v nadaljevanju D.A.), napisanih preveč besedil in komentarjev. Vsem nam je več kot jasno, da pravosodni sistem, s tem da ne sproža postopkov, z nenehnim prelaganjem obravnav, vede ali nevede ščiti oportuniste. Oportunisti so otroci tega sistema ‒ imajo neusahljive finančne vire, ki zagotavljajo priložnost za neprekinjene in dolgotrajne individualne spore, z enim samim namenom: osebno in politično uničenje naših tovarišev, komunistov, socialistov in aktivistov.

Politični konflikt znotraj stranke

Ne gre za »ego konflikt« ali »nekaj slabih posameznikov, ki so uničili idejo«, kot radi modrujejo številni liberalni opazovalci in kritiki ter, še pomembneje, ravno skupina, ki je skozi sodni proces prevzela Levico. Logično je, da se v konfliktu takšnega obsega porušijo ​​medosebni odnosi, svojo vlogo pa seveda igrajo tudi značaji posameznikov, kar je v javnosti še posebno opazno. V svoji osnovi pa je razkol Levice, ki je v javnosti izbruhnil sredi februarja 2019, politični razkol med dvema neorganiziranima strujama v stranki.

Ta razkol se je v medijih pojavljal predvsem skozi prizmo »velikih voditeljev« in »slavnih imen«, po večini preko intervjujev z dvema najbolj izpostavljenima članoma vodstva ‒ Dimitarjem Apasievim in našim tovarišem Zdravkom Saveskijem. Mediji so celoten spopad prikazali kot spopad dveh ljudi, ki imata vsak svojo skupino podpornikov. Bistvo konflikta je posledično razvodenelo.

Na družabnih omrežjih so bili odzivi bolj raznoliki. Tam je bilo moč opaziti, da podporniki in člani vladajoče SDSM (Social-demokratski sojuz Makedonije) in liberalnega miljeja na splošno v svojem slavju izkazujejo vidno zadovoljstvo, da je socialistična politika ostala brez alternative vredne svojega imena. Po drugi strani so podporniki in nekateri deli članstva opozicijske VMRO-DPMNE ter širši desničarski krogi, odkrito navijali za desno strujo Levice pod vodstvom D.A. Nenazadnje, pa se številni iskreni podporniki Levice zaradi pomanjkanja informacij niso želeli izreči in so ob razkolu in porazu alternative, v katero so do takrat verjeli, podlegli razočaranju. Nekateri so tudi odkrito pozivali k spravi med obema sprtima strujama. Baza oz. članstvo stranke je torej skozi dogajanje po večini ostalo zmedeno in neinformirano ter ni branilo lastne stranke. Številni iskreni člani so se po vsej zmedi pasivizirali in izgubili upanje v politični angažma. Tako kot članstvo, tudi javnost ni imela dovolj podatkov o notranjih tektonskih pretresih v Levici. Mitom o velikih voditeljih so se ob bok postavile teorije zarote (češ, da ta ali oni v zakulisju dela za tega ali onega človeka ali politično stranko). Takšni miti in teorije so izraz namerne depolitizacije javnosti. Tovrstno delovanje je obsodilo politični razredni boj na vnovično ponavljanje istih napak.

Neposredni razlog za razkol je obravnava nacionalnega vprašanja ob soočenju s politično krizo, ki je sledila spremembi ustavnega imena države. Ob tem primarnem razlogu obstajajo seveda tudi druga postranska vprašanja, ki so se kot veriga mlinskih kamnov ovila upanju v resnično politično alternativo okoli vratu. Tej verigi kamnov je Levici nazadnje tudi uspelo odsekati glavo. Trenutna prazna lupina stranke ima sedaj za svoj glavni cilj sektaški boj z levičarskimi aktivisti.

V primeru Levice se je, zelo preprosto, pojavil objektivni problem in to je imperialistični pritisk, da bi država postala del NATO pakta. Poleg tega se je sprememba imena vzpostavila kot politična zahteva tujega akterja in njegovih domačih pomagačev. Vodstvo levice se je začelo pripravljati na odziv, vendar sta se pojavili dve težnji ali struji. Prva je nacionalno vprašanje obravnavala s socialistično-komunistične perspektive, s poudarkoma na vlogi imperializma na eni in obrambi pravice do samoodločbe na drugi strani, ne da bi sklepala nenačelna in škodljiva zavezništva z nacionalističnimi silami in »zdravimi desničarji« (izraz »zdrava desnica« je prvi uporabil D.A. tekom enega izmed številnih strankarskih sporov, ko je prepričal vodstvo Levice, da sprejme njegovo, manjšinsko idejo o »narodnem združevanju«). Torej ta struja meni, da se mora Levica brezkompromisno držati načel socializma, kot so artikulirani v programu in statutu stranke. V tem toku smo bili med drugimi,tudi mi, člani MO »Crveni«, edina javno deklarirana in uradna strankarska frakcija, ki je zakonito obstajala in delovala v interesu afirmacije Levice. Druga struja v stranki je menila, da bi se bilo treba z nacionalizmom spogledovati, da bi s tem »preprečili vstop v NATO«. Z makiavelijskega stališča je ta struja vztrajala pri trditvi, da v makedonskem nacionalizmu obstaja »progresivni potencial«, saj da gre za »obrambni nacionalizem«, ter da bi morali »za vsako ceno braniti ime, ker smo antiimperialisti«. Tej struji je bilo odprto zavezništvo z desničarskimi klerikalnimi skupinami in organizacijami povsem dobrodošlo, ker naj bi glavni cilj Levice tako ali tako moral biti vstop v parlament. Glavni protagonisti te skupine so bili D.A. in skupina, ki se je zbrala okoli spletnega časopisa »Antropol«.



Kratka zgodovina spora

Napetosti okrog imena države so v stranki prvič izbruhnile februarja 2018, leto dni pred uradno razcepitvijo Levice. Takrat je namreč postalo jasno, da bo prišlo do spremembe imena, oz. da je vladajoča klika SDSM odločena, da zaključi ta proces za vsako ceno. Nato se je v javnosti pojavilo pismo skupine 200 makedonskih intelektualcev, ki so s pravnega in političnega vidika obsodili postopek spremembe imena in zahtevali prekinitev pogajanj. Pismo je imelo svoj lastni politični vpliv na javnost. Iz naše perspektive je bilo najbolj problematično, da je D.A. (kot tudi drugi posamezniki iz centralnega komiteja) pismo podpisal, ne da bi se posvetoval z organi stranke, kar je pustilo vtis, da ga je podpisovala Levica, čeprav take odločitve nikoli nismo sprejeli. Še bolj sporno je bilo, da nas D.A. in ostali sploh niso obvestili, da bodo pismo podpisali, in smo za njihovo dejanje izvedeli iz medijev. Odprli smo znotraj strankarsko razpravo o koraku D.A. in tovarišev, ki so po našem mnenju pokazali hudo nespoštovanje stranke in njenih organov, zlasti ker se je D.A. ‒ edini med podpisniki član predsedstva, ki je v javnosti prepoznaven ‒ branil češ, da je pismo podpisal kot posameznik, pravni ekspert in profesor na pravni fakulteti. V bistvu gre za banalno razlago, ki samo razkriva D.A.-jev individualistični pristop in njegovo anti-socialistično razumevanje politike. Sedaj ta isti človek zahteva »demokratični centralizem« (kar bo verjetno v resnici pomenilo birokratski centralizem). Vprašanje imena je politično. Pismo je politični korak. Nemogoče ga je ločiti od tega, da je bil podpisnik član predsedstva leve stranke, ki je podpisal pismo z jasnimi političnimi sporočili in politično vsebino. To dejanje je postavilo stranko v zelo neroden položaj, saj je morala post festum objavljati obrazložilno izjavo o zadevnem pismu. Žal mnogi člani centralnega komiteja niso prepoznali trenutka, da bi se vključili v razpravo in preprečili samovoljo D.A. Niso pa vsi ti člani imeli skritih motivov, ravno nasprotno, mnogi od njih so iskreni ljudje in borci. Toda tišina nas včasih drago stane.

Maja 2018 je predsedstvo Levice na predlog in vztrajanje D.A. sklenilo vložiti kazensko ovadbo zoper takratnega premierja Zorana Zaeva zaradi kaznivega dejanja »Ogrožanja neodvisnosti« , ki je bilo javno izrečeno na sledeč način: »Levica toži predsednika vlade zaradi visoke izdaje«. Predsedstvo je to odločitev sprejelo na izjemno netransparenten način in za zaprtimi vrati. Večina članov organov in celotno aktivno članstvo stranke, je za odločitev izvedelo iz medijev in uradne FB strani stranke, potem ko so bile informacije javno objavljene. Ponovno smo opozorili na odprto spogledovanje z nacionalizmom in željo po lovljenju političnih točk. Da bo ironija še večja je ogromno število javno razglašenih makedonskih šovinistov in desničarjev ki so nas pred nekaj meseci razglasili za izdajalce, prestopilo med največje navijače Levice, seveda potem, ko so se zgodila njena taktična javna preusmerjanja v pravni pozitivizem. Prepir, ki je izbruhnil v notranjosti, je bil oster in D.A. je začel obtoževati »frakcije« za sabotažo. V nekem trenutku je pompozno napovedal, da bo nekaj časa pasiven, saj »ni mogel zdržati udarca ‘svojih’«. Mi, »slaba frakcija«, smo upravičeno menili, da je to korak, ki bo imel daljnosežne posledice na prihodnje razumevanje in gradnjo stranke, in da bodo to potezo podprli simpatizerji nacionalizma, ki nimajo ničesar z idejami socializma in levice. To pa bi demoraliziralo bazo in nam odtujilo veliko iskrenih podpornikov. Še bolj tragično je, da smo se vsi zavedali, da kazenske ovadbe ne bodo imele nobenega pravnega učinka. Naša kolektivna napaka in krivda je, da nismo uspeli sestaviti učinkovitih znotrajstrankarskih demokratičnih mehanizmov za prevzemanje odgovornosti in spopadanje s takšnimi situacijami. Stranka Levica je vse bolj spominjala na tipično meščansko ali državljansko stranko, izgubljeno pri gradnji srednjeročne deklarirane strategije. Ponovno sta prišli do izraza neizkušenost in neprepoznavanje ključnih trenutkov s strani več članov Centralnega komiteja Namesto da bi vodili znotrajstrankarski boj, brez popuščanja levičarskim degeneracijam, so se tudi nekateri člani, ki so imeli smiselne poglede na ta vprašanja, raje odločili za cinične komentarje na FB. S tem so se oprali vsakršne odgovornosti in se obdržali na »varni razdalji«.

Javni nastopi (medijski nastopi, FB objave) D.A. so bili čedalje bolj v nasprotju z nekaterimi stališči stranke ter so držali nacionalistično linijo. V vsem tem obdobju je D.A. izkoristil priložnost situacije ko so bili številni izpostavljeni in vplivni člani večinoma iz zasebnih razlogov v senci, torej zunaj javnosti, da bi zgradil svoj ugled in postal podoba Levice v javnosti. Krivdo za to, poleg medijev in ljudi, ki radi lovijo voditelje in ustvarjajo kulte osebnosti, nosimo sami, saj nam v tistem občutljivem obdobju stranke v javnosti ni uspelo profilirati tudi drugih ljudi.

Med predreferendumsko kampanjo za bojkot spremembe imena septembra 2018 je bilo čutiti kadrovsko hiranje stranke. Pri številnih članih je bila nezainteresiranost za vključitev v kampanjo velika in že je obstajal konkreten razkorak med delom članstva in vodstvom. Čeprav je bil zaznaven sindrom trkanja na prsi, ki ga sproži na tisoče všečkov ‒ na terenu še vedno nismo bili dovolj močni. Nismo mogli motivirati članstva, da bi se vključilo, da bi jasno razlikovalo med nami in nacional-romantiki. Kljub organiziranim javnim dogodkom, tiskovnim konferencam, spletni propagandi in različnim dejavnostim, stranka ni bila dorasla nalogi. Ni našla načina, da bi združila svoje aktiviste.

V obdobju oktober-november 2018, ko se je v makedonskem parlamentu po referendumu že začel postopek ustavnih sprememb, se je članstvo stranke pogovarjalo, kakšno stališče zavzeti in kako se odzvati na to vprašanje. Vmes je več desničarskih in šovinističnih skupin in organizacij pod geslom Bojkot objavilo napoved, da bodo organizirali protest, ki naj bi se zgodil sredi novembra. Znotraj stranke se je začela burna razprava o stališču glede napovedanega protesta. Skupina, ki so jo vodili D.A., Rexhep Ismail in preostanek uredništva Antropol, je trdila, da je čas, da zajahamo val nezadovoljstva ter si prizadevala razširiti iluzijo, da smo dovolj močni, da prevzamemo protest in prevladamo z našimi idejami. Druga skupina, katere del smo bili tudi iz MO Crveni se je zavzela za to, da se je treba od protesta distancirati, in zavzeti neodvisno stališče glede imena in ustavnih sprememb. Nadalje je naše stališče bilo, da ta protest ni spontani shod, ki bi ga bilo mogoče kar tako usmerjati, temveč da gre za odprt desničarski protest z jasno desničarsko in nacionalistično ikonografijo, ki jo podpirajo organizacije z jasnimi stališči (diametralno nasprotnimi našim). Poleg tega smo poudarili, da bo VMRO-DPMNE protest na koncu instrumentaliziral za umivanje lastnega obraza pred podporniki, saj je 8 njihovih poslancev glasovalo za ustavne spremembe. Za nas preprosto ni bilo možnosti igranja na terenu, ki očitno ni naš in se tako postavljati v položaj kanonfutra. Zato smo poudarili potrebo, da Levica organizira neodvisen protest, na katerem bi naslovila svoje ideje in se osredotočila na vprašanje spremembe imena v luči vojaškemu zavezništvu zveze NATO ‒ vprašanje, ki ga desnica na svojem protestu sploh ni izpostavila. Druga stran je vztrajala, da je trenutek primeren za združitev z »zdravimi desničarji« v imenu »višjih ciljev«. V tistem trenutku sta se D.A. in R.I. spet igrala »tajno diplomacijo« in brez vednosti in odločitve stranke podpisala razglas gibanja Bojkot. Člani MO Crveni in drugi člani centralnega komiteja so se odzvali ter zahtevali od D. A., da prevzame odgovornost za ta korak. Namesto tega je skupini D.A. uspelo sabotirati centralni komite, tako da so zapustili sejo, kjer se je zahtevala njihova odgovornost, kjer je bilo tudi zastavljeno vprašanje, ali si D.A. ne zasluži več mesta zakonitega zastopnika politične stranke Levica (kategorija, ki jo ureja Zakon o političnih strankah). D.A. se je nato izogibal osebnemu soočenju z drugimi člani predsedstva in se ni udeleževal načrtovanih sej.

V notranjih prepirih in debatah so bili osebni odnosi ter prijateljsko in delovno vzdušje znotraj Levice že povsem razrahljani. V takšnem vzdušju je potekalo tudi zasedanje v začetku novembra 2018, na katerem je bila po dolgih prepirih sprejeta odločitev, da se ne organizira skupnega protesta z desničarskimi organizacijami in se raje prične z organizacijo lastnega protesta. Približno 70% članov Centralnega komiteja je glasovalo za odločitev, da se simbolično 29. novembra organizira protest z antimperialistično in antinacionalistično vsebino. Na koncu seje je uredništvo Antropol skupaj z drugimi tesnimi sodelavci D.A.-ja sprožilo usklajeno dramo in fanfarično napovedalo, da ne bodo del izvedbe neodvisnega protesta, da je stranka s tem storila »politični samomor« in nas opsovalo s standardnimi zmerljivkami ‒ da smo »sektaški« in da »nimamo smisla«. Izmenjanih je bilo na stotine e-poštnih sporočil in vzdušje je bilo že občutno razgreto. Na tej točki lahko odgovorno zatrdimo, da če bi vsi stali za idejo neodvisnega protesta, bi bil ta organiziran na zadovoljivi ravni. Takšen protest bi pomenil tudi jasno stališče do desnice glede tega pomembnega političnega vprašanja. Razgreto vzdušje prepirov in delitve je prispevalo k demoralizaciji večinskega dela članov in pomanjkanju volje za kakršenkoli protest. Večini je bil cilj »zakopati sekire«. V takšnem vzdušju sta bili organizirani še dve seji centralnega komiteja: ena decembra 2018 in druga februarja 2019. Te seje pričakovano niso prispevale k zmanjšanju napetosti in so samo še dodatno naznanile, da je razkol že realnost in, da je le vprašanje časa, preden bo buča počila tudi v javnosti. Na decembrskem zasedanju pod velikim pritiskom s strani skupine D.A. ter z zvijanjem statutarnih in pravilniških določb glede frakcij, je bil iz predsedstva odstavljen eden od članov, tovariš Aleksandar Atevikj (protistatutarno, saj statut Levice ni vseboval možnosti razveljavitve mandata, sploh pa ne brez potrebne večine glasov). Kljub temu skupini D. A. ni uspelo izbrati poslušnika, in tako je večina članov za novega člana predsedstva izvolila tovariša Zdravka Saveskega, ki je bil pred tem zaradi zapletov s skupino Antropol odstopil s te strankarske funkcije, in nekaj časa ni bil član predsedstva. Na zasedanju 3. februarja 2019, ko so se že zgodile napovedane predsedniške volitve, je prišlo do še ene jasne delitve. Večina članov Centralnega komiteja se je izjavila proti ideji podpore predsedniškega kandidata, za katerega je bilo jasno, da bo predlagan na konvenciji VMRO-DPMNE, kar je na mizo še enkrat postavilo oportunizem druge skupine, ki je, spomnimo, zasedanje teatralno zapustila, ko je bil njihov predlog zavrnjen. Ta poteza je še enkrat spodkopala delo organov stranke. Po histeričnih napovedih kazenske ovadbe D.A. proti drugim članom predsedstva (največ napadov je bilo usmerjenih proti tovarišici Dzejlan Veliu), ter po organiziranemu odhodu z zasedanja, je večina predsedstva stranke sprožila pravni postopek za zamenjavo D.A. s položaja zakonitega zastopnika. Skupina okrog D.A. se je tako soočila z dejstvom, da ne more zlahka legalno prevzeti stranke in je začela z načrtom B, ki je pomenil ponarejanje dokumentov, tožbe, samovoljno menjavo blagajnika stranke, zlorabo tiska v njihovi posesti, prevzem spletnega mesta, nepooblaščeno spreminjanje ključavnice sedeža stranke in drugo. V tem obdobju se je začela njihova organizirana odsotnost s sestankov predsedstva, s ciljem uresničitve lastnega scenarija.

In končno je buča v počila v javnosti dne 15. februarja 2019, ko so med obe strani spopada zaokrožile javne izjave, čemur je sledil sodni boj okrog zakonitega zastopništva Levice. Posest tiskanih medijev ter ponarejanje dokumentov je bila zmagovalna kombinacija v očeh »reformiranega sodstva«.



Drugi del

3. maj 2020


Od trenutka, ko se je zgodil prevzem Levice se je začel proces popolne spremembe značaja, bistva in celo temeljev organiziranja stranke. Sledilo je hitro brisanje nekaj najbolj aktivnih, vendar novemu vodstvu nevšečnih lokalnih odborov stranke, marginalizacija številnih članov ter oblikovanje fiktivnih poslušnih podružnic, pospremljeno z odprtjem več pisarn z dvemi ali tremi osebami, s čemer se je prikazovala lažna masovnost. Proces birokratske degeneracije je sedaj že zaključen in Levica je psevdostranka, navaden dodatek makedonskemu meščanskemu pluralizmu. Nevarno pa je, da ta »stranka«, v izrazitem nasprotju vsemu, kar so številni pošteni borci ustvarili v zadnjih letih, na široko uporablja socialistično frazeologijo in velike besede, ter tako prikriva lastno degeneracijo.

Konec leta 2019 so strankarske spremembe okronali s takoimenovanim kongresom stranke »Plenum«, ki se ga je udeležilo, kot kažejo fotografije, največ 50 delegatov. Delegati (med katerimi je ducat članov njihovega centralnega komiteja) so bili s skrbnno izbrani po principu »primernosti« in družinsko-prijateljskih vezi majhne skupine, združene pod D.A. Obstoječi člani Levice niso bili obveščeni o datumu in vsebini kongresa. Lokalne podružnice sploh niso obravnavale statutarnih niti programskih sprememb. Po naših informacijah so lokalne podružnice sedanjemu vodstvu neposlušne in so z njegovim delom nezadovoljne.

Kot je bilo pričakovati, je statut stranke na neki točki doživel pomembne spremembe, zavoj v desno pa so pokazali v floskuli, da zastopa stranka ideologijo »levega patriotizma«. Da se je poveljujoči, protidemokratični način odločanja, izkazal s takšnim spodrsljajem, je logično. Vsekakor pa nam tovrstni spodrsljaji puščajo prostor za interpretacijo. Zdi se, da so se »tovariši« zavedali, da furanje domoljubja prinaša politične točke, ter so se zato odločili, da na njem pustijo svoj pečat. Ni še jasno, kako veliki, samooklicani marksisti, razlagajo ljubezen in predanost meščanski državi in ​​njenim institucijam – trenutno namreč ni druge države do katere bi gojili domoljubna čustva. No, važno je, da se lahko prodajajo na političnem trgu. Ali pa vsaj mislijo, da se lahko. Pomembno je poudariti, da se je to megleno zgodovinsko »levičarsko domoljubje« vedno končalo z izdajo delavskega boja in delavskih interesov, v objemu domoljubne buržoazije. Kajti levi patrioti in domoljubna buržoazija imajo še vedno nekaj skupnega ‒ ljubezen do domovine, ki pa je za delavce mačeha.

Na tem mestu ne bo odveč izvleči zgodovinsko vzporednico, ki bo koristna za nadaljnje sklepanje. Izkrivljanje izraza socialistični patriotizem, ali levi nacionalizem in levi patriotizem, ki so ga uporabljali stalinisti (marksisti-leninisti), sega v obdobje po Leninovi smrti, ko je morala sovjetska birokracija dokazati, da gradi socializem v izolirani, zaostali državi. Takrat so razvili protileninistično idejo državnega socializma in ​​pozvali k obrambi domovine (Sovjetske zveze) pred kapitalizmom. Komunisti so si seveda prizadevali braniti ZSSR, toda edini način obrambe ZSSR, kot je zgodovina dokazala in je Trocki napovedoval, je bila politična revolucija in strmoglavljenje birokracije, ki je zadušila to delavsko državo. Še pomembneje: ZSSR bi se lahko obranilo tudi z zmago socialistične revolucije v naprednih kapitalističnih državah, vse zato, da bi preprečili izolacijo mlade države delavske klase, kar je bilo zanjo katastrofalno. No, to se ni zgodilo in ZSSR je bila v protirevolucionarni akciji 1989–92 uničena. Politična demagogija trenutnega levičarskega psevdopatriotizma ‒ z geslom »obrambe Republike Makedonije«, nima nikakršne zveze z nobeno obliko nobene levičarske misli, ampak je zgolj navadna liberalština.

Sklicevanje na ASNOM (Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Makedonije) in njegovo obrambo, ne sme biti floskula pravnega pozitivizma, temveč akcija združitve delavskega razreda proti buržoaznim institucijam in končno proti Republiki Makedoniji kot otroku protirevolucije in svetovnega imperializma. Boj mora biti za Asnomsko socialistično republiko Makedonijo v zvezni Jugoslaviji in Socialistični balkanski federaciji s popolnimi demokratičnimi pravicami vseh narodov in narodnosti!

Potem ko so bili s sodnimi odločbami odstranjeni vsi neprimerni elementi, povsem predvidljivo, ni bilo nobene ovire več za uvedbo novega organa ‒ predsednika stranke, in, na nauku preteklih »travmatičnih« izkušenj osnovano prepoved frakcij. Seveda je bil, brez nasprotnega kandidata in brez podatkov o preštetih glasov, izvoljen prvi (in verjetno vseživljenjski) predsednik stranke Robespierre Preračunljivi, alias D.A. V svojem nerodnem pojasnilu pravi, da sta izvolitev predsednika in centralizacija stranke načina kako »končno ustaviti fabricirane puče in frakcijska delovanja«. V resnici je edina frakcija, ki je obstajala v Levici skupina MO Crveni. Stranka je imela lokalne veje in centralne organe oz. vodstvo in ni bila organizirana horizontalno. D.A. in njegova skupina so bili tisti, ki niso spoštovali skupno sprejetih demokratičnih odločitev organov. Novi predsednik je tisti, ki najbolj trpi zaradi individualizma, medtem ko poziva k združenosti in enotnosti.

V Plenumskem govoru D.A. z ustreznim naslovom »Za novo populistično levico« je novi predsednik napovedal potek in politično pozicioniranje stranke, s katero se je vredno ukvarjati, ne zato, ker je škandalozna in odraz drobnega političnega dobičkarstva, temveč zato, da izpostavimo jasno pozicijo MO Crveni.

Po logiki omenjenega (na)govora se je ideja za vzpostavitev Levice pojavila leta 2015, ko se je, po besedah predsednika D.A., spoznalo, da »NGO aktivizem ‘Lenke’ ni obrodil sadov« in so se ljudje »kurili ne da bi ustvarjali realne spremembe«. Kakšno epohalno odkritje! Ta sklep predvsem razvrednoti delo številnih aktivistov, ki so samouko in samostojno gradili tako sebe kot tudi različne organizacije in gibanja, saj kot vemo ustanovitev stranke ni končni produkt, ki lahko kar pade z neba. Takšno razumevanje organizirane Levice le dokazuje, da predsednik gleda na organizacije s stališča enkratne uporabe ‒ le dokler izpolnjujejo njegove cilje in interese.

Predhodno politično organiziranje, terenske in politične izkušnje ter kadrovski potencial so bili Levici prepotrebni. Levica je bila kulminacija let in let političnega aktivizma. Zamisel o stranki je obstajala dolgo pred letom 2015. Spomnimo se razprave iz leta 2012, prav na temo ustanavljanja stranke. Poskusi za vzpostavitev delavske stranke, ali množičnejše socialistične ali komunistične stranke, obstajajo že od osamosvojitve. Največji uspeh, če gledamo površno preko števila glasov, je bila Delavska stranka, ki ji je leta 1994 v razmerah prokapitalistične histerije in proti-delavske nacionalistične ideološke dekadence uspelo osvojiti 30.000 glasov, kar je trikrat več kot jih je dobila Združena Levica leta 2016. Zdi se, da pred letom 2015 to vprašanje za takratnega »NGOjevca« ni bilo prednostno in verjetno takrat ni videl osebne koristi v oblikovanju stranke.

Pojmovanje znotrajstrankarskih konfliktov je dostikrat prisotno kot običajna teorija zarote o »levičarjenju, ki mu vedno sledijo medijsko propagirani puči, financirani s strani Sorosa«. Toda znotrajstrankarski konflikti so lahko odraz resničnih političnih razlik in materialnih interesov, ki neizogibno vodijo v nastanek in izražanje različnih političnih teženj, če pa se ne najde skupnega interesa pride do razkola. Takšne razdelitve so učinkovite, ko je njihov namen politično jasnejše nabiranje novih sil. V zgodovini Levice sta se zgodila dva tako velika politična konflikta. V svoji nezmožnosti utemeljitve argumentov o političnem ozadju in razlikah, pa se dogajajo kriptodesničarska moraliziranja o »inštruiranih pučih« in »velikih sovražnikih«. Pri tem je predsednik pozval k ločitvi »levega populizma« od »apolitičnosti Nove levice, ki so jo zagovarjali dovčerajšnji tovariši«. Ja, težko je razumeti, da se »dovčerajšnji tovariši« borijo za drugačno politiko od tiste, ki se skriva pod tančico fraze »levi populizem«.

Smo za politiko, ki temelji na doslednem internacionalizmu in razrednem boju. Izhajajoč iz tega smo se borili proti spremembi ustavnega imena, izhajajoč iz tega se tudi zavzemamo za politiko proti SDSM in DPMNE. To ni prazna izjava – pomeni namreč, da nasprotujemo kakršnikoli prokapitalistični politični težnji in se zavzemamo za izboljšanje življenj delavcev in marginaliziranih. Ukrepi, ki smo jih predlagali v programu in so bili tudi sprejeti, izhajajo ravno iz te zamisli ‒ ki nikakor ni apolitična. Toda za njih so to »plesnivi, sektaški, že izživeti pojmi«. Le kaj je potem bistvo njihove politike, tako imenovanega »levega populizma«? Ali gre morda za nov koncept, ki ga je izumil nek genij, ali raje za dobro znano, preizkušeno taktiko? Populizem, beseda, ki označuje dvorjenje politikov ljudem, sama po sebi morebiti ni negativna. Negativno je, če se uporablja kot vaba za delavce, ob tem pa se ukrepe, ki jih populist obljublja, preprosto pozabi.

Postaja jasno, da je Levica stranka, ki je kapitulirala pred meščansko ideologijo. Stranka se je namreč pozicionirala kot »mladinska stranka« in »mladinsko gibanje«. Kaj to pomeni? Katere ideje zagovarja »mladinska stranka«? Katere razredne interese ščiti in katere družbene skupine nagovarja? Je dovolj biti »perspektivna mlada oseba« zato, da bi zgradil novo populistično levico? Običajno na ta vprašanja ni odločnega odgovora, saj nekaterim lovcem ustreza megla. Postaja pa jasna vse večja razdalja med tem in razredno politiko ter gradnjo zavezništev z delavskim razredom in njegovimi sindikati. V politiki »nove populistične levice« ni mesta za delavce. To je tipično pozicioniranje visoko plačanih strokovnjakov ‒ pripadnikov delavske aristokracije in malomeščanstva, ki delavce in njihov boj vidijo kot nekaj koristnega za lastno politično kariero, saj se vidijo kot nekaj ločenega od delavcev in imajo do njih pokroviteljski odnos. Ponudijo lahko samo pravni pozitivizem v obrambo interesov delavcev in so pravni urad v tako imenovani službi za delavce.

Dve univerzalni značilnosti te politike »mladinske levice« sta: »naslavljanje Plebsa« in »anti-elitizem«. Ponovno se izogibajo jasni povezavi z delavskim razredom in boju za socializem ter žonglirajo s splošnimi in abstraktnimi izrazi. »Antielitizem« je koncept, ki ga pogosto uporablja veliko desničarjev, da si umijejo obraz in naredijo razliko med sabo in »liberalnim establišmentom« nasproti kateremu se postavljajo kot alternativa. Tako francoska skrajna desničarka Marine Le Pen kot Donald Trump (dokler se ni usedel na prestol) sta se predstavljala kot anti-elitista. Simptomatično je pri nas elitizem povezan le z vladajočo stranko SDSM (ki je nedvomno predstavnik interesov kapitalističnega razreda), kar ima v dnevno političnem soočanju svojo uporabno vrednost.

Kar je najbolj škandalozno, je ravno določitev političnih sovražnikov nove populistične levice. To so »anacionalna severno makedonska socialdemokratska zveza«, zelo nevaren in militanten »velikoalbanski nacional-šovinizem« in t.i. »NGO levičarstvo«. Da bi razkrili bistvo avtorjeve nesramnosti si oglejmo drugo plat teh modrosti. Za nas ‒ MO Crveni ‒ je primarni sovražnik kapitalizem s svojim predstavnikom, kapitalističnim razredom. Kapitalizem in tekmovalnost, v kateri dobijo močnejši vse, je vir kriz in konfliktov ter zasebnega lastništva nad produkcijskimi sredstvi, kopičenja kapitala z nečloveškim odtujevanjem in eksploatacijo delavcev po naši državi in ​​po vsem svetu, dobičkonosnim upravljanjem in uničevanjem gospodarstva in naravnih virov. Zato se MO Crveni bori proti laži konservativne in liberalne ideologije ‒ političnega opija množic. Od tod izvira naš pogled na imperializem. To bi tudi moral biti politični fokus Levice, če jo je res smiselno tako imenovati.

Politična linija, ki jo uporablja Levica za napad na SDSM, je, da niso »pravi Makedonci«. Seveda pa bi morala socialistična levica napadati SDSM kot predstavnico kapitalističnega razreda in glavno zagovornico imperialističnih interesov ter dekonstruirati njihovo vladavino, a žal se v ta namen uporablja zgolj desničarsko stališče in desničarski ton. Vodja precej oportunistično pušča prostor za sodelovanje z drugimi političnimi skupinami kapitalističnega razreda in jih, zaradi možnosti prihodnjega sodelovanja, ne kritizira. Tudi kritika »velikoalbanskega nacionalnega šovinizma« je navaden desničarski obrat, ki prihaja v času, ko dotični modro zaznavajo, da lahko jezdijo val »obrambnega makedonskega nacionalizma«. Iskren levičar in socialist bi imel težave s šovinizmom in nacionalizmom, ne glede na etnično pripadnost, saj ta služi kot umetna delitev in ovira med delavci, od česar imajo kapitalisti in njihovi predstavniki končno korist. Seveda je takšno rezoniranje lahko nevarno za prihodnje volitve oz. koalicije z »zdravimi desničarji«. Zato se levi »populisti« držijo preizkušenih receptov. MO Crveni in njeni člani verjamejo, da je albanski nacionalizem v Makedoniji ukoreninjen po desetletjih družbenega zatiranja, ter podžgan s strani birokratov in kapitalistov, ki ga uporabljajo za boljši nadzor nad albanskim prebivalstvom. Korak k reševanju problema bi pomenil politizacijo Albancev v sindikalnih in delavskih akcijah proti lokalnim šerifom, kar lahko storijo z vsemi ostalimi brati in sestrami (ne po narodnosti, temveč po ekonomskem zasužnjevanju). Zakon o uporabi jezikov, ki verjetno ne bo implementiran, je treba posebej spremeniti ter pritisniti v smer večjih proračunskih sredstev za izmenjavo kulture in jezika med etničnimi skupnostmi z organiziranjem večernih jezikovnih šol, gledaliških skupin in drugih zabavnih programov.

Definitivno najbolj patetična taktika psevdostranke je skiciranje takoimenovane »NGO levice«. Gre namreč za politični fenomen, ki pri nas praktično ne obstaja in je izumljen. Specifične nevladne organizacije, ki so tarča tega napada, sploh niso levičarske organizacije, niti k takemu nazivu ne stremijo. Trenutno v Makedoniji ne deluje nobena aktivna nevladna organizacija, ki bi se izjavila kot levičarska. Obstajajo organizacije liberalnega političnega miljeja in jasno je, da so različne od socialistične levice. Napad nanje je navadno moraliziranje v želji, da bi našli dovolj »elitističnega sovražnika«, ki bi dal smisel političnemu obstoju »nove populistične levice«. Zaradi svoje nesposobnosti privabljanja članov mora »populistična« levica fabricirati konflikte, smisel svojega obstoja pa išče v izmišljenih sovražnikih. Marksisti smatrajo, da je nevladni sektor instrument liberalnega poskusa razreševanja razrednega konflikta. Zoperstavljamo se njihovemu redukcionizmu pri reševanju težav ‒ na primer, ko so nevladne organizacije posvečene samo pravicam določene zatirane skupine. Opozarjamo na neučinkovitost njihovega boja ter na problem visokih dohodkov njihovih direktorjev in tujih financerjev, zaradi česar so nekakšna aristokracija, podobna delavski sindikalni aristokraciji. Zaposleni v nevladnih organizacijah so delavci ‒ pogosto precej potlačen razred delavcev in vsekakor ima to v mislih vsak izmed nas. Moraliziranje in neprimeren ton naslavljanja s »sorospija«1 je kot če bi čevljarja oklicali za buržuja, ker izdeluje najdražje čevlje in pije Coca-Colo iz plastičnega kozarca.

Zgoraj navedeno oriše načine na katere je »nova populistična« levica degenerirana oportunistična psevdostranka v lasti klike. Če ji bo uspelo preživeti, bodo njeno usodo določili interesi velikih igralcev. Mobilizacijska vloga levice, ki naj bi pomenila politiziranje razrednega boja in ozaveščanje o realnih zahtevah delavcev, bo v prihodnjem obdobju minimalna. V takšnih pogojih je zelo pomembno ustvariti jasno opredeljeno jedro aktivistov z odločilnim programom za socialistično preobrazbo družbe v tem delu Balkana. To jedro bi se moralo pripravljati na vodilno vlogo v prihodnjih dogodkih in predvsem bi moralo biti organ kolektivnega spomina na razredni boj. Naloga vsakega poštenega socialista, komunista, je to prepoznati in se boriti za izgradnjo množične revolucionarne delavske stranke. Naša odgovornost kot MO Crveni je še večja, glede na to, da smo tako znotraj, kot tudi zunaj Levice, vodili neusmiljen boj z oportunističnimi odpadniki. Ni prvič, da so se pojavile psevdokomunistične skupine ali stranke, ki so diskreditirale prvotne socialistične in komunistične ideje in načela. Diskreditacija je še kako koristna kapitalističnim strankam in političnemu sistemu. Takšne psevdokomunistične skupine bodo neizogibno končale na smetišču zgodovine.

 

D.L. Marksistična organizacija »Crveni«

Prevod: Saša Hajzler

 

1 Sorospija= soroš-kurba. (turcizem. prev. orospija – kurba)