Vid Bešter, Avtoportret kritika

I.

Duhovne vaje

V trenutku, ko stojim na pragu prvega svojega resnega poskusa kritične refleksije literarno-kritiškega pisanja, je nastopil trenutek za duhovno pripravo na to težavno nalogo. Predmet tega spisa bo zato lik kritika. Vendar ne zarisan v občem kot zgled, čaščen in posneman, ampak znotraj in iz mojega lastnega partikularnega poskušanja oblikovanja kritiškega diskurza.

Na tem mestu se torej ne bom spraševal o tem, kaj bi utegnila kritika biti, kaj bi jo utegnilo legitimirati, kaj bi hotela doseči, katera so njena orodja in tako dalje. Niti me ne bo zanimalo, na katera od teh vprašanj želimo, zmoremo ali menimo, da bi bilo smiselno odgovoriti. Ta premišljevanja bodo šele sledila tem duhovnim vajam.

Po zgledu La Rochefoucaulda bom torej preiskal svoje kritiško telo in kritičnega duha, da spoznam, kaj je kritiškega v meni. Za svoj cilj in vodilo zato jemljem sledeče:

Natančno preiskati, popisati in kategorizirati svoje ravnanje in njegove možnosti, da bi lahko po tej duhovni vaji premišljeval kritiko, njene pogoje in možnosti.

Že tu naletimo na prvi pomislek in skušnjavo: čemu je takšna priprava, ki ne more prihodnji raziskavi sami v ničemer služiti, potrebna? Čemu to spuščanje na osebno raven, preiskovanje prepričanj in potez nekega lika? Naivno bi bilo misliti, da je težave, ki me pri prihodnjih raziskavah čakajo, mogoče razrešiti s sklicevanjem na nek lik, na neko subjektivnost kot izvorno paradigmatsko ali temeljno. Niti si ne morem obetati, da me bo obvarovalo sklicevanje na iskrenost, ker da sem svojo pozicijo obelodanil in se torej ne gre čuditi, če prihajam do takšnih in ne drugačnih zaključkov. Čemu torej beleženje te vaje? Prav zato, da nam ne ostane neko priročno nemišljeno, neka priročna subjektiviteta, ki lahko privzame mesto podlage. Zato jo je treba premisliti: od kod se razrašča? Pokazati na mesta, ki jo omogočajo, silnice, katerih prisotnost jo konstituira. Poskrbeti torej, da ne nastane iz lika kritika ovira v premisleku kritike.

Kritiška praksa je – kot do neke mere vsaka praksa pisanja – oblika subjektivacije (1) in to je potrebno premisliti.

Scena iz domnevne zgodovine kritištva

Prva ugotovitev: kritika ne določa niti razgledanost po literaturi niti razgledanost po teoriji, niti empirija niti razum. V prvem primeru bi bil bralec, v drugem teoretik. Pri tem pa ne eno ne drugo ni nujno – čeprav je seveda oboje več kot koristno – za obstoj kritiške prakse. Kritiko je mogoče izreči brez opore v teoriji na podlagi predsodkov ali občutij in brez podlage v branju na podlagi zunanjih okoliščin ali brez razgledanosti po literaturi na podlagi branja enega samega dela.

Dejstvo, da ni treba biti niti bralec niti teoretik, da bi bil lahko kritik, napravi vidna zavezništva in kontradikcije na literarnem polju. Torej med njegovimi figurami: avtorjem, kritikom, bralcem in teoretikom (in morda tudi urednikom in založnikom).

Dovolil si bom začeti z zarisom in eksplikacijo neke fiktivne, a mogoče scene. Lahko bi jo imenovali tudi mit o kritiški situaciji: fantazma krize kritika.

Predvsem je zanjo pomembno razmerje med avtorjem, kritikom in bralcem. Teoretika pa bomo potisnili ob stran oziroma ga razumeli kot simbiotično enoto s kritikom: teoretik zalaga kritika s koncepti, da lahko ta vrednoti, kritik teoretika z vrednostmi, iz katerih ta kleše koncepte … To je povsem v skladu s pričakovanji. (2)

V nasprotju s splošnim prepričanjem pa se izkaže, da bralec in kritik nista zaveznika niti ne stojita na isti strani enačbe. Prej je obratno: sta nasprotnika in celo sovražnika. Kritik ni bralec, kajti piše in ne mara bralcev, ki pišejo. Kritik ima rad predvsem bralce, ki berejo kritike. Toda čemu se kritik pretvarja, da je prvi med bralci? Čemu se imenuje »strokovnega« bralca, avantgardo bralcev, ki kot dobri pastir brani svojo čredo pred slabim in in jo vodi k dobremu in vrednemu njenega denarja?

Verjetno velja resno vzeti Barthesovo opazko iz besedila Smrt avtorja, kjer pravi, da je bila zlata doba avtorja tudi zlata doba kritika. Pravo zavezništvo bomo laže našli na tej liniji. Kritik je avtorjev radovoljni birokrat in sozarotnik. Da kdaj potepta kakega avtorja, nas ne sme zavesti: to stori v imenu drugačnega procesa avtorske subjektivacije. Problem nastane, ko teorija naznani smrt avtorja in padejo legije radovoljnih kritikov-birokratov avtokracije v nered. Vloga bralca, v katero je proti svoji volji potisnjen, pušča kritika brez orientacije. Kritik, kot že rečeno, namreč ne bere, ampak predvsem piše o branju. Pisava in akt pisanja pa se z razpadom avtorske funkcije razsloji v neskončnost skozi branje in kritiška interpretacija postane malovredno blago. Kritikova strategija postane, da se poskuša formirati kot edini subjekt branja. Torej tisti bralec, ki privilegirano nadomesti subjekta pisanja – avtorja. Tako poskuša biti prvi med bralci in v ta namen mu prav pride tudi sklicevanje na teorijo.

To je krizna strategija. Ne smemo si zameriti, če poskušamo tako rešiti svoj obstoj.

Vprašanje kritiškega organa in hierarhičnega položaja lika kritika med ljudmi

Lepota je prečiščena površnost. (Michelangelo)

Kljub temu pa to še bolj odločno demonstrira, da mora biti nujni pogoj kritištva nekaj drugega in nekje drugje kot v razgledanosti in izobrazbi. Tu gre komaj za naknadna kvalifikatorja, ki naj razločita pravega kritika od kritiškega simulakra: običajnega bralca. Navadno – vsaj od Kanta in romantikov naprej – najdemo vir kritištva v kritikovi senzibilnosti, torej v njegovem dobrem okusu.

Kritik ima tako štiri nujne organe: roko, s katero piše, oko, s katerim zbira vtise, razum, s katerim ureja koncepte in okus, ki je organ, kjer se zgodi dejanski moment kritike. Da je prav slednji osrednjega pomena, nam pokaže dejstvo, da prav slednji organizira vse ostale organe v kritiško konstelacijo. Vodi oko, ki pohlepno zbira vtise po polju literarnih umetnin, k tem in ne onim pesnikom, k tem in ne onim romanom, k tem in ne onim avtorjem. Vodi razum k aplikaciji konceptov, ki omogočajo povzdignjenje teh in ponižanje onih. In navsezadnje vodi roko v zapisovanju besed, primernih tem in ne onim.

Odvisnost dispozitiva kritika od okusa kot organizirajočega (3) principa njegovega delovanja omeji kritiko, ki piše in ne bere, na požrešnost. Kritika je umazano in nizkotno delo, ker je kritik pravzaprav prebavni sistem. Požreti skozi oko, okusiti, prebaviti skozi razum, izločiti skozi roke. Kljub temu da so se našli umetniki, ki so povzdigovali kritiko na raven samostojnega umetniškega dela, je z dobrim razlogom (čeprav z določenim nerazumevanjem projekta kritike) precej bolj razširjeno mnenje, da je kritika redukcija umetniškega dela. Verjetno ne bi bilo težko najti prizadetih, ki ne bi izbirali besed in bi se strinjali, da je kritika navadno sranje.

Kritik je pogoltnež, ki se za uspeh zanaša na pretanjenost svoje pameti in zvijačnosti, ne na talent ali sposobnost. Prvo bi jim še odpustili, čeprav jih Pekla ne bi rešilo. Toda drugega – greha osmega kroga, jim ne moremo. Kritiki so zvodniki in zapeljivci, sladkači in prilizovalci, podkupljivci, vedeži in krivi preroki, barantači, licemerci in tatovi, zvijačni svetovalci, sejalci razprtij in ponarejevalci. Preračunljiva sodrga.

Kritik tako spada v najnižji in najbolj zaničevan razred človeštva. Naj bo v službi pri avtorju ali si prizadeva prevzeti oblast nad bralcem, vedno je pod nekom, odvisen od nekoga – zapleten v nek boj za oblast. Povrh vsega je preračunljiv oportunist. Zvestobo avtorju obljublja, ker upa, da bo v luči njegove slave tudi sam deležen dobrodejnih učinkov oblasti. Zaroto proti nememu bralcu brez biografije in psihologije kuje, ker se nadeja v spremenjenih okoliščinah sam vladati v njegovem imenu.

Kritik je viden samo v razmerju do tistega, ki vlada tekstu. Sam po sebi ostaja neviden, brez imena in brez obraza. Pojavlja se le, ker sodi in je sojen. Sodi, kjer nima oblasti, zato ga oblast vedno znova obsodi.

II.

Vprašanje etike

Kdor vihti pero, se hitro zaplete v vojno. (Voltaire)

Kakšne možnosti torej ostanejo meni, ki prakticiram lik kritika? Prvič: potopiti se v neopaznost, nevidnost, ki sledi iz kritiške vloge. Zavrniti biografijo in psihologijo, ki bi jo moral sprejeti, če bi se poskušal vzdigniti iz te vloge. To pomeni: onkraj meja svojega teksta biti dolgočasen.

Drugič: zavrniti kritiko kot sodbo. Do sedaj sem jo tako obravnaval, ker smo se gibali v polju tistega, kar imam za zunanja določila kritiška pisanja. Bodisi gre za zgodovinske okoliščine, predsodke ali mnenja – zarisoval sem pač lik kritika, kakor ga določa moj pogled.

Po drugi strani je sodba bila tudi del mojih kritiških poskusov. Rad hitro in dokončno sodim. Vendar ravno v tej praksi opažam, da za sodbo ni potrebno branje. Sodbo je mogoče ustvariti tako rekoč ex nihilo vnaprej. Sodba je podvržena vplivom oblasti: zanjo je pomembno, kdo govori, kdo piše, kdo izdaja. Vlogo igrajo prijateljstva, zavezništva, sovraštva, ekonomska in kulturna razmerja moči. Tega ne zavračam, vendar zato sodbo razumem kot predkritično dejavnost. Preden pišem kritiko, presojam in izbiram, o kom in čem bom govoril in na kakšen način. To kritiko pišem, ker spoštujem tega avtorja. To kritiko pišem, ker zavračam to prakso. To kritiko pišem, ker sem nasedel oglaševanju založbe. To kritiko pišem, ker so me zanjo prosili. Te kritike ne pišem, ker ne želim podpirati te založbe. Te kritike ne pišem, ker se mi knjiga ne zdi vredna mojega časa.

Zavračam sodbo kot kritiko in okus kot kritiški organ. Dopustiti kritiko kot sodbo pomeni dopustiti zavrnitev kritike kot obremenjene s psiho in biografijo kritika. Dopustiti, da se s to ali ono oblastjo izvaja sodbo nad kritikom: kritik je neuravnovešen, zato napada; kritik je prijatelj, zato podpira. Nihče pa ne more spodkopati kritikove deklaracije: Izbral sem ta način obravnave tega dela.

Tretjič: stremim h kritiki geste in kritiki kot gesti. Kritika je izraz določenega odnosa do določenega oblastnega razmerja. S svojim delom moram kot kritik to napraviti vidno. Kot kritik se ukvarjam z neko sledjo, z nekim ravnanjem; z nečim vidnim. Zasledujem neko linijo, opazujem neko ravnanje. To ni ravnanje literarnega lika, to ni sled naracije. Izpisati to linijo in to ravnanje, izpisati gesto – to je gesta kritike. To pa po drugi strani pomeni verjeti na besedo. Niti avtor niti kritik se ne moreta izgovoriti, da nečesa nista mislila tako ali drugače. To pomeni prevzeti odgovornost za vse napake in dvoumnosti teksta – veliko tveganje za pišočega. Ne ugovarjati nobeni interpretaciji, staviti vse na potezo za katero ni mogoče vedeti kam se bo iztekla. Ne vedeti za kaj bo treba prevzeti odgovornost.

Četrtič: kritika naj bo boj. Kritik naj se bojuje samo v izpisovanju. Kar je onkraj izpisovanja (sodbe, prijateljstva, biografije) naj informira kritikov boj, vodi njegove začetke in nehanja, vendar naj ostaja izven boja.

Kritik je in ostane lik, oblika subjektivacije, ki jo proizvaja eden od načinov izpisovanje v dispozitivu literature. Onkraj ta oblast ne seže.

Vprašanje konzervativnosti

Obstaja določen način mišljenja, ki je morda povezan z biopolitično oblastjo in preveva vse pore družbenega življenja, še posebno pa intelektualno polje, in je lahko nevaren kritiškemu zastavku. To je sentiment konzervatorstva, muzealičnega ohranjanja, arhivski sentiment. Njegovo vodilo je: Vsaka pozaba je strašanska tragedija. To je sentiment, ki dela iz literatov ekologe in iz ekologov arheologe. Treba je izkazati spoštovanje prizadevanjem, da človeštvo ne bi povsem uničilo sebe in svojega okolja ter zgodovine obojega. Vendar ne teče beseda o tem, ampak o nekem pogledu tehnologijo in znanost, kjer sta ti predvsem orodje arhiva. Vzdrževanja vsega, kar obstaja kot obstaja, da obstaja.

Proti temu sentimentu je potreben odpor. Ne proti samemu arhivu: nič nam ne pomaga, če se zgražamo nad obstojem privatnih in državnih podatkovnih baz, knjižnic in muzejev, narodnih parkov in spomenikov kulturne dediščine, kanona in klasikov. Vendar je treba prepoznati, da se stava literature v takih okoliščinah spreminja. Zahteva brezčasnosti in take ali drugačne literarne nesmrtnosti postane v dobi absolutnih seznamov in spomina nesmiselna (4). Stava literature se je morda obrnila od pomnjenja k pozabi. To le kot nastavek za prihodnja raziskovanja: še vedno žalujemo za požigom Aleksandrijske knjižnice, za svojo izgubljeno nesmrtnostjo in pokopano fantazmo, da nas bo preživel vsaj narod ali partija. Konzervativnost te sorte dobiva še posebno veliko zagona, ko naenkrat niti ni več nujno, da nas bo preživel svet. Nobene tolažbe za našo minljivost, ki hkrati postaja vse bolj neminljiva v vseh arhivih, s katerimi se obdajamo …

V tem preziru do arhivov ne gre videti ničesar avantgardističnega. Ne gre niti za poziv k izvirnosti niti za poziv k rušenju arhiva. Gre samo za vprašanje, na kaj naj stavi literatura, ki je ne bo nihče nikoli bral, a bo ohranjena večno? Misliti in uporabiti pa je treba mehanizme pozabe, ki so na delu v vsakem – tudi absolutnem – arhivu. Moram se torej utrditi, kajti v sebi prepoznavam konzervativnost, in prenehati s fetišiziranjem spomina in njegovih obljub (5). Vaditi proti žalovanju – ne proti tožbi, pritožbi, pritoževanju – proti obžalovanju, da ne bo nihče nikoli bral.

Vprašanje občutljivosti

Duhovitost je izobražena predrznost. (Aristotel)

Najpomembnejša za kritika je menda njegova občutljivost. To se pravi sposobnost začutiti delo kot umetniško. Ta občutljivost mora biti pri kritiku še posebno pretanjena, da je sposobna med umetninami razlikovati, da se torej formira v organ okusa.

Moj problem je seveda, da sem bolj ali manj neobčutljiv. To se pravi ne povsem neobčutljiv, nekako na ravni polipov in drugih preprostih živih bitij. Skleniti moramo torej, da je moj okus bolj kot ne povprečen oziroma drugače rečeno, da okusa nimam. Niti nisem dovolj bralsko razgledan, da bi lahko trdil, da sem si ga izoblikoval. Zato me je nesmiselno spraševati po knjigah, ki bi jih priporočil v branje, ne bom vam znal odgovoriti.

Spadam torej v birokratsko, po mnenju mnogih (tudi starih Kitajcev) najnižjo vrsto, ljudi:

»Če ljudi razvrstimo v razrede, so najnižje tisti, ki visoko cenijo svojo glavo. Tistim, ki poskušajo samo nakopičiti čim več znanja, zrase prekomerno velika glava, tako da se zlahka prevrnejo kakor narobe obrnjena piramida. Odlikujejo se v posnemanju drugih, niso pa ne izvirni ne domiselni in ne zmožni velikih del.«

Takšnega človeka uradnika-učenjaka je zlahka moč prevrniti. Tako tudi mene: malo je potrebno, da se spremenijo moje sodbe, moja mnenja, moji občutki. Zato nisem sovražnik institucije, nisem anarhist in si ne želim biti: moj cilj je birokracija, moj diskurz je ciničen. Kot človek slabega okusa druge izbire tudi nimam.

Ste brali Kafko? Tam zmaguje birokracija, pa je to za tiste, nad katerimi zmaguje (pustimo nas, ki preplašeni beremo, ob strani), grozna zmaga? Mar niso posamezniki, njihova usoda in trpljenje, s celim srcem na strani birokracije? K. v Gradu … njegov propad, njegova tragedija, njegov boj ne izhaja iz zavrnitve oblasti birokratskega stroja. Ni upor v imenu nedolžnejše preteklosti, časa fantazmatskega neposrednega stika z oblastjo niti v znamenju srečnejše prihodnosti, časa ljudske oblasti. Najboljša družba že obstaja tukaj in zdaj v Gradu, K. pa se proti njej bori iz ljubezni do nje. Kafkova teologija birokracije je odrešujoča. Joseph K zavrne oblast sodišča, a na koncu vendarle pogine kot pes … in ve, da bi morala njegova roka držati nož? Odpor je nesmiseln, pa to ustavi ljubezen kogarkoli, ki se imenuje K?

Kritiku se pogosto očita, da je kreatura resentimenta in zavisti. Očitek, ki se ga je težko obraniti, kajti kritiki kot poskusu vednosti o sledi vedno ostaja nek preostanek, nekaj neizsledljivega, nekaj, kar bi lahko bilo objekt zavidanja. Pisanje, kot se je odvilo, ostaja skrivnost zakopana globoko v minulem. Ta preostanek je mogoče obravnavati kot misterij: tudi za najobčutljivejšega med kritiki bo samo izpisovanje vedno ostalo fantazma. Mogoče je torej reči: kritik ni sposoben izpisovanja, ki zanj ostaja misterij. Mogoče je tudi očitajoče nadaljevati (ex falso qoud libet): vendar pa si želi biti udeležen na misteriju, zavida tistim, ki ga posedujejo in ga zasleduje kot krvoločni lovec …

Sam menim drugače. Enak očitek se namreč uporablja tudi proti pisateljem, ki jim ostaja misterij kritika in so proti njej resentimentalni …

Življenje kakor v Kafkovi birokraciji.

Zato lahko rečem samo: tudi vsako moje pisanje se sledi zase, če ga hočete soditi, ga sodite. Ne bom ga branil. Jaz sem izven svojega pisanja preprosto dolgočasen (ravno toliko, da sploh obstajam). Nočete me spoznati, ker lahko rečem samo: kaj pa jaz vem, kaj pišem? Pisati pomeni biti občutljiv čisto drugače. Dovolj je vedeti (ali manj kot vedeti), katere strune ubrati, katere geste zaigrati, katere obrate izpeljati. Zaigrano čutenje? Da, na mestu vsiljenega čutenja! Slediti tokovom, ki te tako zlahka prevračajo sem in tja …

Post scriptum

Kritik riše in prebira zemljevide, sledi zdaj tej zdaj oni poti, izbira zdaj te zdaj one strategije. Ovija, guba se okrog tekstov in teksti se ovijajo in gubajo okrog njega (avtorji naseljujejo tekst s pisanjem, bralci z branjem; kritiki pa ne naselijo teksta, ampak se ovijajo okrog njega in se pustijo sami oviti).

»Katero ljubljeno bitje ne ovija z bolj ali manj znanimi, bolj ali manj imaginarnimi pokrajinami, celinami in ljudstvi?«

Opombe:

(1) Manj in več kot subjekt. Te trditve ne gre razumeti v smislu, da kritištvo konstituira univerzalni kritični subjekt, ampak eno ali več možnosti subjektivnosti na literarnem polju.

(2) Takšno postavitev je potrebno razumeti kot nezavezujočo in v službi poenostavitve razmerij, s katerimi imamo opraviti – ob natančnejši analizi bi se utegnilo pokazati, da je napačna in prikriva dodatne kontradikcije.

(3) Ne pa vrhovnega med organi. Gre le za to, da je okus sine qua non literarne kritike. Ko ostali organi vstopijo v razmerje s kakim drugim, se lahko ti isti členi drugače razporedijo, drugače delujejo.

(4) V svojih kritikah sem nekajkrat postavil to nesmiselno zahtevo. To je bila napaka.

(5) Soroden poziv najdem v Deleuzeovi Kritiki in kliniki, kjer umetnosti-arheologiji zoperstavi umetnost-kartografijo.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s