Muanis Sinanović, Kako si predstavljam revolucijo

I.

Vroče je, recimo 33 stopinj. Moja majica je modra in dvignil sem jo čez prsi. Moja delno bela in delno kosmata masa mišic in masti, težka 115 kil, je polna energije. Diham s celimi pljuči, ki imajo velik volumen (ugotovljeno v drugem razredu osnovne šole), in čutim, kako me hitro utripanje srca prijetno masira po notranjosti torza. Oblečen sem še v svetle kratke hlače do kolen, s karirastim vzorcem, obut pa v sivkaste natikače. Na glavi imam sončna očala, ki sem jih kupil v Müllerju za 12 ali 13 EUR. Slišijo se verzi iz One Nation Under the Groove: Ready or not here we come / Gettin’ down on / The one which we believe in / One nation under a groove, preko groova pa beat Ice Cubove Bop Gun (One Nation Under the Groove) s klasičnega albuma iz 1993.

Čez pas mi visi brzostrelka, bolj zaradi stila in zafrkancije kot zaradi resne nevarnosti. Vsi densamo v ritmu groova. Z desne strani k meni pristopi Vplivni Kolumnist in začne moledovati: “To je zelo nevarno, to je zelo nevarno, kaj pa počnete, nimate pojma.” On ne ve, da je revolucija pravzaprav že izvršeno dejstvo. Proti njemu usmerim brzostrelko in zakričim: “Ratatatat!” Človek se ustraši in pade na tla. Vsi se začnemo smejati. Potem ga tovariško primemo za roke, ga postavimo na noge in ga pridružimo karnevalu. “Kaj boš pil?” ga vprašam, čeprav je od mene starejši več kot dvajset let. Tako med revolucijo kot po revoluciji in tudi večino časa pred njo imam, bom imel in sem imel dovolj za pijačo ali dve – vsaj tako upam –, in to mi je včasih povsem dovolj, še posebej če je zunaj 33 stopinj in sem obut v natikače, nosim sončna očala, sem v dobri formi in poslušam gangsta rap. Vplivnemu Kolumnistu dam denar in ga pošljem po pijačo, tudi zame, Radensko v pollitrski steklenički. Cel dan pijem njo, kislo vodo (Aca Lukas – Istina je da te lažem). Človek se vrne šele po kakšni uri, brez pijače, pijan, in ne vrne mi drobiža. Že se nahajamo v drugem delu mesta. “By now you should know I hate waitn’ / I got no patience” (Skepta, Konichiwa, istoimenski album), mu povem brez kakršnegakoli pokroviteljstva in se počutim kot v sanjah. Potem on upočasni in pustim ga za seboj.

One nation under a groove. Move your ass and your mind will follow, Funkadelic. Poklekni in molil boš, Pascal. Sredi kolone se je oblikovala skupina plešočih dervišev, ki jo vsi zaobidemo. Nenadoma začutim, da me revolucija ne bo izpolnila, da je moje razočaranje večje od kakršnekoli materialne in simbolne preskrbljenosti, in ta misel sproži znano bolečino in blokado, kot da me nekaj drži za možgane in jih stiska in v možganih so pljuča in ne morem dihati. Vseeno, vem, da je to razočaranje pogojeno z materialnimi pogoji, revolucija je njihova čista transgresija, vemo pa, da v transgresiji ni zadovoljstva, v njej je neko največje poštenje in največje nepoštenje. Avtonomija mojega duha je v tem, da plešem na groove in ne razlikujem metafizičnih občutij od materialnega sveta produkcijskih odnosov, v tem je nekaj religioznega. Produkcijski odnosi lahko povzročijo dolgotrajne rane.

V naslednjih dneh se začne ekspropriacija kapitalistov in malomeščanov. Nekateri med njimi postajajo glasni, kar pa je mogoče precej brez težav rešiti: imamo dostop do množičnih medijev in po njih širimo že prej pripravljene mreže klientelnih tolp iz javnega in zasebnega sektorja, ki so medsebojno sodelovale, pri tem pa se razglašale za levico. Odpremo možnost komentiranja, kar razumemo kot vzpostavitev simbolnega gulaga (ki je sama komentatorska sekcija), v katerega kapitalisti in malomeščanska reakcija vnašajo svojo jezo in se s tem sramotijo. Po letih – v glavnem upravičenega, vendar slabo utemeljenega – poniževanja anonimnih komentatorjev zdaj to postanejo oni, kar je največja kazen, s tem izgubljajo simbolni kapital, to pa je še pomembneje od izgube ekonomskega. Ob vsem tem poslušamo klasični gangsta rap in groovamo. Ekonomija se zdi zelo preprosta, številke gredo vsem gladko od rok, inštruiramo umetnike, ki trdijo, da so slabi v matematiki, kar se izkaže za dolgočasno samomistifikacijo. Razmišljamo, zakaj nam ni všeč trap. Poskušamo prebuditi zanimanje za free jazz med širokimi množicami, delno uspešno. Na Kongresnem trgu se organizirajo žurke, na katerih ljudje intenzivno plešejo na Coltrana, Colemana in novejše izvajalce. Na Metelkovi pa ostaja alternativni rock, kar nam odgovarja: pridružimo jim narodnjake, nad čimer se rokerji nekaj dni pritožujejo, potem pa se začnejo pojavljati ljubezenske zveze med čefurskim underclassom in gimnazijci z Bežigrada. Eksproprirani malomeščanski starši se pritožujejo, kar še dodatno spodbuja razredno zavest med uporniškimi gimnazijci in mladimi čefurji. Na tekočem smo z dogajanjem v Kirgiziji, kjer revolucija še ni končana, vendar so vsa večja mesta že v naših rokah. Preko Brnika pošiljamo podporo in kadre. Medtem na Prešercu migranti postavljajo šotore, tja pripeljejo kamele iz živalskega vrta. Migranti igrajo karte, kamele pa jih opazujejo. Tu in tam gre mimo kakšen pijan čiča, ki je na tem mestu pred tem igral harmoniko, in pove, da so za vse oni krivi, da gre za islamo-komunistično zaroto, čemur se smejijo tako migranti kot kamele.

II.

Vse to je zelo naporno. V nekem trenutku moram na dopust v Celje. Celo pot vrtim svoj fidget spinner; gledam vrtenje skozi poceni sončna očala. Medtem ko sedim, razširim noge in sprevodnik se do mene obnaša zelo obzirno. Tudi sam mu izkažem ustrezno spoštovanje in prijaznost, zaradi česar mi nadjaz začne težiti: “To samo fejkaš, zgolj želiš se predstaviti kot skromen, želiš igrati benevolentnega diktatorčka,” čeprav sam vem, da to ni resnica, četudi obenem je resnica; ni resnica, kolikor tako fejkanje kot igra predstavljata pomembna elementa iskrenosti in performativnega družbenega pozicioniranja. Skozi okno lahko vidim gradnjo velike vetrnice v barvah mojega fidget spinnerja. To je samo naključje. Sicer pa – koliko sem sploh star? In v katerem letu se ta revolucija odvija?
Po Celju se sprehajam ponoči. Mesto je enako kot pred revolucijo. Ob enih ponoči ne boš srečal nikogar. Ulice so tihe, tebi na razpolago, v čemer pa je trik. Bolj kot so ti na razpolago, bolj ti kradejo, te odtujujejo, se igrajo s teboj, derealizirajo tvojo percepcijo, budijo občutek čarobnosti. Vsakič je sprehod po vseh teh ulicah nekaj novega; kot nekakšen ritual, ki pelje v posebno, halucinatorno stanje, vsebina halucinacij pa je vsakič drugačna. Ali sem se že sprehajal po čisto vseh ulicah tega mesta? To je nekakšna skrivnost, ki bi jo tudi v času big data težko razrešil. Sanjam o tem, da bom nekoč stopil na ulico, po kateri še nisem šel. Upam, da bom videl ta delček mestnega telesa. Celje, moj perverzni Pariz Patricka Modiana.

Na sprehodih pogosto poslušam grime. Palim se nanj. Tudi pred revolucijo mi je v nočnih pohodih po tihem mestecu dajal vtis političnega vrenja. Potem pa me, ne vem katerič že, presenetijo random prižgane luči v blokih v Novi vasi: Zakaj ravno te luči in ne kakšne druge? Kaj se tu dogaja? Odstranim slušalke iz ušes. Odvija se velika tišina: zgolj v zelo blagem vetru je mogoče slišati premik kakšnega lista. Potem pa nenadoma jok nekega otroka. Strašno. To malo velemesto, polno pustih ulic in tišine, je napolnjeno tudi z mnogimi skrivnostmi. Sekata ga dve dolgi in široki aveniji, na njunih semaforjih pa utripajo oranžne luči. Krenem po eni od teh avenij, ob katerih raste stara, prašna, savanska trava, ki se blešči v lunini svetlobi, ki iz posameznih bilk dela prašna ogledala iz srebra, ta pa odsevajo utripanje oranžnih luči. Nastane tunel iz svetlobe. Vidim skoraj do konca avenije in slutim, kako ta večer spet vodi drugam, verjetno v puščavo. Popolnoma sem sam. Usvojil sem skrajne dosežke materialistične metodologije. Toda zdaj sem sam. Naravna in družbena znanost sta povezani, toda zdaj sem sam. Kam se umestiti? Racionalno obvladan svet odpira psihotična hribovja neobvladanosti, ki rastejo iz mene, mojih ušes, ust, nosu, drugih odprtin, ki niso samo tiste, na katere ste pomislili, temveč tudi nekatere povsem nepričakovane, na primer odprtina v očeh, v trebuhu, roki in tako naprej. Tisti, ki je z razumom izoliral fenomene in jih povezal v sistem, ostane zunaj meja mesta, kot sam ravnokar ostajam zunaj mesta. Gotovo so se tako počutili vsi ti bedasti pisatelji in znanstveniki, ki so mislili, da morajo ustvariti sistem znanja, pomena, etike, lepote in ostalega, in gotovo iz te samote in odprtosti neznanega izhaja idiotski mit genialnega znanstvenika in pisatelja, ki so si ga delile množice diletantov in nekaj zares prodornih ljudi.

Preden padem v psihozo in se odpravim v puščavo, se spomnim osnovnega metodološkega pravila novega materializma: če ne želiš, da bi te opazoval nič, se začni opazovati sam. Začnem si predstavljati svoj družbeni položaj in svojo biologijo in to, kako sta povezana, in pridem do zadovoljivih rešitev, ki mi pokažejo, zakaj sem ravno v tem trenutku skoraj padel v psihozo praznega mesta in krenil v puščavo. Ravno tako lažje razumem, zakaj je toliko diletantov in tako imenovanih mojstrov delilo prepričanje v mit znanstvenika ali pisatelja puščavnika – materialni pogoji, med katere se šteje tudi družbena pozicija, so nekaterim omogočil uspeti, drugim pa ne, kar nima veze s puščavništvom, temveč nasprotno, z družbo.

V tem trenutku si zaželim družbe. Pojdem proti kavarni na Petrolu, ki se nahaja na križišču avenij, Mariborske in Kidričeve, kjer sem vsako noč pred revolucijo pil kavo in kislo vodo z okusom limone in poceni sladkorja. Tam so se v glavnem zadrževali bosanski delavci in ukrajinske prostitutke, ki so se osvajali. Na TV-ju so se prenašale tekme NBA.

Ko prispem, vidim, da so lokal napolnili malomeščani. Spet srečam Vplivnega Kolumnista (kaj neki počne v Celju), ki se objema in poljublja na lica s Starleto ekspropriirane liberalne nacionalne kulture. Oba želita na ta način pridobiti kapital, misleč, da bosta v družbi, kjer so proizvodna sredstva prešla v družbeno last, tako spet prišla do simbolnega. Ti ljudje se resnično počasi prilagajajo položaju. Povem jima: “Ajde, mrš.” Oba se prenehata nasmihati, spustita glavo in se mimo poceni umetnih palm odpravita s terase.

Bosanski delavci in Ukrajinke se še naprej osvajajo, malomeščani pa se potuhnejo. Delavci so vsi v zlatih ketnah, ki so bile odtujene kapitalistom. Ne vem, kaj bomo s tem. Ne vem niti, kaj bomo s prostitucijo. Natakarica srednjih let, srebrnih čefurskih čevljev, poceni blond barve za lase in poudarjene čeljusti, ki budi vtis osebe, ki je mnogo doživela in preživela, mi samodejno prinese dolgo kavo ter kislo vodo z okusom limone in nekvalitetnega sladkorja, v njenem pogledu in obnašanju pa je še vedno materinski nagon in trenutek drobne privlačnosti, ki jo občuti do mene. To so pravi ljudje revolucije, stabilni; novi človek mora biti stabilen. Samo stagniranje je transformativno, kot sem napisal v svoji pesmi. Zaprosim jo, naj mi prinese daljinec. Posedovanje daljinca je edini izraz mojega vpliva (poleg pregona Vplivnega Kolumnista in Starlete). Prižgem nočni program, na katerem se rolajo revolucionarni memeji po kalupu expanding brain, the floor is lava, ackhchyually in podobno. Začnem se idiotsko smejati. Res sem trapast. Pošljem SMS spodbude ljudem v Ljubljani.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s