Primož Mlačnik, Sutra će te ponit

Sanja na vseh koncih in krajih Ljubljane, zaposlitev išče v polulanih kotičkih frizerskih salonov in v virtualnih oazah nevladnih organizacij. Sanja išče delo, vredno človeka z njeno izobrazbo, ali delo, vredno človeka brez njene izobrazbe. Sanja! Nazadnje je dokumente s talenti prinesla v mestno hišo. Preizkusila se je pri občinskem projektu, ki je v nesrečnikih vzbudil nekaj upanja, prodal liter megle in eksternaliziral nekaj evrov. Sama si si kriva, ničvrednica, so se prevajale narejeno vzpodbudne besede gusarskih pedagogov v njeni glavi. Ni ji bilo kul. Ni dobila službe. Naučila se je le to – in to je bilo odločilno –, da je njeno življenje zanič, da ni za nobeno rabo, da je skrenila s prave poti, da sanja. Nisi dovolj samozavestna, nimaš komunikacijskih sposobnosti, ne znaš napisati življenjepisa, nihče si te ne bo zapomnil, če ne boš tržila svojih prednosti, so jih skušali vcepiti nesmisle.

Za pultom, iz utesnjujočega kotička bežigrajskega lokala, kjer sedi in skozi odprta vrata zopet opazuje dva stara pijančka, je nesmislu težko oporekati. Ko se ob enajstih zvečer nad mesto spusti suh in oster mrak, je ignorantskim uradnikom in vikendaškim predavateljem in vsemu nenaklonjenemu svetu nemogoče razložiti, da biti praktična pomeni postati apolitična kurba kot Horvathova gospodična Pollinger v prednacistični Nemčiji! Sanja noče prodajati svojega telesa, noče storiti samomora in tudi to, da je njen inteligenčni kvocient že pri petnajstih presegel mejo sto trideset točk, ji nič ne pomaga. Bolj pismena je od ljubljanskega župana in od Trumpa! Najraje bi se prostovoljno izgnala v Švico, a oditi bi morali tisti, ki so zavozili državo.

Težko je pisati dobro poezijo, Sanja v zvezek, ki ji sloni na kolenih, zapiše nekaj besed. Obkroži jih in poveže s črtami. Dve besedi debelo podčrtuje. Ljubezen. Domovina.

Če bi Sanja imela v prestolnici, povsem odtujeni od boja za preživetje, ki se odvija na podeželju, pravega prijatelja – lažna skromnost –, če bi imela partnerja, bi bilo njeno življenje morda lažje, ampak

 

predati se človeku,

ki neuspešno klečeplazi med izdajalci,

bi bila umetnost čista,

da bi se v zaslepljenem svetu v nekoga slepo zaljubila kakor glista,

razumne oči zaklenila v stekleno kletko prezrtih podob smrti

in sto let jokala na prašni preprogi,

izknjižila svoje ime iz sanatorija čarobne gore Triglav,

odjezdila čez puščavo Gobi,

razkrinkala in poteptala,

kar se vriva med življenje

in

smisel poniglav

– trpko tavanje med krivdo in tesnobo –,

cinizem, ki cedi se iz kosti,

snemimo si okove,

tarekrižne vzklike Hare krišne,

ki jih preglasi

neutolažljivo hlipanje vdove,

turobna jutra melanholičnih pesnikov,

hedonizem sestradanih umetnikov,

naivni optimizem ujetnikov,

nagnusna beatniška vzvišenost nad propadajočim svetom,

drhtenje nad votlo preteklostjo,

veselje nad negotovo prihodnostjo,

pabiteljska vznesenost nad staromodnimi predmeti in nadčloveško tehnologijo.

 

Njene misli se stekajo v besede, ki se srečajo v pogledu na negibni postavi, ki obstajata na medlo osvetljeni terasi lokala, ki požira Sanjine vzdihljaje. Saj bi lahko bilo še slabše. Lahko bi povsem obupala.

 

Vrčka s pivom sta težka. Čedalje težja. Oklepata se ju dve močni, ožuljeni in kosmati moški roki, ki pripadata napihnjenima postavama in terasi, ki sta jo roki pomagali ograditi. Njeno nosilnost preizkušata že od jeseni, ko sta kosmati roki dobili žulje, ki jih negujeta dva ohlajena, a težka vrčka piva, s katerima preganjata nočno soparo. Napihnjeni postavi sedita za mizo na dveh udobnih, muckastih naslanjačih, ki sta preživela že nekaj kosovnih odpadov. Čeprav se osebi, ki naseljujeta napihnjeni postavi, že vse življenje poznata, druga drugi ob prižiganju cigarete ne namenita niti besede niti mežika. Kdo ve, že nekaj mesecev takole sedita in drug drugega spominjata na otožni, krvoločni živali, katerih sporazumevanje je ljudem nerazumljivo. Z vsakim požirkom v njuna grla pljuskne tekočina in skozi nos se jima razblinijo nevidni mehurčki, ki jih razpihajo godrnjavi glasovi. Z vsakim potegom cigaretnega dima se iz globočin ustne votline sliši brnenje glasilk. Kot morje v školjki. Molčita zaradi mize, ki je tuje izdelave, ki deluje kot tuja celina, prek katere se porazgubi vpliv dveh razburkanih in z razdaljo utišanih oceanov. Rdeče ustnice se stiskajo in v želodec potiskajo tekočino z resnobnostjo delegacije, ki se odpravlja na dno Marianskega jarka. Pivo ogreva njuna ščetinasta obraza. Njune oči se solzijo. Občasno srečanje pogledov pomeni osvežitev vezi razumevanja in zavezništva. Na vsakih nekaj požirkov in ugaslih cigaret mežik po licu pošlje nenapovedano solzo. Tega, da ostaja zavezništvo zaradi molka nepotrjeno, se obe napihnjeni postavi, sedeč za industrijsko izdelano mizo, ki se je dotakne mojstrova roka šele, ko jo mojster kupi, zavesta ob vsakem požirku razpenjenega preostanka piva, s katerim se borita kakor dva ribiča na barki v epicentru tajfuna.

Solze niso sramotne. Solze so zdravilo. To že vesta, a ne moreta zajokati. Bilo bi nezaslišano, da bi na terasi lokala jokala, v pomečkanih srajcah in oljnatih kavbojkah, dva odrasla moška, ki se ju sosedi bojijo. Ker je tako vroče, da je na njunih obrazih težko ločiti peno od valov, sta nekoliko potolažena. Njuno zavezništvo potrjujejo redke solze, ki se mešajo s potom, a posebno vrsto nelagodja v njiju vzbuja status nezaželenih, odlašajočih gostov, ki jih ni mogoče spoditi, saj jima vendarle pripada pravica do gostiteljeve hiše, ki sta jo pomagala zgraditi s svojima močnima, ožuljenima in kosmatima rokama.

Ko za trenutek neha delovati ulična svetilka pri Grabnerju – Grabner, sin partijskega kljukca, dedič razkošne vile, ki vsakič, ko v luko parkira ladjo, pokasira deset tisoč evrov –; ko pod teraso po cesti mimo odpelje še zadnji avtobus – šofer je največji Casanova v celotni regiji –; ko punčkasta natakarica, naša Sanja, preklopi z dalmatinskega melosa na evrovizijsko perverzijo; ko eden izmed njiju rigne, drugi pa si prižge cigareto; ko začne deževati in vmes spet neha; ko zalaja pes, ne pri Grabnerju, dve svetilki dlje, nemški ovčar Keks – takrat se njune oči spet srečajo in si pomežiknejo. Vse je že bilo rečeno. Zatečene ustnice, z izjemo jezikov, ki oblizujejo slane kaplje, ostanejo zapečatene. Pogovor ukanita z vzdihom v skopo nebo, ki se ne utrne. Obojestransko prepoznanje potlačitve, uspavanje osebnih vulkanov je morda edini trenutek, ko se njune ustnice nekoliko našobijo in razprejo. Napovedala se je izjemna priložnost, ki je ne more preprečiti niti miza razdiralka, ustvarjalka razdalje, ki se kot celina med dvema razburkanima, a tihima oceanoma širi, dokler vseh njunih valov ne posrka vase, dokler jih ne utišajo gozdnati hribi in rumene kotline. Ko ugasne želja, se prebudi žeja.

Zdravko vpraša Mirča, ali bi še enega.

Le pukaj, be bratuced, pukaj, izdavi Mirč in zapoje, li mene ili brača, sutra će te odvest okle se ne vraća, Sanja, lepotice, to naštimaj, zakliče in dvigne prazen vrč.

 

 

Delo, končno delo. Kakšno delo? Delo, kaj pa! Kar se giblje, ne zakrkne. Delo!

Sanja postavi dva vrčka pod točilni aparat. Dlje kot bosta ostala, več bom dobila, pritisne na gumb. Pogleda na uro. Še je čas za glasbo. Na glasbenem stolpu nastavi zaželeno pesem. Če bi zdaj po cesti šla ljubljanski župan ali Trump, bi ju lahko skupaj napadli z razbitimi kozarci. Sanja!!!

Ampak vse je gnilo, vse je brez jamstva!

Na pladenj postavi še tretji vrček piva. Prej ko bomo dobili kazen, prej bom lahko odšla, kot prikazen, skoraj odlomi vrtljivi gumb, ki zapolni prostornino zvočnikov z devetimi moškimi, ki otožno zapojejo, da njena duša vznikne kakor transverzala.

Sanja.

Zaklene blagajno. Želja bo že počakala, v zvezek nariše naslov,

na široko in bajno:

Diskretni šarm notranjega emigrantstva.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s