Lara Paukovič, Razmerje med esejistiko in romanopisjem

Kaj je esej? Kompleksno vprašanje, na katerega, če si pomagamo s spletom, hitro dobimo preprost odgovor: besedilo, v katerem avtor izpostavi svoje subjektivno stališče do problema. Ta definicija se lahko sicer prekriva tudi s člankom, kratko zgodbo ali pamfletom, a medtem ko je članek primarno informativne narave, pamflet navadno namenjen temu, da se z njim na pogosto satiričen način osvetli politično stališče, kratka zgodba pa literarni tekst, v katerem naj bi bil poudarek na narativnem loku in vsebini, ne pa na uspešni komunikaciji z bralcem (pustimo postmodernizem, ki se na to zakonitost požvižga, ob strani) in sporočilu, je posebnost eseja bržkone prav v tem: pisec se trudi, da bi med sabo in bralcem vzpostavil nekakšno povezavo. Najsi gre za spomine na osnovnošolska leta, njegovo mnenje o knjigah, ki jih je prebral v zadnjem času, ali pa družbeno angažiran esej, avtor z bralcem debatira, ga nagovarja in računa na to, da se bo le-ta s tekstom vsaj do določene mere identificiral. Zakaj to počne, je najbrž jasno – če se še enkrat vrnem k trem (pol)literarnim zvrstem, ki se lahko občasno prekrivajo z esejem, je esej vendarle edini med njimi, ki je sam sebi namen; razen podajanju piščevega mnenja, izkušenj in občutkov ne služi ničemur drugemu. Seveda je piščevo mnenje o neki družbeni problematiki, če se odloči, da bo svoj esej posvetil temu, lahko silno relevantno, lahko pa je tudi popolna brca v temo, s katero se racionalen človek, ki mu esej po naključju pride pod roke, nikakor ne more strinjati. Eseji pri nas manj poznanega ameriškega novinarja Henryja Louisa Menckena, kot je na primer O tem, kako je biti Američan (On Being an American), spadajo za tiste, ki so prav tako kot Mencken prezirali pripadnike ameriškega srednjega razreda in politične igrice, v prvo skupino, za tiste, ki so bili prepričani, da je z ameriško politiko in družbo v prvi polovici 20. stoletja vse v najlepšem redu, pa v drugo. Vendar je bil Mencken kot vsak esejist do svojega mnenja v vsakem primeru upravičen, izpostavitev subjektivnega stališča do tematike je namreč, kot že omenjeno, prav v jedru definicije eseja.

 

Zakaj torej sploh pisati esej, in kar je morda še pomembneje, kako podajati mnenje, da bo nekaj tako intimnega, kot so naša stališča in izkušnje, sploh pritegnilo zunanjega bralca? Philip Lopate v uvodu k antologiji esejev The Art of the Personal Essay (Umetnost osebnega eseja) zapiše, da je bistvo osebnega eseja predpostavka, da so človeške izkušnje na nek način enotne. Ko nekdo govori o sebi, pravzaprav govori o vseh nas, s to razliko, da je on tisti, ki ima dovolj literarne spretnosti, domišljije, znanja, včasih pa tudi poguma, da celotno človeško izkušnjo, kakor je to, kar v sebi nosi vsakdo izmed nas, poimenoval Montaigne, spravlja na papir. Ob tem mora pokazati določeno mero ranljivosti in dvoma, morda dodati ščepec humorja, predvsem pa paziti, da v obravnavi določene tematike ne ostaja na površini, temveč da skozi prevpraševanje svojih stališč, spominov in izkušenj skupaj z bralcem pride do nekega globljega nivoja iskrenosti, čustev, ki jih – kot pisec najbrž upa – občuti tudi bralec, a se do njih še ni ali pa se sploh ne bi dokopal, če ne bi prebral dotičnega eseja. In če to velja za osebni esej, ne vidim razloga, da ne bi veljalo tudi za esej na splošno, kajti čeprav je osebni esej podvrsta eseja, je pravzaprav vsak esej oseben. Tudi na videz objektiven esej o značilnostih junaka določenega literarnega dela vsebuje osebno noto, saj pisec o junaku navsezadnje piše na način, kot ga doživlja sam, ali pa za obravnavo izbere tiste informacije, ki se zdijo relevantne njemu osebno. Kakorkoli, esejist se mora zavedati, da kljub subjektivni naravi njegovega dela ni pomemben on sam, temveč sporočilo, ki ga želi posredovati bralcu – redkokdo bo pri eseju zadovoljen zgolj z izbrušenim slogom, kot se pogosto zgodi pri romanu ali kratki zgodbi (čeprav to nikakor ne pomeni, da esejistu ni treba paziti na dober slog pisanja!). Bralec se bo, če ne bo začutil iskrenosti s strani esejista in/ali dobil vtisa, da je obravnavana tema pomembna, počutil prikrajšanega.

 

Esejist je torej rahlo odrinjen iz centra literarnega dogajanja, kjer se šopirijo pisci kratke proze, dram in romanov, hkrati pa se mora bolj truditi, da obdrži svoje bralstvo. Glede na vse navedeno je v precej slabšem položaju kot romanopisec; to pa še ni vse. Ko beremo avtobiografski esej, avtomatično predpostavimo, da je vse, kar je v eseju zapisano, čista resnica. Če je avtor slabo zakril svoj velik ego, bomo do njega gotovo čutili manj simpatij kot do avtorja, ki se mu je enaka stvar primerila v avtobiografskem romanu. Čeprav avtobiografski, je roman še vedno fikcija – čisto mogoče je, da gre kljub resničnim podatkom iz zgodovine avtorja pri glavnem liku za delno izmišljeno persono, nastalo za potrebe leposlovnega dela, si bomo dejali. Ko o tem malo bolje razmislimo, seveda ugotovimo, da naše prepričanje ne drži vode – zvrsti romana in eseja sta veliko bolj povezani, kot se zdi, nezanesljivi pripovedovalec v romanu bi namreč lahko delno izhajal prav iz tipa spretno konstruiranega, pogosto šaljivega prvoosebnega pripovedovalca, ki ga je moč najti v nekaterih esejih. Charles Lamb, na primer, je kot avtorja svojih esejev izumil fiktivno osebo po imenu Elia. Elia je po besedah literarnih zgodovinarjev še vedno Charles Lamb, saj se podatki iz njegovega življenja ujemajo z Lambovimi, a z nekaterimi šaljivimi dodatki in spremembami. Lambovi eseji se ravno zaradi rahlo predelanega prvoosebnega pripovedovalca berejo kot proza, še vedno pa spadajo pod esejistiko. Tudi Max Beerbohm je v svojih esejih načrtno parodiral samega sebe, da je dosegel humoren učinek (primer za to je esej Sprehod/Going Out for a Walk). Esej Georgea Orwella Such, Such Were the Joys (To je bilo veselje) se bere kot kratka zgodba in nanjo spominja tudi po dolžini, pa tudi sicer so si preučevalci Orwella in eseja nasploh edini, da Orwell v omenjenem eseju ni popolnoma verodostojen lik – tako kot si je pisatelj s pravim imenom Eric Blair nadel psevdonim George Orwell, je izbrusil tudi lik samega sebe, si nadel masko in se do neke mere mitiziral, da bi lahko, kot je zapisal Raymond Williams, zavestno usvojil dva vidika: tistega, ki je znotraj, a tudi tistega, ki stoji zunaj; zatiranega in istočasno tistega, ki zatira; otroka in odraslega; nasprotnika in hkrati zagovornika Anglije. Prav omenjena nasprotja dosežejo, da je Orwellov esej tako presunljiv in prepričljiv.

 

Navedena besedila so primeri, ko esej vstopa na polje romanopisja, še bolj pogosti pa so seveda tisti, ko se romanopisje dotika esejistične forme. To velikokrat počne v formi dnevnika – npr. Zapiski iz podtalja F. M. Dostojevskega, Zapiski Malteja Lauridsa Briggeja Rainerja Marie Rilkeja, Knjiga nespokoja Fernanda Pessoe. Dostojevski je v Zapiskih iz podtalja ustvaril Moža iz podtalja, ki je nezanesljivi pripovedovalec in antijunak, vendar pa skozenj tako kot tudi skozi mnoge druge avtorjeve like govorijo njegovi pogledi na politiko in ideologijo tistega časa, posebej na nihilizem. Ker gre za dnevniške zapise, je stik z esejem toliko bolj izrazit. Prav tako je v Zapiskih Malteja Lauridsa Briggeja, Rilkejevem edinem romanu, za katerega je znano, da je delno avtobiografski. Slog romana je sicer na nekaterih mestih izrazito poetičen, a bi določene odlomke, kot je denimo Maltejevo razmišljanje o umiranju in tem, da vsak človek v sebi nosi svojo lastno smrt, kar podkrepi s spominom na umiranje svojega sorodnika, komornika Briggeja, lahko označili za eseje v malem. Pri Knjigi nespokoja Fernanda Pessoa gre, kar se tiče avtorstva, za še bolj zapleteno zadevo – Bernardo Soares, domnevni pisec Knjige, je eden Pessoevih heteronimov, fiktivnih avtorjev, ki so mu služili za pisanje v različnih stilih. Medtem ko nekateri heteronimi s Pessoem nimajo nič skupnega, je Soares tisti, ki je pravzaprav samo nekakšna popačenka Pessoevega značaja, Pessoevo pisanje pa je, ko piše kot Soares, v veliki meri avtobiografsko. Pessoa torej v Knjigi nespokoja počne isto kot Charles Lamb v svojih esejih, in če bi iz dela vzeli odlomke, v katerih Soares razmišlja o Omarju Hajamu, o sanjah, dojemanju lastnega obstoja in obstoja drugih ljudi, bi ti prav lahko funkcionirali kot samostojni eseji.

 

Kot sem pojasnila v predzadnjem odstavku, polliterarnost eseja ne pomeni nujno tudi tega, da vse, kar je v njem zapisano, drži kot pribito. O sami polliterarnosti eseja se sicer krešejo razprave. Če je španski filozof Eduardo Nicol esej označil za »skoraj literaturo in skoraj filozofijo« – kar lahko potrdimo, če se vrnemo k začetni definiciji, da v eseju avtor izpostavlja svoje subjektivno stališče do problema, temu pa dodamo dognanja, ki sem jih omenila v drugi polovici eseja, in sicer da je pisec v eseju pogosto literariziran –, nekateri literarni teoretiki to dvojno naravo esejskega besedila zanemarjajo in ga uvrščajo naravnost med literarne zvrsti, kar zopet ilustrira njegovo povezavo z romanopisjem. Roman in esej sta se razvila drug ob drugem in se drug iz drugega napajala, zato je naivno pričakovati, da bodo podatki, ki nam jih v eseju posreduje prvoosebni pripovedovalec/avtor, prav tako točni, kot če bi brali njegovo avtobiografijo. A eksperimentiranje z lastnim značajem v eseju, ki se na prvi pogled zdi kot zavajanje bralca, piscu pogosto omogoča, da bolje spoznava samega sebe – paradoksalno lahko prav s tem, da brska po možnostih svojega karakterja in se na novo vzpostavlja, bralcu ponudi stopnjo iskrenosti, ki jo ta potrebuje, da esej prepozna za avtentičnega. Kadar prvoosebni pripovedovalec v eseju spominja na lik v romanu, torej imejmo v mislih, da si je avtor masko nadel z namenom – in pa, da nobena (pol)literarna zvrst ne stoji sama zase, temveč da le-te neizogibno prehajajo druga v drugo.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s