Meta Cunder, MODA KOT MATERIALNA KULTURA

V eseju bom zagovarjala tezo, da lahko objekti delujejo kot spominska mesta, in sicer ne glede na zmožnost, da skozi svojo materialnost izdajajo informacije o nosilcu. To bom pokazala preko definiranja različnih pristopov k raziskovanju modnih izdelkov in pomena spomina v kontekstu materialne kulture, sploh v povezavi s smrtjo. Zgornje teorije bom povezala z analizo dveh parov čevljev, za katera se zdi, da sta si popolnoma različna: par ponošenih ženskih pohodnih čevljev iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je v lasti moje družine zaradi povezave z umrlo sorodnico, in par satenastih salonarjev iz prvega desetletja prejšnjega stoletja, ki se nahaja v arhivih London College of Fashion (»Fakulteta za modo v Londonu«, LCF). Ti salonarji so bili izdelani za Aleksandro Dansko, ženo britanskega kralja Edvarda VII., a jih zaradi smrti svojega moža nikoli ni prevzela (lcflondon, 2016).

Analizirala bom relevantno literaturo; ideje, ki bodo ob tem vzniknile, bom aplicirala na oba para čevljev. Tako bom poskušala pokazati, da je spomin vezan na izdelke tako v njihovi materialnosti kot tudi preko praks beleženja podatkov. Slednje je moč prepoznati pri arhiviranju predmetov, kadar arhivski proces vključuje tudi beleženje osebnih pripovedi.

Obstaja več pristopov k študiju oblačil in tekstilov. Mnogi strokovnjaki (Miller, Attfield, Ash) se strinjajo, da je pri tem potrebno več kot zgolj objektivno opazovanje materialnih izdelkov. Študij oblačil mora poleg otipljivih in čutnih vidikov obvezno vključevati tudi emocionalne in kulturne lastnosti. Na obe polji se je treba osredotočati hkrati, saj gre za »dinamik[o] kombinacije kulture in materialnosti, objekt/subjekt – ta proizvede pomen« (Attfield 138). Kopytoff pojav poimenuje »kulturna biografija izdelka« in poudari, da ta biografija ni kulturna, »ker se ukvarja s specifičnimi izdelki, pač pa zaradi načina tega ukvarjanja in perspektive, ki jo zavzame« (Kopytoff 68). V našem primeru to pomeni motrenje izdelka kot nečesa s kulturno pogojenimi pomeni, ki jih lahko pripišemo skupinam s specifičnimi kulturnimi označevalci. S tem je naša analiza bogatejša in omogočeni so ji novi načini motrenja nečesa vsakdanjega.

Kadar obravnavamo izdelke, ki jih nosimo, predvsem oblačila in tekstilije, je emocionalni vidik še pomembnejši kot pri obravnavi drugih izdelkov. Razlog za to je dejstvo, da »imajo oblačila in tekstilije še posebno intimno kakovost, saj se nahajajo tik ob koži in tako spadajo v zasebno življenje« (Attfield 212). Pogosto prikličejo v spomin druge ljudi, dogodke in obdobja v naših življenjih. De la Haye, Taylor in Thompson so analizirali kolekcijo Messel Family Dress ter o oblačilih povedali naslednje: »[N]otranja kakovost oblačil v večini primerov ni povezana s financami […]. [Oblačila] hranimo in cenimo zaradi njihovih simbolnih lastnosti ter naših osebnih spominov, ki so povezani z njimi« (De la Haye, Taylor in Thompson 13–14). Nanašajoč se na Susan Pearce, trdijo, da izdelki svojega nosilca opominjajo na njegovo identiteto in le-to utrjujejo, hkrati pa pogosto služijo kot sredstvo prehajanja iz ene življenjske faze v drugo. Za nazoren primer slednjega vzemimo Winnicottov pojem »tranzicijski objekt«. Kadar si otrok prilasti t. i. »odejico«, gre za začetek poti ločitve od matere. Mehka in prijetna odejica hkrati združuje ter ločuje, saj lajša prehod med dvema življenjskima fazama in obenem predstavlja prvo fazo osebnostne rasti ter prvi korak na poti k individuaciji.

Obstajajo primeri, v okviru katerih hkratna fizična in kulturna analiza nima smisla. Tako je, kadar nam je ostal zgolj izdelek sam, sploh kadar ni nosilcev podatkov, kakršni so besedila ali fotografije. V takšnih primerih materialnost raziskujemo preko vseh razpoložljivih podatkov, iz katerih tvorimo kulturno ozadje, v katerega lahko kasneje postavimo druge izdelke, ki imajo podobno zgodovino.

Sledeč Attfield, bo analiza v tem eseju prehajala od »dobesedn[e] ,,analize izdelkov”, ki v zakup jemlje zgolj dejanske fizične lastnosti materiala, […] k bolj pretanjenemu pristopu do interpretacije, ki zajema […] kulturni kontekst, v katerega je [izdelek] postavljen« (Attfield 125). V našem primeru je povezovanje fizičnih s kulturnimi in emocionalnimi vidiki plodovit pristop, saj imata oba objekta analize bogato osebno ter kulturno ozadje. Do obeh ozadij lahko osebno dostopam.

Da bi ugotovili, kakšni izdelki lahko postanejo spominska mesta, se je najprej treba vprašati, kaj sploh je spomin. Hallam in Hockey sta zapisala, da si »spomin pogosto zamišljamo tako kot sposobnost pomnjenja kot tudi kot psihično predstavo oziroma sled tega, kar pomnimo« (3). Ti dve »definiciji« sta neločljivo povezani, nanju pa venomer vpliva cela vrsta kulturnih form. Prav tako ne smemo prezreti različnih tipov spomina, kot jih opiše Huysen (Huysen v Hunt, 2014). Ta pozornost usmeri na različne pojavne razsežnosti spomina, kakršne so travmatski spomin, nacionalni spomin, pričevanjski spomin idr., nadaljuje pa z uvajanjem številnih kategorij, v katere je moč razvrstiti te pojavne razsežnosti. Izraze »družbeni«, »kolektivni« in »javni« postavi nasproti izrazom »osebni«, »individualni« ter »zasebni« (Huysen v Hunt 213). Raziskovanje dinamike med javnim in zasebnim nadgradi Weissberg, ki razlikuje med »spominom, ki si ga lasti posameznik«, ter spominom, »ki predstavlja izkustva večjih skupin ali skupnosti, poznan[im] tudi pod imenom kolektivni spomin« (Weissberg, Halbwachs in Ricoeur v Hunt, 2014). Slednjega Boym razume kot »pogosta znamenja vsakdanjega življenja, ki tvorijo skupni družbeni okvir, ki določa priklic v spomin« (v Hunt 213), torej kot nabor skupnih predstav, ki tvorijo »zdravi razum« (Hallam in Hockey, 2001). Spominjanje in tvorjenje spomina sta vseskozi prisotna v človeškem življenju, vendar sta morda najbolj intenzivno prisotna prav takrat, kadar pride do izgube ali objokovanja.

Tako praksa memorializacije mrtvih kot njen emocionalni pomen sta povezana s širšimi družbenimi usmeritvami in nagnjenji. Med primeri memorializacijskih praks, ki dandanes v sodobnih zahodnih družbah niso več razširjene ali sprejemljive, najdemo nošenje nakita, v katerega so vdelani trajnejši deli trupla umrlega, npr. lasje, in fotografiranje umrlega (Hallam in Hockey, 2001). Hkrati obstajajo prakse, ki že stoletja predstavljajo bistven del zahodne kulture objokovanja. Ena izmed njih je poseben prostor, namenjen zgolj umrlemu. Tovrstni prostori (bodisi javni, sakralni bodisi domači) predstavljajo prizorišča, kjer »se odzivi na smrt in dejanje spominjanja […] manifestirajo kot veliki spomeniki ali pa majhni spominki« (prav tam).

Takšni spominki so namenjeni ohranjanju spomina in podob, povezanih z bivšim lastnikom oziroma lastnico. Hockey et al. so v svojem delu iz leta 2013 raziskovali ponošene čevlje. Avtorji in avtorice trdijo, da lahko »čevlji, ki so preživeli svojega nekdanjega lastnika, v spomin prikličejo njegove značilne dejavnosti začasa življenja« (Hockey et al., 2013). S tem modelom v mislih bom analizirala prvi izdelek: par pohodnih čevljev.

meta 1

Slika 1: Pohodni čevlji avtoričine babice.

Pohodni čevlji (Slika 1) so pripadali moji babici. Zgornji del je iz temnorjavega usnja, podloga pa je bež barve. Jezik in predel okoli gležnja sta dodatno podložena, kar zagotavlja večjo stabilnost. Zunanja stran se ponaša z okroglim logotipom Alpine, podjetja, ki je čevelj izdelalo. Pod logotipom je napis »Made in Yugoslavia«. Temnomodre vezalke, prepletene z rdečo nitjo, so zavezane do polovice. Vezalke so odrgnjene in na nekaterih mestih obledele, iz česar lahko sklepamo, da so že dolgo nedotaknjene; to še dodatno podkrepi njihova popolna togost, zaradi česar jih sploh ni več mogoče odvezati. Čevlji so ponošeni. Leta rabe so usnje pustila močno popraskano in poškodovano. Na predelu okrog gležnjev in po notranji strani so gube, sploh na jeziku, in sicer na mestu, kjer je bila včasih etiketa. Šivani rob okrog čevljev je odrgnjen in vidi se razcefrana dreta, ki je včasih šla skozenj. Podplati so novejši. Na čevlje so bili z vijaki, ki so sedaj zarjaveli, priviti Vibramovi gumijasti podplati. Tudi ti so izrabljeni, kar dokazujejo področja z manjšim profilom na določenih delih podplatov. Hči lastnice pravi, da so, dokler jih je lastnica uporabljala, čevljem vsaj trikrat zamenjali podplate.

Lastnica je čevlje kupila proti koncu sedemdesetih let dvajsetega stoletja in jih obdržala vse do svoje smrti leta 2010, ko je bila stara 71 let. Vse življenje je bila zagreta planinka – planinarjenje zanjo ni bil zgolj konjiček, pač pa del njene osebnosti. Zaživa je imela več kot deset parov pohodnih čevljev, navadno po tri ali štiri pare naenkrat, vendar se je vedno znova vračala k Alpininemu paru. Obstaja več možnih razlag za to početje. Prvič, gre za prvo tovrstno obutev, ki ji je prišla v last. Kakor pravijo Hockey et al. (2012), čevlji pogosto simbolizirajo določene spremembe ali prehode med življenjskimi fazami, npr. od dojenčka do otroka, iz samskosti v zakon. Prav tako lahko predstavljajo prehod od vsakdanje rabe k posebni funkciji nekoga s »posebnimi kompetencami«, kakršne so bile v našem primeru planinske odprave lastnice pohodnih čevljev. Drugi razlog, da je čevlje hranila toliko časa, bi utegnil biti ta, da je prav v njih prvič dosegla vrh Triglava. Že stoletja pravijo, da mora vsak pravi Slovenec ali Slovenka vsaj enkrat v življenju na Triglav. Ta nacionalistična parola je v osemdesetih letih dobila nov zagon ob pripravah na odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Revija Teleks je organizirala vsakoletni pohod Sto žensk na Triglav, da bi stotim izžrebankam pomagala doseči vrh gore s pomočjo specializiranih vodičev, saj je takrat veljalo, da so ženske manj sposobne doseči najvišjo točko 2864-metrskega očaka. Da bi ji to uspelo, je bila srčna želja moje babice; uresničila se ji je leta 1980. Shranila je tudi izvod časopisa, v katerem je bila slika žensk, ki so prispele na vrh.

Prav ta par čevljev sta torej izpostavili njihova lastnica in njena hči. Kavanagh je pokazala, da prihaja do »projekcij[e] gibanja in spomina na konkretnost izdelka; in prav to loči ta izdelek od ostalih izdelkov« (v De la Haye, Taylor in Thompson 24). Par čevljev, nekoč le v trgovini kupljeno blago, se je dekomodificiral oziroma izstopil iz sfere blaga. Postal je nasprotje blaga, »edinstven, unikaten, torej nezamenljiv za karkoli« (Kopytoff 69).

V procesu odsvojitve od oblačil umrlega imajo najbližji vso besedo pri tem, kaj je vredno obdržati (Hallam in Hockey, 2001). Videti je, da praviloma obdržijo tiste izdelke, ki jih spominjajo na »odnos, ko je bil najbližje idealu« (Miller in Parrott v Simpson 257). Spol umrlega je pri izbiri izdelkov, ki jih je vredno obdržati, večkrat odločilen. V tem smislu dejstvo, da je hči sklenila obdržati lastničine pohodne čevlje, nasprotuje stereotipnim predstavam o spolu, saj so pohodni čevlji tesno povezani s športom in prostočasnimi aktivnostmi, kar je tradicionalno »moška« domena (Gibson v Simpson, 2014).

meta 2

Slika 2: Satenasti čevlji smetanaste barve za Aleksandro Dansko.

Naslednji predmet analize je par satenastih čevljev smetanaste barve, ki so ga za Aleksandro Dansko leta 1910 izdelali pri podjetju Thomas and Sons. Denis [sic] Evans ga je arhivu LCF podaril leta 2013. Ti krhki ošiljeni čevlji, na katere je pribita 6 ali 7 cm visoka peta, so iz satena smetanaste barve. Ta material so uporabili tako za zgornji del čevlja kot za podlogo in notranjost. Prednjik je skrbno ročno izvezen z zatemnjenimi prosojnimi koraldami in periodičnimi sivimi kristalčki. Del zgornjega dela nad nartom je okrašen še z bujno satenasto pentljo, ki je prav tako vezena. Podplat je iz poliranega ustrojenega usnja, vanj pa so vtisnjene besede »Their«, »M.« in »Alexandra« (»Njenemu«, »V.« in »Aleksandri«). Inicialke podjetja so vtisnjene na sprednji del podplata levega čevlja. Pribito peto pokriva saten. Dno pete je iz debelega usnja in pribito na preostanek pete s šestimi žeblji. Tkanina je na nekaj mestih oguljena zaradi starosti, ne obrabe. Nit ni na nobenem mestu strgana. Notranjik z blazino za nogavice je videti cel. V notranjosti čevljev ni vidnih sledov potu, umazanije ali stopal. Edina dela, ki kažeta sploh kakšna znamenja starosti, sta podplat in peta, na katerih lahko vidimo praske in temne lise.

Teh čevljev se drži edinstvena zgodba. Iz arhivov LCF (lcflondon, 2016) je razvidno, da so bili narejeni za Aleksandro Dansko, bivšo dansko princeso.     Vendar čevljev niso nikdar prišli iskat k čevljarju, saj je pred tem umrl Aleksandrin mož, kralj Edvard VII. Čevlje je tako obdržala čevljarjeva družina in jih namenila eni od hčera, ko se je ta možila. Edvard VII. je kraljeval po koncu 64-letne vladavine svoje matere, Viktorije Britanske, katere kraljevsko kariero [sic] je zaznamovala smrt njenega moža, ki ga je objokovala več kot 40 let, vse do dneva svoje smrti. Med letoma 1850 in 1890 se je objokovanja prijel kultni status, zaradi česar so žalna oblačila postala obvezen del garderobe vsake ženske (Taylor, 1983). Med objokovanjem se je smelo nositi zgolj črno, zato Aleksandra ni mogla nositi smetanastih čevljev, ki jih je naročila. Pojma smrti in objokovanja sta tako v nasprotju z vlogo, ki so jo čevlji kasneje igrali kot del poročnih oblačil.

Satenasti salonarji so postali del arhiva LCF leta 2013 in sedaj služijo kot učni pripomoček ali raziskovalni objekt. Njihovo hranjenje in arhivska zgodba sta skupaj z zgodovinskimi dokumenti in fotografijami po mnenju Hallana in Hockeya oblika »vpisovalne prakse« – »sredstva za hranjenje informacij v kulturi« (13).

Na prvi pogled imata oba analizirana para kaj malo skupnega. Teorija, ki jo predlaga Attfield, se odmakne od fizičnih označevalcev, in da bi raziskala podobnosti in razlike med paroma, te poveže s kulturnim in emocionalnim vidikom.

De la Haye, Taylor in Thompson so zapisali, da se izdelek lahko preoblikuje tako, da odraža telesne značilnosti svojega nosilca, se napije njegovega osebnega vonja, pogosto pa nosi tudi druga znamenja ali madeže, ki pričajo o obstoju nekoga, ki jih nosi. To še posebej velja za čevlje, saj te redkeje čistimo, hkrati pa jih navadno nosi le ena oseba, zato se preoblikujejo glede na specifične poteze njenega stopala. Lupton poudarja, da organi pregona lahko ujamejo prestopnike tako, da prepoznajo značilne vzorce ponošenosti oblačil, ki masovno producirano blago spremenijo v unikatne izdelke. Stallybrass na podoben način izkuša prezenco mrtveca, ujeto v oblačilo, ko pravi, da »[njegov prijatelj Allan] še vedno visi v omari, kot pojava, vtisnjena v blago, kot obrabljena manšeta, kot vonjava« (Stallybrass 70).

Čeprav sem se do sedaj osredotočala na materialnost in prisotnost njunih lastnic, je tisto, kar dejansko povezuje oba para čevljev, ravno odsotnost tistega, ki bi jih nosil. Ta odsotnost, ki jo je v prvem primeru povzročila smrt lastnice, v drugem pa posredno smrt lastničinega moža, priča o življenju teh izdelkov in njunih lastnic. S tem postaneta para spominski mesti, silni sredstvi za ohranjanje spomina na ljudi, prizorišča, dogodke in celo zgodovinska obdobja. Podobno kakor Miller pravi za kositrno škatlico, predstavljajo pohodni čevlji na prvem nivoju specifično zgodovino nekega starša, na drugem nivoju slovensko zgodovino, na še globljem nivoju pa zgodovino kot tako.

Ta paradoks materialnosti in odsotnosti, ki proizvaja velik pomen, razišče Jones v svojem eseju »Prazni čevlji« iz leta 2001. Govori o kupu čevljev, ki so ostali v koncentracijskih taboriščih: »Prav ta prisotnost čevljev predstavlja odsotnost ljudi, ki so jih nekoč nosili. Njihova materialnost je metonimija za upropaščeno telesnost« (Jones 203).

Hunt razlikuje med dvema načinoma, kako tekstil hrani informacije. Najprej, po Stallybrassu, »koncept oblačila v vsakdanji rabi sam po sebi nabira in shranjuje človeške vtise [v svoji materialnosti] in tako sam postane spominek« (Stallybrass v Hunt 216). Drugi način pa se navezuje na to, čemur Tanner pravi »vpisovalna praksa«, ki predvideva, da se izdelku nekaj stori zato, da bo hranil informacije. To navadno vključuje kulturne postopke ohranjanja informacij, najpogosteje v dokumentih ali fotografijah, v našem primeru pa tudi preko ustnega izročila.

Stallybrassovo tezo o spominjanju osebe, ki je ponosila in tako zaznamovala oblačila, je preprosto aplicirati na pohodne čevlje. Že iz njihove materialnosti je razvidno, da je lastnica čevlje mnogo uporabljala in jim celo menjavala podplate. Njihova notranjost se je prilagodila obliki njenega telesa, kar skupaj s sledovi potu izpričuje neko zgodovino. Vendar brez izročila, ki ga je podala lastničina hči, pomen teh čevljev ne bi prišel na plano v celoti. Na drugi strani so satenasti čevlji smetanaste barve, ki o svojem nosilcu preko materialnosti ne povedo malone ničesar, saj so bili obuti natančno enkrat, pa še takrat jih ni obul tisti, za katerega so bili namenjeni. Toda prav dejstvo, da so ostali neobuti, in njihova neomadeževana materialnost (ob dokumentih in fotografijah) izpričujeta zgodbo o smrti lastničinega moža, v širšem smislu pa pripomoreta tudi k poznavanju kulture objokovanja v Veliki Britaniji 19. stoletja.

V eseju sem pokazala, kako so se različni strokovnjaki in strokovnjakinje lotili problema materialnosti. Jasno je, da v večini primerov k obravnavi fizične materialnosti lahko doprinese tudi raziskovanje kulturnih in emocionalnih vidikov, sploh pa to velja za modne izdelke. Definirala sem pojme, kot sta spomin in tvorjenje spominov, ter s tem pokazala, kako so povezani s prakso memoarizacije umrlih in smrtjo kot tako. Analiza dveh različnih parov čevljev je pokazala, kako delujeta kot spominsko mesto na več nivojih. Naj zaključim takole: primerjalna analiza je pokazala, da izdelki, bodisi dekomodificirani, ker jih lastnik nosi, bodisi povsem nedotaknjeni, lahko delujejo kot spominsko mesto in lahko ponudijo dragocene zgodovinske podatke, in sicer tako skozi svojo materialnost kot tudi skozi nosilce, kakršni so fotografije, dokumenti in ustno izročilo.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s