Uredniška op.: objavljeno z dovoljenjem avtorja
Prevedla Varja Balžarorsky Antić
Obsedno stanje telesa
Ta kraj strahu se imenuje Kowloon
in njegova dobro organizirana ljubezen
ne pozna meja.
Tesen je in utišan:
šepetanja so presekana
z dolgimi, temnimi črtami
in nikoli ni videti strasti,
na pridušenih oknih pa se bo
zmeraj sušila
sramežljiva, intimna mrzlica.
Posebej melodične so noči:
pod posteljami se kotalijo glave, otroški glasovi praskljajo
po skorji zaledenelih jajčnikov, po stopnicah se zlivajo psovke
– tresk, spodaj že sedmi dan iz omare za čevlje
izseljujejo desetčlansko družino.
V lobanjah gorijo listi papirja.
Skoz okno si vrgel ogorek, a bi moral sebe
in nikoli ne boš zaspal:
žeblji v vzmetnicah so vedno pravilno razporejeni,
ravnodušnost pa – neznosna in oglušujoča.
Toda tukaj vedno kaj raste:
oči po vratih cevastih hodnikov,
otroško strnišče po strehah,
(zgodaj zvečer tihi čistilci vesti
z dna stružijo plešoča trupla).
Rastejo soteske in brezizhodi ulic,
kratkovidnost oken.
Veliki stroji vnašajo smetje zraka,
ni svetlosti ni smisla,
v labirintu poštnih nabiralnikov
so pokopani milijoni.
Čeprav so ograje vedno odprte,
se od tod ne odhaja:
pod nadzorom lenega strahu
smo zazidani v zamaščen zrak.
Kopno je.
In nikar ne misli,
da je mesto, Kowloon.
Brezno nagona je, obsedno stanje telesa.
Nekje pa dež namaka svet
in iz zemlje vznikajo kruhi.
INKARNAT
Ko končno ostaneš sama v sahari,
svetloba izgine in se zvok stanjša v iglico
zarito v živec,
takrat boš na prsih in trebuhu začutila
hrapave roke prednikov. Kmečki prsti bodo izkušeno
preiskovali navlaženo srž in druga
zatemnjena mesta.
Z gotovimi in pohlepnimi gibi,
v samo njim poznanem ritualu.
Mirna ostani, ko ti po hrbtu drsijo
nepomirjene kosti, in se ne boj.
Nikoli ne boš izvedela,
koliko jemljejo od tebe
niti komu sploh je darovana ta žrtev.
0
Po bolečini nastopi odhod božanskega
Anaïs Nin
To ni mir, ampak napetost ničle,
lahka mrzlica obstajanja, v kateri
kapilare pokajo od vonja, mlačno brezdelje
se napihuje na vročini
in nič nimam razen tega telesa, nič.
Poletno poldne sem, nedelja, prazen trg, pred katerim
se odvijajo nepregledni kadri
kravat in belih srajc.
Sidro lakote je preraslo drobovje,
predrlo kožo in strgalo
posušene lise belila, otočke
strojnega olja.
Po mestu vsepovsod pisane knjigarne
naključni vaški sejmi, iz katerih me obstreljujejo
madeži velikih vojn in majhna življenja,
intelektualizem, vic kot gibanica na prstih
in ostale ogabnosti domačijskega življenja.
Mi pa nismo imeli nič razen tega telesa, nič
polže v trebuhu, ovalno praznino ničle.
Trdno se držim za roke in
gledam moškega v odločni obleki:
vseeno mi je, ali bom razkrečila noge
ali odrezala prst.
Anja Marković (1988, Beograd) je leta 2012 je objavila pesniško zbirko Napolju su ljudi, za katero je prejela Brankovo nagrado, leta 2016 pa pesniško zbirko Kowloon. Dvojezična izdaja Kowloona je nedavno izšla pri Srbskem kulturnem centru Danilo Kiš v knjižni zbirki pesme=pesmi v slovenskem prevodu V. Balžalorsky Antić.
