Anja Marković, KOWLOON

Uredniška op.: objavljeno z dovoljenjem avtorja

Prevedla Varja Balžarorsky Antić

 

Obsedno stanje telesa

 

Ta kraj strahu se imenuje Kowloon

in njegova dobro organizirana ljubezen

ne pozna meja.

Tesen je in utišan:

šepetanja so presekana

z dolgimi, temnimi črtami

in nikoli ni videti strasti,

na pridušenih oknih pa se bo

zmeraj sušila

sramežljiva, intimna mrzlica.

 

Posebej melodične so noči:

pod posteljami se kotalijo glave, otroški glasovi praskljajo

po skorji zaledenelih jajčnikov, po stopnicah se zlivajo psovke

– tresk, spodaj že sedmi dan iz omare za čevlje

izseljujejo desetčlansko družino.

 

V lobanjah gorijo listi papirja.

 

Skoz okno si vrgel ogorek, a bi moral sebe

in nikoli ne boš zaspal:

žeblji v vzmetnicah so vedno pravilno razporejeni,

ravnodušnost pa – neznosna in oglušujoča.

 

Toda tukaj vedno kaj raste:

oči po vratih cevastih hodnikov,

otroško strnišče po strehah,

(zgodaj zvečer tihi čistilci vesti

z dna stružijo plešoča trupla).

Rastejo soteske in brezizhodi ulic,

kratkovidnost oken.

Veliki stroji vnašajo smetje zraka,

ni svetlosti ni smisla,

v labirintu poštnih nabiralnikov

so pokopani milijoni.

 

Čeprav so ograje vedno odprte,

se od tod ne odhaja:

pod nadzorom lenega strahu

smo zazidani v zamaščen zrak.

Kopno je.

In nikar ne misli,

da je mesto, Kowloon.

Brezno nagona je, obsedno stanje telesa.

Nekje pa dež namaka svet

in iz zemlje vznikajo kruhi.

 

INKARNAT

 

Ko končno ostaneš sama v sahari,

svetloba izgine in se zvok stanjša v iglico

zarito v živec,

takrat boš na prsih in trebuhu začutila

hrapave roke prednikov. Kmečki prsti bodo izkušeno

preiskovali navlaženo srž in druga

zatemnjena mesta.

Z gotovimi in pohlepnimi gibi,

v samo njim poznanem ritualu.

Mirna ostani, ko ti po hrbtu drsijo

nepomirjene kosti, in se ne boj.

Nikoli ne boš izvedela,

koliko jemljejo od tebe

niti komu sploh je darovana ta žrtev.

 

0

Po bolečini nastopi odhod božanskega

Anaïs Nin

 

To ni mir, ampak napetost ničle,

lahka mrzlica obstajanja, v kateri

kapilare pokajo od vonja, mlačno brezdelje

se napihuje na vročini

in nič nimam razen tega telesa, nič.

Poletno poldne sem, nedelja, prazen trg, pred katerim

se odvijajo nepregledni kadri

kravat in belih srajc.

 

Sidro lakote je preraslo drobovje,

predrlo kožo in strgalo

posušene lise belila, otočke

strojnega olja.

Po mestu vsepovsod pisane knjigarne

naključni vaški sejmi, iz katerih me obstreljujejo

madeži velikih vojn in majhna življenja,

intelektualizem, vic kot gibanica na prstih

in ostale ogabnosti domačijskega življenja.

 

Mi pa nismo imeli nič razen tega telesa, nič

polže v trebuhu, ovalno praznino ničle.

 

Trdno se držim za roke in

gledam moškega v odločni obleki:

 

vseeno mi je, ali bom razkrečila noge

ali odrezala prst.

 


Anja Marković (1988, Beograd) je leta 2012 je objavila pesniško zbirko Napolju su ljudi, za katero je prejela Brankovo nagrado, leta 2016 pa pesniško zbirko Kowloon. Dvojezična izdaja Kowloona je nedavno izšla pri Srbskem kulturnem centru Danilo Kiš v knjižni zbirki pesme=pesmi v slovenskem prevodu V. Balžalorsky Antić.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s