Lukas Debeljak, ‘BERI-TE’

  1. Človek lahko gleda gor. Nebo je nebo; so kovinski safei v padcu, vetroplovna plastika,

ptice v s svetlobo izvotljenem oblačju. Človek lahko vidi trojico črnih železniških črt čez

štirikratno nebo. Tobačno rjavo. Človek lahko sliši. Sliši ambientalno polizvočje. Sikanje

razgretega železa, motorni zvok cikad pod soncem, dih v grlu, odsotnost npr. kresnic

v okolišu, nek zvok, ki označuje osamo dotičnega človeka. Človek lahko gleda dol. Modri

All Stars. Naravnost. Sajasti tramovi in pasovi kamenja vmes, ad infinitum. Človek lahko voha. Nič posebej visceralnega. Človek lahko ne vidi to:

 

2. Mirni, votli jeziki, okoli njih voda.

 

3. To ni p–po– to p–po–potuje vmes, v sinusni liniji.

Kličem na isti način kot tone telo v prostor v vodi, katerega dimenzije obstajajo za točno to telo v tem trenutku.

Mnogi avantgardni skladatelji 20. stoletja, najbolj opazno John Cage, so zakonitosti dotične skladbe določili na podlagi tako imenovanih chance procedures. Primeri so metanje kovanca, vlečenje listkov z navodili in, najbolj opazno, preko posvetovanja z starodavno preroško knjigo I Ching.

Ti dejstvi si nasprotujeta, se ne izničita.

To ni p–po– to p–po–počaka.

 

4. Nema in mesena sem, Pesnik Ti.

Kot Elizabeta Short, posmrtno znana kot Črna dalija, ki jo je januarja 14. ali 15., ne vemo, katerega, 1947, nekdo, ne vemo, kdo, v Los Angelesu v Kaliforniji umoril, tako da je najverjetneje z žago zarezal od njenega boka po celotni širini telesa, skozi kosti, mišičje in skozi spodnji del želodca. Njeno telo je bilo odkrito v dveh kosih. Nemo in meseno. Naredi isto, prepolovi me in vidiš; jaz ne kričim in moledujem in sopiham in jočem, sprašujem Boga in mamo in očeta in svet in vse, kar so me učili vsak trenutek mojega življenja do zdaj, in človeka, čigar imena ne poznam, predvsem sprašujem in prosim človeka, čigar imena ne poznam, in potem ne postanem tišja, plitkvo, počasi diham in se slinim, ne tonem v nežen prešvican premortni babel, grgranje tekočine v kotičkih ustnic. In neviden film kosem, ki ga svetloba nanese, ne leže na oko, ko ta strmi v nebo in zdaj ne več. Nič od tega ne nastopi. Samo belina zadiha

***

  1. Irnim, itlov ikizej, iloko hijn adov.

 

  1.  : nekaj za več pesti velikih pizdarij strjenega blata, ki so se nabrale med zemljo in tirom, se je odvalilo na pešpot, ki teče vzporedno z železnico. Tega je bil čas. Tam so te, dalo bi se reči, kepe ali glave blata, stale. Na dežju so se razmehčale in tonile za centimeter v razpoke v grušču, na soncu so se spet strdile. Grušč je na hrbtno stran razmehčane prsti vrisal poteze; te bi zlahka bile znakovna pisava – tako so preproste – jata ptic – reze na dlaneh. Subjekti bi pisali pisma, beležili kolobarska obdobja in razlaščene bale žit, čutili strah v eni sami črki. Če človek stoji na drugem položaju kakor ta, ki ga predpostavlja besedilo, človek lahko ne vidi to: popolnoma drugo

pisavo,

svet.

 

  1. samo belina zadiha in gre drugod. In moje meso se nahaja samo tu, v tej belini. V nasprotju z Elizabeto Short se iz mene tudi ne drenira dobesedno vsa kri, ki jo imam v telesu, ne ni krvi, želodca, štrljcastih kosti in druge notranjščine, samo znotraj tebe so, Ti Pesnik, v razmeroma funkcionalnem stanju, in itak je thrill, dih ti pulzira pri bezgavkah, in moja nemost se nahaja samo tu, v tem telesu.

 

  1. To ni p – po–pozdrav.

 

  1. To ni p–po–poslovilo.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s