Jaka Smerkolj, Maturitetni esej, ki to ni

Ko pomisliš na besedo esej, si v prostoru za očmi načeloma lahko vizualiziraš od daleč kristalno jasno sliko. Bel papir, od vrha do dna lično popisan z urejeno črno pisavo ravno pravšnje velikosti v serifni črkovni vrsti, ki omogoča hitrejše, bolj gladko branje. Mravljišče besed, ki so strogo organizirane v stavke, povedi, odstavke, misli, na vseh straneh enakomerno poravnane z ravno prav razmika, ki jim onemogoča preskok v vrstico višje ali nižje. V vsej tej rigidnosti forme so na sliki v tvoji glavi jasno razvidni široki zamahi kril svobode vsebine, ki se ležerno in brez skrbi pretaka po meandrih človekovega zanimanja, saj jo bodo besede vedno znova ujele, saj bo vedno znova priplavala v svoj dom – esej. Če bi to sliko eseja želel približati, bi najverjetneje kaj kmalu naletel na težavo, s katero se pri povečevanju objektov srečuješ zelo pogosto. Skozi svoje srednješolsko izobraževanje namreč nisi uspel razvozlati, kaj točno je to čudovito prostranstvo eseja. Čeprav v teoriji razumeš formo in njene ključne značilnosti, je znanje v praksi kulminiralo v pičlih dveh urah pisanja, ki se ni zdelo čisto nič esejistično, prav nič svobodno. Ravno ta izmuzljivost eseja je ključna za razumevanje naslednje teze: Literarni esej, ki ga vsako leto piše cela generacija slovenskih gimnazijcev, ni esej. Polovica ocene, ki si jo prislužiš pri predmetu materinščine, se v skupnem seštevku ne nahaja, ker bi odpisal maturitetni esej. Pisni sestavek je strogo voden literarni spis z natančnimi navodili, ki jih mora vsak pisec sproti obkljukavati. Vsa svoboda pravega esejističnega udejstvovanja je v njem izgubljena.

 

Začnimo pri trditvi, da esej ne more biti čisto vse, ki bi ji lahko zelo hitro nasprotovali že na podlagi izbora esejističnih publikacij za Rožančevo nagrado leta 2016. Tega leta je komisija nominirala Dragana Petrovca z delom Nasilje pod masko, Stanislavo Chrobakovo Repar za zbirko esejev Agonija smisla, Roberta Simoniška za Trk Prostorov in Jureta Jakoba za zbirko Hiše in drugi prosti spisi; zadnja dva sta nagrado tudi prejela. Že ta izbor štirih esejističnih del, ki predstavljajo cvet slovenske esejistične produkcije, kaže na izjemno raznovrstnost forme eseja: od dokumentarnih zapisov o nasilju Dragana Petrovca do skrajno poetičnih opazovanj s sklenjeno dramaturško strukturo Jureta Jakoba. To priča o veličini eseja, ki spretno krmari med strokovnim in literarnim, se dotika visoko-umetnostnega in poljudnega, ne da bi se kjer koli resnično zasidral. Vseeno lahko v štirih pričujočih delih razberemo vsaj eno skupno točko, in sicer radikalno avtonomijo avtorja. Vsak avtor lahko z esejem izbere svojo pot, forma mu to popolnoma dopušča. Esej je hkrati dovolj ohlapen, da dopušča izrazito čustven pogled, in dovolj strukturiran, da vanj lahko umestimo izsledke znanstvenih dognanj. Podobno svobodo avtor občuti tudi pri izbiranju teme, kjer se mu zopet odpira horizont vseh njegovih zanimanj. Prav tako esej od svojega avtorja ne zahteva visoke stopnje gotovosti, saj zanj ni značilno le, da dovoljuje neprestano preizpraševanje, refleksijo, temveč da celo prosi zanjo. Esej ljubi zapleteno rdečo nit, ki se večkrat zasuče sama vase in katere konec je razcefran ter negotov. Esej ustekleniči tok avtorjevih misli v njihovi neokrnjeni obliki. Seveda je učinkovitost eseja razvidna le iz precepcije bralca, ki se bo nad zmedenostjo ali navduševal ali se neodobravajoče zmrdoval. Magijo lahko zaznamo v točki, ko se zavemo, da esej ravno s svojo raznolikostjo poskrbi za vse bralce. Najbrž vsi, ki radi beremo, radi beremo eseje. Prijetno je prepustiti svoje misli avtorju, ki se razgali v svojem mišljenju in brez izjeme nastopi kot subjekt. Lahko gre za dokumentaristično ali poetično pisanje, med vrsticami bomo lahko začutili avtorja.

A če se sedaj vrnemo na našo tezo o maturitetnem eseju, je več kot očitno, da opisanih prvin eseja ne moremo aplicirati na prvo dejanje pomladanske mature. Prva absurdnost so morda že zajetna navodila, ki jih dijaki prejmejo ob pričetku pisanja. Ravno po teh vodilih naj bi, paradoksalno, izoblikovali svoje mišljenje. V resnici lahko krivca ali raje prvi in največji absurd iščemo že veliko prej: v šolskem kurikulumu, ki pri predmetu slovenski jezik ne predpostavi kakršnega koli branja del esejističnih mojstrov, kakršen je denimo Montaigne. Matura od svojega avtorja pričakuje nekaj, za kar ni bil primerno izobražen, saj šolski sistem ni poskrbel, da bi bil vsak dijak ob zaključku štiriletnega izobraževanja vsaj osnovno esejistično pismen. Ker sta matura in gimnazija dva rablja istega otroškega potenciala, si sežeta v roke in problem odslovita s tem, da strogo voden literarno obarvan spis širši družbi prodata kot esej, kar se sliši veliko bolj učeno. Tak pristop omogoča večjemu delu gimnazijskega populusa, da maturitetni esej brezskrbno odpiše, saj ga med pisanjem profesor skorajda drži za roko. Vsako leto se v uvodu eseja pove nekaj malega o vrsti dela in problemih, ki jih delo odpira; uvod se zaključi s karseda neinovativno tezo. Nato se v jedru označi, opiše, oriše, obnovi osebe in vsebine; za vse te postopke seveda obstajajo seznami novih navodil, ki jih dijaki obravnavajo v času, ki so ga prihranili z nebranjem esejev. Na tej točki esej ponavadi že obupa in z njim vsak malce bolj ambiciozen avtor. Jedro se zaključi s primerjavo in vrednotenjem. V zaključku se sicer dijak načeloma lahko izrazi, a ga to ne obremenjuje preveč, saj lastno mnenje ni vredno prav veliko točk.

Pri točkah se izjasni še zadnji člen, ki v gimnazijskem času zabije žebelj v marsikatero esejistično krsto. Tudi dijaki, ki so morda navdušeni bralci esejev, ki občudujejo to izmuzljivo formo in jim je v užitek opazovati, kako so se z njo spopadali drugi, ter razmišljati, kako bi se z njo spopadli oni, ob ustvarjanju svojega zaključnega izdelka tega znanja ne morejo uporabiti oziroma, bolje rečeno, ne smejo uporabiti. Maturitetni esej namreč ne vsebuje le navodil za avtorje, temveč tudi za ocenjevalce, in ti se jih držijo »kot pijanec plota«. Namesto da bi ocenjevalci podprli avtorjevo avtonomijo, ki smo jo prej izpostavili kot ključno pri pisanju eseja, jo načeloma točkujejo celo nižje. Tako je na primer izrazito problematičen obrazec ocenjevanja slovnične plati maturitetnega eseja, v okviru katerega ocenjevalec na nobeni stopnji ne upošteva kompleksnosti pisčevih stavčnih struktur, temveč točke za vejice, denimo, odšteva po kvantitativni metodi. Kazen za inovativnost, kritično in samostojno mišljenje je vzgojna, saj najbolj izurjenim piscem ogrozi načrte za prihodnost. To dokazuje v primerjavi z ostalimi maturitetnimi predmeti bizarno nizko število dijakov, ki pri eseju dosegajo najvišje rezultate. Tako ni, ker bi bil esej tako težak, ampak ker to, kar pišejo, ni esej. Z vidika generacijskega razvoja v smeri kritičnega razmisleka je zelo problematična razumska odločitev marsikaterega dijaka, da se bo enostavno podredil maturitetni ideji eseja, čeprav sam pri sebi morda dobro ve, kako zelo izvrstna bi lahko bila izbrana forma. Dijak naj se odloči, ali bo pisal esej ali bo uspešno naredil maturo.

 

Esej je kraljeva zvrst pisanja, ki se kot možnost nudi čisto vsakemu izmed nas. Lahko bi rekli, da je neke vrste prostitutka, ki kot plačilo za uporabo svojega imena zahteva le avtorjevo odgovornost za lastno pisanje. Matura pridoma izkorišča esej, v zameno pa nudi več tisoč replik ene in iste interpretacije literarnih del. S tem duši literaturo in njena stalno spreminjajoča se branja, s tem ubija mlade avtorje, ki bi si želeli izraziti svoje mnenje. Morda se problem zdi nerelevanten, ker smo večinoma že odpisali svoj maturitetni esej ali si enostavno nismo želeli, da bi bili lahko na svoj zadnji gimnazijski avtorski izdelek ponosni. Morda problem res ni bistven in se zdi gromozanski le tistim nekaj knjižnim moljem, ki si ne moremo pomagati, da nam tovrstno dogajanje ne bi cefralo živcev. Dolgoročno se problem maturitetnega eseja kaže tudi ob prehodu na univerzo, ko pišemo vedno več esejev na mizernih temeljih maturitetnega (ne)eseja. Dejstvo je, da je esej misteriozna kraljična, maturitetni esej, ki si nepravično želi lastiti ta prestol, pa to žal ni.

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s