Bine Debeljak, Pričevanje prostora

Opiram se na mizo, svetilka živahno osvetljuje časopise,
ki jih jaz norec znova prebiram, knjige brez koristi. –

                                     (Arthur Rimbaud, Otroštvo V)

Pisanje je zavezano Gutenbergovi galaksiji. O tem ni dvoma. Poskusiti pisati na način eksistence pa je tisti poskus, ki nam odpira prostor in nam želi pokazati mnogotere (z)možnosti, v okviru katerih ne gre zgolj za pisanje samo, temveč se pokaže nek širši kontekst: lahko je to kontekst okolice, sveta, lahko je to kontekst kreiranja lastne sobe smisla. Skratka, pisanje, v okviru katerega je za besedo treba zastaviti tudi telo. Poskusimo torej na takšen način pisati o eseju. Poskusimo pokazati, kako tej žlahtni zvrsti lahko namenimo in moramo nameniti tisto, kar si zasluži. Jo umestiti v ”neopredeljen prazen prostor, ki zazija med sprtimi logikami teorije in literature” (Debeljak 25). Poskusiti eseju dati prostost, ki mu nikoli zares ni bila dana. Skušati esej pretihotapiti v neopredeljeno. Zakaj pretihotapiti? Ta način se mi zdi dobro izhodišče za drsenje med preteklostjo ter našim tukaj in zdaj. Na zgodovino se ne bi smeli ozirati, da bi pokazali golo spoštovanje spomenikom, na katerih se počasi nabira prah. A dediščina in spomin sta pričevalca nekega drugega prostora. Prostora, ki ni naš in ki ga ne smemo zavreči. Ta (z)možnost dostopanja do različnih prostorov pa samo bogati človeka in človeštvo.

Mi smo civilizacija knjige, civilizacija branja. To je naša domovina. In naš vsakdanji prostor je odvisen od jezika, od jezika kot hiše biti, je nekoč pripomnil Heidegger. Bodisi je uporabljen kot sredstvo za pogovor s prijateljem bodisi za pisanje knjig in računalniških programov. Lahko trdimo, da bolj ali manj vse temelji na nekem jeziku. Ubežimo torej leksikonski definiciji eseja in se mu naproti podajmo skozi jezik. Skozi pisanje. Skozi branje. Prostor, kjer posebno prevladujeta dediščina in spomin, je domovina. Menim, da se nam ravno skozi jezik pokaže zakladnica metafor in podob, hkrati pa smo skozi taisti jezik opozorjeni na kulturno tradicijo. Opozorjeni na to, da jo moramo poskusiti ohraniti. Ne smemo pozabiti, da nam ravno pisanje in branje omogočata misliti izven slehernih omejitev. In čeprav so meje našega jezika meje našega sveta, se moramo zavedati, da se meje, kakršnekoli že, zmerom dotikajo drugih in drugačnih svetov. Tako sta pisanje in branje most, ki nam pomagata čez, do drugega brega. Tvorita nekakšno bivališče, dom.

Na kaj smo preko jezika torej opozorjeni? Na večjo zgodovinsko senzibilnost. Gre za Spomin, to neurejeno brbljanje, kot ga je poimenoval Adorno, in prostor jecljanja, ki ga težko ločimo od zgodovine. Skozi spomin ponovno vzpostavimo stik z nekoč živimi stvarmi. Odpre se nam možnost, da minljivo naredimo večno – na ta način paradoksalno uidemo zgodovinskim uvrstitvam. Ravno to nas še bolj zaveže k resničnosti. K resničnosti, h kateri moramo ostati zapriseženi, saj je na nek način prebogata in na vsakem koraku kliče po poimenovanju. Jasno pa je, da nas ogroža nepotrebna površinskost, ki prinaša tveganje, da je vse, kar nam ostane v rokah, le spisek podatkov. Kako se temu tveganju izogniti? Esej je vsekakor takšen prostor, ki zruši to normo mimikrije, zruši pretenzijo površinskosti, tudi če nastopi le kot fragment ali iz delcev sestavljena celota. Je takšen prostor, ki ni svet. Ne želi si povedati vsega in ne postavlja se na položaj vednosti. Esej obstaja in nastopi na način kozmopolita. Je zadnji mecen, ki kot glavni arhitekt drži v rokah vajeti pri načrtovanju in izgradnji kozmopolisov. Ni svet, pripada svetu. Esej ne more ustvarjati in ne ustvarja iz nič, časi te romantične paradigme so namreč že zdavnaj minili. In mi, ki skušamo skozi esej tihotapiti misel, ji odpirati pot, smo opazovalci. Kot sleherniki moramo skozi kaotično resničnost, skozi besede in razne kraje do skrivališč. Vse, kar potrebujemo, je sposobnost za vživetje v sam jezik, skozi branje v pisanje, skozi pisanje v branje. Videli bomo, da se za vsako votlino skriva druga, še globlja.

Zato se mora esej nujno uveljaviti kot širši in poglobljen prostor. Treba je končno odpreti nek prostor, bivališče, ki si ga esej zasluži. Križišče literature, kritike in teorije, ki mu je služilo kot prostor v preteklosti in mu služi še danes, ni zadostno. Esej je bil na ta način palimpsestno iznakažen, brisan, nato čez počečkan, popisan. Ni imel (in nima) prostosti, ki je bila dana literaturi, kritiki in teoriji. Ne gre za to, da se ustanovi nek poseben oddelek, ki bi se ukvarjal zgolj z esejem, ne gre za to, da želimo povedati, kaj je pravi esej ali kaj je esej in kaj ne. Želimo pa mu nameniti prostor, želimo raziskati formo eseja in pokazati bralcu, da mora na esej gledati kot na esej, ga poskusiti do neke mere misliti izven križišča treh literarnih velesil, ki so ga vzele pod svoje okrilje. Esej je ostal nad gladino – ni se mogel dovršiti, ko je bival v tej senci. Tako je postal osamljen pričevalec prostora (prostorov). Izgubil je svojega ”pravega” bralca, ki tudi zdaj eseja še vedno ni zmožen brati izven teh okvirjev, kar vsekakor ni zares slabo. Problem pa osebno vidim predvsem v tem, da je skozi takšno branje marsikaj spregledano.

Zaradi njegove priročnosti in prilagodljivosti je bila spregledana večdimenzionalnost eseja. Imeli smo jo pred nosom in je nismo videli – že skozi izkušnjo pričevanja v prostoru, skozi razvejano govorico in jezik, skozi dediščino in spomin se namreč esej ove samega sebe, sam postane prostor in začne črpati iz sebe. Na nek način je esej kot medij, skozi katerega prihajamo v stik s kulturo, čeprav je že sam prepojen z njo. Da se ne bomo razumeli narobe – tu ne gre več za uveljavitev od žalosti in nostalgije pijanega duha eseja, čigar namen in smisel sta bila skrita, sedaj pa smo prišli mi in to ponovno našli. Ne. Gre za to, da se v eseju vzpostavi nov, nek drug konceptualni prostor znotraj prostora. Ta žlahtna zvrst je tista, ki najprej bere prostor, nato ga piše. Na takšen način ji je ”omogočeno gledanje tja, kamor ostali pogledi ne zaidejo” (Debeljak 9). Esej niha sem in tja, prepleten z vseh strani. Je tkanina, spletena iz raznih govoric, dvoumnih podob, ki posega v podedovane zaloge smisla, skušajoč ustvariti nove.

Esej ni komentar z dodatkom lastne izkušnje, ni zrcalna slika resničnosti, ni ”miselna lirika”, kot ga poimenuje Schlegel. Esej deluje kot sebi lasten kulturni mehanizem. Je nomad, ki mu na ta način uspe premagovati zastor tako časa kot prostora. Osvobodimo ga verig priročnosti, ki se ga tako trdno držijo. Predvsem pa se nehajmo sprenevedati in si priznajmo, kakšno je stanje eseja na naši nacionalni ravni – vsakoletno podeljevanje nagrad za najboljšo esejistično zbirko ga žal ne postavlja v bližino piedestala literarnih velesil (literatura, kritika, teorija). Tudi zastopanost esejistike v univerzitetnih študentskih krogih je slaba, vede in področja, ki jim je prostor eseja blizu, pa se s teorijo eseja in esejem samim ne ukvarjajo preveč. Dejstvo pa je, da je okoli ostalih treh kategorij toliko vsega drugega dogajanja, ki je esejistiki zelo, če ne povsem, tuje: ravno to dogajanje po mojem mnenju v sebi nosi neko ključno lastnost in je naravnano tako, da preseže samo proceduro podeljevanja nagrad.

Prazen prostor za esej vsekakor obstaja. Mi smo ga vanj poskusili pretihotapiti. A pozor – poskusili smo ga pretihotapiti v prostor, za katerega ne vemo, kakšen je, in ne, kam vodi. Jasno je le nekaj – vsak, ki v prostor vstopa, se mora poskusiti vživeti v in prebiti skozi nezadržno silo črk in podob, ki približno vedo, kaj želijo povedati, a se jim trden smisel izmika. Kaj torej čakamo? Začnimo že!

DEBELJAK, Aleš. Melanholične figure: eseji o književnosti. Univerzitetna konferenca ZSMS, Ljubljana, 1988.

ADORNO, Theodor W. Beležke o literaturi Prevedli: Mojca Savski; Mojca Kranjc; Slavo Šerc; Tomo Virk. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999.

RIMBAUD, Arthur. Pijani čoln. Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Brane Mozetič. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1984. (Kondor 215)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s