Matej Kavčič, Prehajanje iz S v S3

Zadnjič sem odkril Iztoka Osojnika in njegov zbir besedil, imenovan Homo Politicus. Potem ga kmalu zatem srečam pred začetkom okrogle mize, na kateri naj bi on govoril, in začnem z daljšim, rahlo cinično obarvanim (to barvo so videli drugi) hvalospevom. A ne, ker bi to zares menil cinično, ampak ker so daljši iskreni hvalospevi pač iz mode in je treba nekako kompenzirati. In prav je, da so. Stari ljudje ali pa tisti, ki vedo, zakaj počnejo, kar počnejo, ne potrebujejo hvale za to. To so pač krizne tehnike začenjanja pogovora – sedela sva namreč za isto mizo, kjer se je nepogovor pretakal od okusa kave do vprašanja vročine. In tudi to je v redu začetek, ampak videti je bilo, kot da bo pri tem ostalo, nakar sem razmeroma performativno začel govoriti. Moj dolgi izpad je kulminiral v tem, da sem mu rekel, da se mi zdi, da je v tej zbirki našel res odlično mesto med prozo in poezijo, med teorijo in novinarstvom, nekaj, kar tudi sam poskušam početi. Na to človek mirno odgovori: “Ja, [temu se reče] esej.”

In tako sem pred parimi tedni doživel ponovno odkritje eseja. To zdaj zame ni več tisto, kar sem moral pisati v srednji šoli, in slabšalna oznaka za spise ljudi, ki so po načinu pisanja in obravnavanih temah ostali v nekem ne preveč diferenciranem zunanjem “moranju” ali internaliziranih ostankih le-tega. Tako je to moj prvi esej in obenem njegova in moja delna genealogija. Ampak dovolj o meni (ne, da se ne bomo vrnili name). Bolj je pomembno tisto, kar gre iz mene. In kaj bi to bilo?

“Začetek:”

(S) Kaj bi jaz hotel povedati/zapisati?

Že na ravni prvega vprašanja se zatakne, saj se sprašujem o hotenju v pogojniku (glagolski naklon), namesto da bi preprosto vprašal, (S2) kaj hočem povedati/zapisati. Še bolje pa: (S3) da preprosto to povem/zapišem. Izgleda, da to dejanje ni tako preprosto, saj bi ga sicer že izustil/spisal. Morda pa je tako preprosto in sem to že izustil/zapisal. V tem primeru je to, kar hočem povedati/zapisati (in tudi javno izpostaviti), da je sam akt spraševanja o tem, kar hočem povedati/zapisati, to, kar hočem povedati/zapisati oziroma bolj govoriti in pisati. Pavšalno rečeno: samo štrenjanje tega (S = S + S2 + S3) stavka/začetka je nekaj, kar bi jaz hotel izpostaviti, kar hočem izpostaviti in kar tudi izpostavim. To so te metodološke fore, pot je cilj.

S tekstom se povnanjim in se (jo) gledam zunaj sebe in se (ga) obravnavam kot drugega, ki kdaj nekaj hoče od mene, kdaj samo opaža, kdaj noče več. In potem ji/mu odgovorim. In potem spet gledam in odreagiram in mislim in pišem. Pogledam celoto in se vprašam, kakšen človek bi kaj takega spisal. Jaz že ne. In začnem pisati o drugih rečeh. In potem pogledam vse skupaj v svoji nekoherentnosti in nadaljujem z metaavtobigrafskimi diskurzi, da se vidi, da ni razklan tekst, ampak človek. In to deloma reši tekst. Jaz pa sem, kakršen sem. Po vsakem tekstu drugačen.

Smotrnost razlag samega sebe je vedno vprašljiva (smotrnost česa pa danes ni?). Na primer problematika samoanalize kot samopotrjevanja, ki se lahko izteče v negativni spirali tako kot morda spodaj udejanjena post-vivo razlaganja z vojskami “ker” (katerih “ker” se ne iztekajo v /četudi teoretično/ seksualnost preko človeka za kavčem. In če bi se, bi potem to bilo smotrno? Moj kurac bi to bilo smotrno. Ima i drugih načina.).


Se pravi, mogoče začnem z vprašanjem (S) Kaj bi jaz hotel povedati/zapisati?, ker je (S2) Kaj jaz hočem povedati? očitno premočno vprašanje. Ker zdaj retrospektivno ugotavljam, da morda na tako direktno vprašanje (S2), kot sem ga spisal pred par meseci, nisem imel odgovora. S2 te takoj postavi pred celotno občestvo, pred zgodovino, ki bo sodila vsako tvojo črko, in potem zdrviš v občutek svoje nedonošenosti in preprosto zapreš računalnik. Klasičen sram, trema. (S) Kaj bi jaz hotel povedati? pa ima dovoljšno distanco do moje trenutne situacije. Se pravi, so določeni pogoji, ob katerih bi jaz imel kaj za povedati. Ta “bi” je takrat deloval kot neka virtualnost, v kateri sem se pa do zdaj že kar domače naselil in lahko kar pišem. Kako to? Ker si malo lažem in malo ne verjamem, da bo zares kdo karkoli bral. Podobno kot sem že slišal od protagonistov Radia Študent, odzvanjanje samoironije katerega se za razliko od vseh ostalih slovenskih radiev ne konča v neskončnosti (nekje pri Logu začne šumeti, čeprav imajo zdaj aplikacijo, končno). Vendar to preprosto ni res; cinični “ker” se prerad zapiše! Ampak da se izognem zgoraj omenjeni spirali razlaganja in marširanja “ker” v neskončnost, ga vsaj nadomestimo z mističnim: Ker ta sveta življenjska gmota je tako ali tako neizrekljiva.

Nekaj bi še dodal, namreč že par let sem poskušal nekaj spisati, a me je vedno kaj zjebalo. Zaciklal sem že v misli, pred samim papirjem ali ekranom in nisem končeval stavkov, ker sem sam naletel na lasten očitek, da ne vem, kaj imam za povedati, in zato govorim o tem in zakaj bi to kdo moral brati. Do zadnjega novega leta sem opravil že kar nekaj takšnih ciklov in sem si rekel, da zapišem in razštrenam tisti stavek (S), ki se najbolj tiče mojega pisanja. In tako sem se vrtel in vrtel in vrtel in nabiral hitrost, da sem se lahko izstrelil v druge orbite, po katerih lahko štrenjam še kaj drugega kot en stavek ali ponavljam besede drugih. Kakor je šlo štrenjanje najprej iz misli na papir/ekran, tako so tudi ti cikli šli iz psihologije slovnice v svet.

Naprej v svet! V svetu se dogaja zagovor. Torej naprej v zagovor (pravzaprav zapis – no, pravzaprav bo bolj opis, torej ogovor) govorjeni besedi, ki kulminira v svoji javni izvedbi, kot eni izmed poti izpostave! Z govorom se vedno vključujemo, razdiramo, bežimo, mirimo. Se pozicioniramo in preizprašujemo pozicije. Rečemo nekaj in pogledamo nasprotje tega, ga zavzamemo, potem premaknemo s sto osemdeset na šestinsedemdeset stopinj in zavzamemo tretjo pozicijo, spet zavzamemo njeno nasprotje in tako ad infinitum, dokler nismo utrujeni, zmoteni, potrebni preživetja, fuka ali pa izgubimo zanimanje. Z govorom učinkujemo na različne načine, na primer vaške babiške klevete kot protomedij ali pa ukazi v jarkih prve svetovne vojne, kjer se je učinek besede Naprej! iztekel v fenomenološko tišino. Ponavadi in po navadi smo navajeni na govor kot na nekaj reakcionarnega. Govor je premnogokrat odgovor ali pa zapolnitev anksioznosti prostega časa. Odgovor na zunanje ali notranje dogodke. Ampak to je OK – od tod pride odgovornost (response-ability). Ampak vseeno je pomembno poskušati videti, kakšen ali kateri govor se odmika od že slišanega. In ne samo slišanega, kot kaj se govori, temveč kdo govori kaj, kje in kdaj, komu. Kako govori, zakaj in čemu?

Lahko bi na primer vzeli novi govor kot govor, ki je čim boljši odraz sedanjega, saj se trenutno sedanje seveda ni še nikoli pripetilo. In govor – tvorilo novega, ki omogoča, da naslednja sedanjost doživi kvalitativen preskok. Ta dva govora se oplajata.

In tukaj ne mislim tistih govorov, ki hočejo takoj gledati s perspektive zunaj svojega tisočletja in kontinenta, a samo znotraj ene domene ali stroke, pa naj bo to slikarstvo, politika, karakter lokalnega ljudstva ali fizika, ali pa takšnih, ki govorijo samo splošne narative in mečejo vse na en kup in pridigajo o monokavzalnosti pojavnosti. Čeprav, na intimni/privatni ravni takšni so govori nujni. Dajo nam korenine, stabilnost duše in tiste stare misli, ki jih dobiš na norih gobah. Le redki ljudje so jih pa zmožni izpeljati suvereno in uravnoteženo. A ti so dolgo gledali Veliko in govorili majhno ter počasi pridobivali razdaljo. In to še vedno ni nobena garancija za to, da si bodo priznali, da danes folk posluša trap, ker jim je trap pač gadan.

In potem me zanima, kako priti do prej poimenovanih novih govorov/tvorila novega. Iz prve bi rekel, da so takšni govori posledica raziskovanja preko prebrane in zapisane besede. A tako je predvsem na akademskih usedlinah postkrščanskega zahoda (tudi veliko drugih kultur Knjige morda zapade v to, ne vem), kjer ima pisana beseda še vedno status izvorne točke, od koder naj bi sledila dejavnost. Ampak videl sem mnogo ljudi, ki živijo zunaj svoje glave, posvetneže, trebuharje, ljudi dejanj, ki nimajo teh problemov. Transformacija njihovih navad se ne zgodi zaradi (ne)koherentne logike in ponovnega premisleka argumentov, ampak zaradi situacij, v katerih se počutijo dobro, toplo in sprejeto. Ali pa ko boli. In to velja tudi za tiste, ki živijo v glavi, samo da malo manj.

Kot prej rečeno, pisava je ena izmed tehnologij, ki nas povnanja, in šele ko smo zunaj sebe, se tam lahko vidimo kot v ogledalu in delamo kritiko. Dobra kritika ali analiza dogodkov, ki so nas pripeljali do tukaj in zdaj, sta primera izpostave (za težke reči seveda ne že takoj javne) in omogočata, da se sčisti, odpre polje, kjer se šele lahko naseli novo. Novega namreč ne moreš priklicati, lahko pa mu postelješ posteljo in poveš, da si pripravljen na njegov prihod. Potem greš pa delat druge stvari. Ne boš res strmel v vrata in čakal. Te bo že ujelo, če je pomembno.

In kaj si jaz tukaj predstavljam pod pojmom javnega govora kot enim izmed načinov izpostave, vrhunec katere bi rad videl v javnem političnem govoru? So bili in bodo časi, ko je javnih političnih govorov premalo in preveč, a danes ni tako. Prvič, gre za kontekst govora, ki je najprej tvoje telo, katerega kontekst so ostala telesa, katerih kontekst so helikopterji, ptiči, zvoki reke, vse do teritorialnih silnic. In vse to sili v govor, medtem ko si pri pisanju sam in se hitro odtujiš od aktualnosti. Sicer je biti času neprimeren seveda skoraj nujna eksistencialna podstat (neko distanco pač rabiš), a ne v momentu javnega političnega delovanja. Pa upam, da je jasno, da v tem tekstu ne govorim o gverili. O gverili se ne govori.

Število in način perceptivnih in idejnih povratnih zank, ki so na delu pri skupini, ki s telesi skupnjuje glede nečesa, nekje (za razliko od kiber prostora, ki je nikjer), tvori meni politično najbolj smiseln način javnega udejstvovanja – ravno pravšnjo mero, če nočemo zapasti v različne inceste kolektivnosti ali čaščenja individualizma. Poglejmo primere orgije – javnega zborovanja – subreddita na podlagi lestvice kompleksne percepcije, pri čemer se (obratno sorazmerno) obseg dejavnosti veča in bogatost percepcije izgublja.

To so primeri početij, pri katerih si ljudje, recimo da, priznajo enakost. Na primer, da se zmenijo, da se med sabo ne bodo preveč aktivno dominirali (razen če se to hoče), in da ko je kdo opozorjen, da to vseeno počne, je pripravljen razpravljati o tem. Če ni zmožen, naj gre.

Ampak javni govor seveda ni samo govor. Tam je nekaj dano v občost, vidnost, učinkuje javno. In različne senzorike in idejne aparature vzpostavljajo faktičnost tega, da se je to zgodilo.

Da si bil ti ta,

ki je v mesu,

roževini,

zrklih

in slini

izpostavil te besede

tam in takrat.

 

Noben medij te ne premore.

Samo žival, rastlina in beton, ki je tam s teboj.

“Vsaj zaenkrat,” te opomnijo tehnofili. In kot jim kaže pot sveta kibernetična hipoteza, začnejo govoriti o kvantificiranju, prenašanju in rekonstrukciji. In dokler govorijo, je OK, problem je, ko nehajo. In potem se bo kar pojavila neka naprava, ki bo registrirala posledice mojega netuširanja tisti dan in to sporočila tvojemu olfaktornem bulbusu na drugem koncu sveta in tebi, ki gledaš, poslušaš in zdaj tudi vohaš moj javni politični govor. Ne vem, ne računam toliko na to, tisto napravo nam pa nekdo definitivno bo. Jaz osebno imam rad zastonj in zanesljive stvari. Na primer svoje telo. Čeprav se socialna država verjetno ne bi strinjala, da je moje telo zastonj – na drugi strani pa bi vsi kovi libertarcev vneto pritrjevali moji iluziji. In prej ali slej bi tista naprava postala dostopna, potem nujna; in ta ista ali neka druga država bi verjetno sprožala vojne v Afriki za destabilizacijo območja, da lahko nadaljuje s kopanjem mineralov, potrebnih za izgradnjo naprave, ki bo prenašala moj smrad in brez katere me ne bi sprejeli na noben razgovor za službo. Vsi skupaj pa še vedno ne bi imeli pojma, kaj se sploh dogaja na tistem kontinentu, bi pa veselo razlagali, da je Afrika prihodnost in kako je bil Beethoven črn.

Potem imamo razliko med zasebnim/privatnim govorom, v okviru katerega pred svojim ljubimcem oponašaš šimpanza Nima Chimpskyega (ki se je pravkar naučil tudi govora), in javnim govorom na javnem prostoru, za katerega veš, da bo pretvorjen na trak, v digitalo ali sinapse poslušalcev, ki vedo, da te lahko držijo za besedo (to je namreč namen javnih, definitivno pa političnih govorov). Podobna razlika se vleče tudi med naključno napisanimi komentarji na WC-ju, ki si jih nihče ne upa lastiti, in avtorskim, podpisanim tekstom.

Seveda je razlika med tekstom in govorom v tem, da govorjeno vsaj načeloma izpuhti, medtem ko tekst sili v večnost (če ga kdo prebere), a to tukaj ni tako pomembno. Ključen je kontekst, ki ga ponudi avtorstvo, ki je pri javnem političnem govoru neizbežno. In da če tudi če avtor piše neumnosti, da veš, komu reči, da je neumen, in da potem tudi za tem stojiš in utrpiš morda kroše in imaš potem končno izgovor, da pokličeš svoje bratrance, sa kojima inače ne možeš pronači ljubavi. Gre se za izpostavljanje, za vidnost. Če je kontekst tisto znanje, ob katerem bolje razumemo tekst, potem je obgovor to, da veš, kdo govori v kateri situaciji, in ne samo, kaj se govori.

Tako imamo na eni strani politični tekst, ki služi kot podaljšek javnega govora, kjer igra mesto ime. Kjer mesto igra vlogo. Je lokaliziran in historiciziran, pri polliterarnih zvrsteh celo personaliziran. In na drugi strani umetniško delo ali teoretska ali znanstvena (avtoetnografija in drugi sodobni načini pervertiranja moderne znanosti se odmikajo temu) stvaritev, ki lahko živi svoje življenje neodvisno od avtorja. Ker je oboje pomembno, pišem esej. Lahko bi temu rekli tudi angažirano avtomestopisje (kok slabo).

Kar nekateri ljudje radi počnejo/mo, je, da radi kot svoje podajamo govore/tekste (drugo izmed treh razlikovanj v prejšnjem odstavku), ki bi jih lahko izrekel kdorkoli, zakrijemo, da je njihov izvor v nas. Nekaj, kar v nekaterih primerih deluje kot obrambna gesta, da drugi ljudje niso zmožni uporabiti naših besed proti nam samim. To se seveda dotika vprašanja sramu. Za javni nastop je treba biti zmožen nastopiti pred seboj. In paziti se konteksta! Ne predvidevati, da ljudje razumejo, kaj govoriš. V današnjem stanju “javne intime” se je mesto sramu premaknilo. “Pokažem ti kurac, ne pa ideala.” Ker danes ideali niso politični in principov nimamo zasidranih v lastnih ontologijah, so pa zato ideali na ravni psihologije in s tem mnogo bolj godni vsaj za proces komodifikacije in tudi tono drugega sranja.

Torej ključno je izpostavljanje, lokalizirano politično izpostavljanje! Smiselno je na to gledati kot na urjenje, urjenje v biti suveren človek, rodiš se tak že ne. Nikoli nisi strokovnjak za določene teme, ki se dotikajo tvojega življenja, a vendar se dotikajo tvojega življenja in zanj si ti edini strokovnjak. Seveda pa mora biti pri izpostavljanju na delu razsojanje. Da ne greš kvarit občosti z njeno slabo interpretacijo ali je mazat z intenzivnim bruhanjem svojih čustev. Kar je sicer, seveda, spet odličen začetek, a bolj slabo nadaljevanje.

In kakšno je to izpostavljanje, ki je napisano v jeziku, ki ga lahko razume samo sprevrženi kulturnik? Praktično nično! Zatorej, menjajmo jezik! In kakšno je to izpostavljanje v institucionalno financirani študentski reviji? Praktično nično! Zatorej, menjajmo medij!

Bam! Dogajanje prileti na Ulico!

Moč ljudem in resnico oblasti, gospe in gospodje!

Vprašanje nasilja je srednje pomembno vprašanje, a ne začnimo z njim, da tudi ne končamo z njim.

Ničesar vam ne obljubljam. Sam nimam moči za to. Danes bolj pridigam. Ne verjemite mi. Ampak moram govoriti. In dolgo sem že razmišljal o tem. Veliko premalo, a tako bo vedno! Iz lastnih problemov delam javna vprašanja. Kaj porečete na to?

Kje je javni govor danes? Kdo danes naslavlja ulico? Kdo danes še naslavlja zbrano gručo ljudi? Vsi nas naslavljajo domov, v naše domove, v naše naprave, dobijo nas osamljene in izolirane. Dobiiimo se izolirane, dobimo se izoliraniii! Skupaj sami, nadrogirani, nezmožni vzpostavljati eksistencialne stike, medtem ko farmacevtska industrija hodi poslušat opero Enrica Carusa v amazonsko džunglo. Kdo danes naslavlja zbrano gručo ljudi na ulici, ki se med seboj gleda? Kdo danes skupnjuje? In to s telesi, da se vohamo, da vidimo pot na čelu drugega, trzljaje naših mišic? Kdo govori o tem, kaj se dogaja na tej ulici, da je tisti bar tam izrinil prejšnji bar z izsiljevanjem, saj se je prejšnji pri njem zadolžil? Da je bila ta stolpnica zgrajena s pomočjo kapitala podjetja iz Avstrije, ki prevaža hladilnike. Kaj ima to veze, me vprašate. Se vam ne zdi pomembno, kdo je na vaši ulici? Kdo tukaj živi dobro in kdo propada? Kdo kupuje hiše in kdo jih podira, gradi parke, odvaža smeti, fura Airbnb, dila vutro?

Kdo v mestu sedi v svetu?

Kdo ima načrte za to četrt?

Kakšna je razlika med odgovori na ta vprašanja, če najemate stanovanje ali ste njegov lastnik? Koliko se čutite del te ulice in kako globoko sežejo vaše korenine? Lokal patriotizem je prvi branik tako pred globaliziranim nomadskim kapitalom kakor tudi pred približno zdravim in odprtim odnosom do sveta in Drugega (človeka seveda, ne ¥, ₹, £, ؋, ). Glede politične ureditve, ki sicer ni najpomembnejša zadeva, za kar jo mnogi imajo, moj horizont ne seže preko federativno povezane meščanske samouprave. In ta si seveda lahko pomaga z novimi tehnologijami, ampak če je vladavina, proti kateri gredo prvi izmed uporov, vladavina tehnike, ki nam uteleša služenje tako strojem kot tehnokratom – potem je ključno začeti se pogovarjati iz oči v oči, med bloki.

Kam je šel javni govor? Kdo danes naslavlja ulico? Trgovci, večinoma res ljudje kot trgovci! So sicer tukaj še neodvisne skupine umetnikov in javna naročila za urbaniste in arhitekte, ampak to so v primerjavi s trgovci marginalni ulični pojavi, ki govorijo preko oblik in ne preko besed! Človek je seveda lahko trgovec, tudi na nek način mora biti, da zagotovi svoje preživetje, svojo neodvisnost. Da lahko prosto govori o rečeh, ki se mu zdijo pomembne za prostor, v katerem deluje. Da ni vpet v globoke ali visoke mreže financiranja, s katerimi tudi pride omejitev do kritične opredelitve teh mrež (Kolikokrat si povedal svojemu šefu to, kar mu gre? Že s prijatelji imaš problem to početi.). Projektariat nas ne bo daleč pripeljal, kar je jasno vsakomur, ki je v njem zasužnjen. Morda se teoretsko in kulturno do neke mere da, definitivno pa ne politično. In boj komentariata prav tako ni preveč efektiven. In nihče ne pravi, da pot trga ni posejana z drekom, ampak saj je geopolitična realnost še malo bolj, tako da se je dobro začeti navajati na smrad. Pa nihče ne pravi, da to ni neka vrsta kolektivističnega anarhokapitalizma s človeško faco, kar je še vedno precej problematično, ampak malo nam zmanjkuje opcij za začetke.

V vsakem primeru, treba se je povezati. Povezati v ekonomsko-produkcijske celice, ki pa se ne dojemajo kot ekonomske. Morajo biti organizirane politično, z dobrim življenjem čim večih za merilo. Teženje k neki čudni transparentnosti notranjih oblastnih mehanizmov. Tako območje prava kot ilegala bosta naši polji delovanja. Kako pa se bomo razlikovali od slabe mafije? Po javnem upravičevanju naše ilegalnosti, po ustoličenju produktivne avtodestruktivnosti, po politično-socialni zavesti in predenju tkiva z lokalno skupnostjo, ki ne bo temeljilo na strahu! Kljub temu bomo opevali trenutno državo in pravni red ter vsa že vzpostavljena mesta občega (tudi maše) – jih bomo pa opevali s psovkami, če drugače ne gre! Saj ne glede na nesprejemljivo vladavino tehnokratov in splošno razprodajo skupnega vidimo v državi zaveznika, vsaj v možnostih dobrega in trenutni znosnosti vsaj za nas z državljanstvom in študentskim statusom. Razumevanje gospostva in predenje lastne oblasti morata iti z roko v roki. Šele 3 minute kasneje pride upor. Ker, dovolj nam je slepih aktivistov, neživljenjskih teoretikov, apolitičnih tehnikov, apatičnih državnih uradnikov, esejistov, ki se delajo, da štekajo politično ekonomijo, start-up gurujev, lagodnih dizajnerjev, menedžerjev vseh kovov in ostalih družbenih živali. Vse vzamemo.

Na poti domov z Ulice: Jebote, res je slaba ta matematika, ki gleda v luči neskončnega napredovanja in katere končni izračun se danes kaže v želji po zapustitvi Gaje tisočerih obrazov v eno mrzlo faco vesolja.

 

Nazaj na zapisano besedo. Tako. Izpostavljanje S3 na ulici je zajebana reč; in če kaj, imaš ali slabo analizo trenutnega stanja ali pa zaradi nezmožnosti sosledne argumentacije iščeš zatočišče v poetičnem končevanju stavkov. Ampak na začetku izpostavljanja vedno jecljaš. Na koncu takega začetka si pa pač animator, propagandist nujnosti nepopolnosti, ustoličevalec življenjskega amaterizma. Enako kot pri jazzu, da ko res brutalno fališ ton, greš v tem do konca, in kot pravijo na zavodu za zaposlovanje – najdeš kreativne rešitve. In tukaj ne govorim o trenutno prevevajočih aktivatorjih vedenjskega inženiringa, pospeševalcih osiromašene individualizacije, kakršne radi dajejo na zavode in ki tudi že marširajo po osnovnih šolah. Govorim o tem, da so v vedno prevevajoči poplavi zombijev in večnem času brez duše politični animatorji kar smiselna reč (pa, btw, reapropriacija animatorja, ftw). Ampak to je vse samo nasvet za dober začetek.

Tako je ta esej soinstrumentalizacija politike in umetnosti in ne njuna združitev. Kakor razstava Decentralizacija sodobne umetnosti, ki se je zgodila po ljubljanskem revolucionarnem datumu tega desetletja 6. 6. 2016 v Avtonomni Tovarni Rog. Mi smo izkoristili umetnike, da so nam dali malo svojega kulturnega kapitala, medtem ko so se oni pomladili z našim malim malomeščanskim uporom. Premik na ulico je v eseju strukturno mesto in njemu je vseeno, kaj tam napišem. Meni je malo manj.

In kakor sem prej govoril, da sem se ciklal v misli, tako je ta celoten tekst ciklanje belega privilegiranega moškega in njegove zgodovine, ki še vedno nekako nastopa s pozicije zgoraj. In šele nabiram hitrost, da se lahko upočasnim med izključenimi in se lotim dela ter novih ciklov glede superiornosti in mentalnega neokolonializma, iz katerih bom verjetno nastopal do njih. Mreže moči, ki jih pletemo, imajo namreč omejeno smiselnost, če jih ne vlečemo na rob ali, če jih ne začnemo že soplesti tam, tako da tam postane tukaj. Bom pa znova in znova pozabljal, ne da ni pomembno, kaj govorim/pišem, temveč da je teža mojih besed odvisna od dejanj in zavez, ki sem jih pripravljen nositi.

Najlažje pa je končati s klišeji

ali pa cinizmom,

tako da še dobro, da je fino gledati izomorfizem med celotnim tekstom ter “začetkom”, ki ga greš lahko zdaj ponovno brat in potem jovo na novo, tako da se tekst v bistvu nikoli ne konča. Fraktaliii, uuuuuuu aaaaaaaaaa aoooaooo aoaoooo!

 

Uredniška opomba:

V tiskani izdaji druge številke Zamenjav je prišlo do napake, saj manjkata zadnja dva odstavka eseja. Tu esej objavljamo v celoti in z opravičilom avtorju in bralcem.

 

 

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s