Miha Pintarič, Esej

Redni profesor dr. Miha Pintarič predava starejšo francosko književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

‘Esej’ pomeni poskus. Zgodovinsko gledano gre za ontološki poskus, saj se Michel de Montaigne, prvi avtor esejev, sprašuje po biti oziroma se v njej preizkuša, dokler v drugi knjigi ne pride do ugotovitve, da ni njegovo, kar je božjega, in da ni božje, kar je njegovega. Montaigne seveda piše o mnogih stvareh, osrednja tema pa je vendarle ta in večina poglavij se je prej ko slej tako ali drugače dotika. Ne gre za ‘poskus biti’, temveč za preizkus, ali ‘sem’ ali ne. Esej torej v tem pogledu ne zahteva akcije, ampak kogitacijo.

Esej očitno sodi v nominalistično vplivno področje, ki so ga pri Montaignu potrdili literarni zgodovinarji, med najbolj znanimi A. Compagnon. Kot tak spremlja in tudi povzroča poznosrednjeveški razpad celostnega univerzuma in v njem celostnega jaza (ki se raztegne še za stoletje). Pred tem obdobjem ‘esej’ kot literarna ali kakršnakoli druga zvrst ne bi bil niti mogoč. Pred tem so se namreč spraševali o biti, vendar z drugačnimi izhodišči, saj so namesto izkušnje uporabljali abstraktne definicije, ki so se do 14. stoletja zdele prepričljive. ‘Ideja’ pa esej v kali zaduši. Če ideje ni in smo soočeni edinole s svojo zemeljsko resničnostjo, s katere sklepamo na kakršnokoli višje stanje, esej postane zvrst par excellence za (samo)spraševanje oziroma za spraševanje po ‘biti’.

Ker je izkušnja edino, kar je človeku zanesljivega, četudi še zdaleč nima absolutne vrednosti, s preizkušanjem sebe človek preizkuša tudi človeški rod. Tisto, kar velja zame, bo vsaj v določeni meri veljalo tudi za drugega. In seveda obrnjeno: kar velja za druge, velja tudi zame. Tudi Rabelais se je spraševal po človeški naturi – pa se mu je zdela kar samoumevna. Montaigne se je spraševal po lastni – in se mu ni zdela takšna. Kakšen paradoks! V Rabelaisovem predstavnem svetu vlada red! Pri tem najbolj kaotičnem od vseh kaotičnih avtorjev (mišljena so njegova dela, se razume) … Pri Montaignu pa zmeda, digresija, ponavljanja itd. In vendar v tem neredu avtor najde red, ko za temelj svojega spraševanja postavi sebe, pravzaprav pa šele, ko si na svoje vprašanje da provizoričen odgovor. Gre za podobo pijanca, češ moje življenje je bilo kot pijančeva pot domov, ki je vse prej kot ravna črta.

Tisto, kar sem bil nekdaj, in to, kar sem danes, sta gotovo dva različna človeka. In kateri je boljši? Ne vem, pravi, vendar je malo verjetno, da bi bil to moj današnji jaz. Zato za Montaigneve eseje ni značilna kakšna posebna retorična gradacija in se po navadi vrnejo v izhodišče, ki pa je razsvetljeno in očiščeno retorične navlake, pri čemer so mu pomagali prav antični avtorji, obilo citirani, kadar je treba razložiti oziroma podpreti kakšno stališče. Prej nisem vedel ničesar, ker se po tem tudi nisem spraševal. Zdaj vsaj vem, koliko vem (tu pride na vrsto znameniti Que sais-je?).

V navedenem primeru gre za epistemologijo, ki je osrednji problem druge knjige in verjetno tudi vseh treh knjig nasploh. Ni pa nujno tudi najpomembnejši v celoti. Od vsega začetka Montaigne občuduje stoiško, tudi epikurejsko (tj. ‘stoiško z nasmehom’) moralo. Vendar morale ne povezuje z abstraktnim ‘védenjem’ o človeški naravi, temveč z izkušnjo, ki jo ima človek z njo. Pri Montaignu normativna morala, razen izjemoma, zasluži kritiko. Saj vendar ravno pri njem tako pogosto naletimo na komentar, da ljudje počno nekaj tako in tako, čemur sledi fraza ‘jaz pa, prav narobe’ itd. Seveda pri avtorju, ki je s takšnim prepričanjem zapisal, da je prav v vsakem človeku vse tisto, kar ga dela človeškega, ne gre za relativizem.

Relativistične morale resda ni, prav tako pa si tega imena ne zasluži skupek (predvsem) prepovedi, ki jih človek ne razume in v njih ne vidi smisla. Vsaka na izkušnji temelječa in premišljena pozitivna moralna drža pa je dobra. Nobenega ekskluzivizma ni. Montaignevi eseji so eden najžlahtnejših primerov premišljevanja o takšni moralni drži. Začenši z antiko, jih avtor privede do osebne drže, ki je zaznamovana tako vsebinsko kakor slogovno (‘Tudi na najvišjem tronu sveta lahko vedno sediš le na lastni riti.’) in ima skupni imenovalec z vsemi ljudmi. Najmanjši skupni imenovalec, a ta zajema vse bistveno, saj gre za tisto, kar posameznika dela človeka.

Jaz sam sem vsebina svoje knjige, pravi avtor, ko se obrača na bralca. Knjiga je torej rasla in se razvijala v isti meri, kot je to veljalo zanj, četudi si to nerad prizna. V njegovem primeru namreč ne gre za ‘znanje o svetu’, temveč za tisto o sebi. Montaigne ne piše o konjih, pač pa o jahanju. Ne o geopolitiki ali antropologiji, temveč o ‘kanibalih’ in njihovih dispozicijah za plemenitost, ki jo Montaigne meri z občimi vatli. Na tem mestu je njegova frustracija popolna, saj zadene ob objektivni problem jezika in (ne)komunikacije. Razumel ni čisto nič in oni prav tako ne – to je bil rezultat njegovih ‘pogovorov’ tête-à-tête z Indijanci iz brazilskega pragozda, ki so jih pripeljali v Rouen … Kulturološka primerjava ni neposredna, najsi gre za stari vek ali geografsko oddaljene kraje, le da so nam na voljo besedila (in ne samo ta) iz starega veka, ki jih je Montaigne razumel, besedil iz oddaljenih krajev, ki so bili v njegovem času spoznani kot ‘novi’, pa ni mogel imeti. Zadovolji se z opazovanjem in v tem primeru celo s pripovedovanjem tistih, ki so t. i. kanibale opazovali v njihovem naravnem okolju in so jim pripisovali visoko moralno zavest (oziroma je Montaigne nanjo sklepal iz njihovega pripovedovanja).

Esej je bil torej preizkus in spraševanje avtorja v njegovem soočanju s svetom. Svet sam ga ni zanimal, prav nič ga ni brigalo, kakšen bo, ko njega več ne bo, pa če bo svet še toliko boljši (v kar, resnici na ljubo, ni niti malo verjel). Zanimalo ga je, ali je kot človek količkaj nad resničnostjo sveta. Kot je ugotavljal pesnik Ronsard, da ga bo narava sicer preživela, vendar ne bi nikoli zamenjal z njo, tudi če bi bila večna, ker njegovo bivanje na Zemlji, kolikor kratko je že, izpolnjuje ljubezen, tako je Montaigne, ki ga to čustvo ni pretirano zanimalo, vendarle pripisoval podobno vlogo zavesti (kot človekovi zmožnosti) in zavedanju kot njeni ‘aplikaciji’. Ugotovil je, da je zavest omejena z življenjem, da pravzaprav je življenje. Ko je padel s konja, je izgubil zavest in ga ni nič bolelo. Potem se je polagoma prebujal, z vrnitvijo v življenje se je vrnila tudi zavest, cena za to pa je bila bolečina. Zavest je namreč najprej zavedanje lastnega telesa.
Človek je morda res krona stvarstva, vendar ne štrli iz sveta. Njegova možnost je obenem njegova dolžnost: sprejeti svoj naravni status brez kakršnekoli domišljavosti, saj njegova individualna nemoč zgolj odraža nemoč celotnega človeškega rodu. ‘Que sais-je?’ – ‘Kaj (sploh) vem?’ Trditi, da ne vem ničesar, bi bilo že preveč. Na tem mestu se srečata epistemologija in morala. Kaj bi rekel Montaigne ob pogledu na podivjano znanje današnjega sveta (vprašanje, neumno samo po sebi, kot so vsa retorična vprašanja)? Verjetno bi pomislil, da se ti ljudje nikdar niso ‘preizkusili’ in da zato bežijo pred seboj. Bežijo pred poslednjo resničnostjo, ki ni nič drugačna, kot je bila od nekdaj, namesto da bi jo sprejeli takšno, kakršna je. Kakšen esej bi jim v tem pogledu zgolj koristil.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s