Dinko Kreho, NOSTALGIJA PO PRIHODNOSTI

Ur. opomba: objavljeno z dovoljenjem avtorja

 

Pred nekaj tedni je ob domačem druženju pri nama z ženo bližnja članica družine obstala ob mapi SFRJ, ki visi v naši kuhinji: “Vidva sta pa res nostalgična nostalgična! Pa komaj se te države sploh spominjata!“, naju je dobronamerno zbodla, ne brez iskrenega čudenja. Pri tem je namigovala na neke zgodnejše razprave v družinskih krogih, pri katerih je v najinih stališčih prepoznala sentimentalen in pokroviteljski odnos do bivše države. “Ampak sploh ni stvar v spominjanju, niti v preteklosti”, bi moral reči, vendar, kot se mi to pogosto dogaja v živi komunikaciji, sem se šele naknadno domislil prave reakcije (Francozi temu rečejo “duh stopnišča”,  esprit de l’escalier) in sem zgolj skomignil z rameni. Vseeno, razlog, zakaj se nisem odzval z omenjenimi besedami, je bil verjetno tudi ta, da mi ni bilo povsem jasno, kakšno je pravzaprav ozadje mojega osebnega odnosa do Jugoslavije. Relativno pogosto me kdo – odprto ali prikrito, resno ali v šali, med štirimi stenami ali v javnem prostoru, prijateljsko ali nenaklonjeno – obdolži “jugonostalgije”. Te obtožbe nikoli nisem razumel dovolj resno, da bi se z njo zares ukvarjal. A vseeno, po nekaj epizodicah, kakršna je bila ta, sem začel razmišljati: sem mar “jugonostalgik”? Ali je sploh kaj na tej oznaki?

V postjugoslovanskem književnem in širšem kulturnem polju je pojem “jugonostalgije” enako očrnjen s strani nacionalnih desnic (še posebej tiste hrvaške, ki se ga je verjetno tudi domislia), kakor tudi nov(ejš)e leve misli, ki se je na naših prostorih oblikovala po letu 2009. Z običajno kritiko “jugonostalgije” z levih pozicij se povsem strinjam: razčustvovano hrepenenje po prejšnjih časih in brezkrajno brskanje po njim pripadajočem popularnem imaginariju resnično paralizirata politično mišljenje in orientacijo tako v sedanjosti kot tudi v preteklosti. Še več, kakor je pokazala vrsta avtorjev, sentimentalna idealizacija prislovičnih Titovih časov predstavlja le drugo plat desničarske denunciacije “totalitarnega” jugosocialisitčnega režima. Sam pa v zadnjem času slutim, da obstajajo tudi drugačne oblike “jugonostalgije” od puhlic o rdečem potnem listu, dobrodošlem na vsakem mejnem prihodu, švercu v Trstu, poceni počitnicah na Jadranu in ostalih mitemih. Še več, zdi se mi, da je v moji generaciji – s tem okvirno mislim ljudi, rojene v osemdesetih – močno prisotno, verjetno tudi vedno močnejše, nekakšno občutje, povezano s socialistično Jugoslavijo, ki bi ga lahko opredelili kot nostalgičnega.

Sklenil sem, da je najina sorodnica v določenem smislu imela prav: res trpim/-va za neko vrsto “jugonostalgije”. Sicer pa sentiment, o katerem je govora, ne vključuje obrnjenosti k preteklosti, še najmanj pa hrepenenja po teleportaciji v neke srečnejše in enostavnejše čase. Med drugim moje odraščanje niti približno ni bilo zaznamovano z jugloslovanskim socializmom toliko, kot je bilo z vojnami, ki so ta sistem razbile, in kapitalizmom, ki je prijezdil v naša življenja: socialistična Jugoslavija zame ne predstavlja konkretne države, še najmanj pa konkretne izkušnje vsakdana. Nasprotno, “Jugoslavija” je zame ime določene prihodnosti ali večih prihodnosti – ki se niso uresničile, obljuba katerih pa vztraja, pa čeprav samo v obliki prikazni. To obliko “jugonostalgije” bi v najkrajši obliki lahko opisal kot nostalgijo po prihodnosti.

Nedavno preminuli glasbeni kritik in bloger Mark Fisher je prodorno pisal o začetku 21. stoletja kot o času brez prihodnosti. Za Fisherja je navidezni globalni triumf neoliberalnega kapitalizma sovpadel z vsesplošno izčrpanostjo družbeno-politične imaginacije: ne uspevamo si več zamišljati prihodnosti izven diktature kapitala in horizonta “možnega”, ki ga vzpostavlja, tj. izven parametrov “kapitalističnega realizma”. Zaradi paralize v zamišljanju prihodnosti, piše Fisher, nas stalno preganjajo duhovi prihodnosti, ki se niso uspeli uresničiti; na primer, anglofona glasbena kultura 21. stoletja, s katero se ukvarja, je ujeta v anahrono in dekontekstualizirano predelovanje fragmentov kulture dvajsetega stoletja, vključno z njenimi vizijami prihodnosti, vendar brez sposobnosti za artikulacijo lastnih. Če Fisherjeve uvide o “svetu brez prihodnosti” apliciramo na naše, postjugoslovansko stanje, se nam fenomen “jugonostalgije”, o katerem govorim, lahko pokaže v drugačni luči.

Za umetnostnega zgodovinarja Branislava Dimitrijevića se sam označevalec “Jugoslavija” prej kot na določeno družbeno ureditev, državno-pravni okvir ali politični princip nanaša na določeno stanje. “Jugoslavija”, na način, na katerega je definiral jugosocialistični projekt (nasproti dvema imperialističnima in represivnima projektoma, ki sta prav tako nosila jugoslovansko ime), označuje stanje radikalne zgodovinske odprtosti, ambivalence, razpoloženosti za eksperiment in sploh možnosti spremembe. Dokončni “razhod” s tem stanjem je prišel v paketu z obljubo srečne in prosperitetne kapitalisitčne prihodnosti, v kateri bomo nazadnje ujeli priključek k “normalnemu” svetu, takoj ko ukrotimo svoje barbarstvo in prebrodimo svoje vojne in nekako pometemo s svojimi tisočimi mrtvih, pregnanih in onesrečenih. Medtem pa smo se, namesto da bi nas svetlejša in bolj civilizirana prihodnost našla, znašli v svetu brez prihodnosti – delegirani v večno “tranzicijo” brez izhoda, v večno vračanje istega. Razmeroma veliko je bilo napisanega o tem, kako sam koncept “tranzicije” zaznamuje posebna vrsta a-temporalnosti, svojevrstna izvzetost iz časa. Ko se spomnim lastnega odraščanja in dozorevanja, ki je v veliki meri sovpadlo z devetdesetimi in ničtimi leti, bi rekel, da to v posebni meri velja za našo “tranzicijo”. Z drugimi besedami, “postjugoslovansko stanje” bistveno zaznamuje izguba jugoslovanske prihodnosti.

Pri raziskovanju jugoslovanskih medijev in kulture povsod srečujem sledi možnih prihodnosti, ki me precej preganjajo – izkaže se, da Fisherjeva metafora prikazni ni pretirana. Denimo, v tisku petdesetih in šestdesetih let so bile priljubljene senzacionalistično-vizionarske projekcije v stilu “kako bo izgledalo Sarajevo prihodnosti”; priljubljenost tega žanra nekoliko upade zaradi realpolitičnega streznjenja v prihodnjih dveh desetletjih, vendar pričakovanje, da bo prihodnost prinesla nove priložnosti in odprla nove perspektive, še naprej predstavlja nezamenljiv vidik splošne kulture. Celo ko berem polemike o programih “Hrvaška 2000.” ali “Slovenija 2000.”, ekonomskih strategijah, nastalih v osemdesetih letih po pretežno kapitalistični računici, mi delujeta vizionarsko, utopistično obarvano: namreč ne morem pozabiti, da leto 2000, kot ga poznam, nepovratno pripada nekemu drugemu svetu. Tudi ko sem se ukvarjal s (sub)kulturo znanstvene fantastike v Jugoslaviji, enem od redkih vsejugoslovanskih fenomenov v literarnem polju, se mi je zdelo, da je njen padec neločljivo povezan z izčrpanjem horizontov prihodnosti v kolektivni imaginaciji, po katerem nacionalistično-kapitalistična realpolitika nazadnje vendarle pride na svoj račun (da ne bo pomote, ta sentiment ni v nikakršni zvezi z denimo tematiko jugoslovanske ZF književnosti – nasprotno, ta je pogosto bila distopična).

V kolikor, kot nacionalisti radi rečejo, žalujem za Jugoslavijo, potem žalujem prav za jugoslovansko prihodnostjo: njene številne prikazni me neprestano spominjajo na neizkoriščene priložnosti, na zaprte horizonte in zavržene perspektive. Kot da z jugoslovanske perspektive predstavljamo nedostojno prihodnost, takšno, kakršna se je odvila po najslabšem možnem scenariju. Vseeno so te prikazni in občutek, ki ga prebujajo, dobrodošle zato, ker nas brutalno streznitveno spominjajo, da slaba stvarnost, v kateri živimo, ni prišla iz linearnega, neizbežnega ali splošno logičnega sosledja stvari.

Če se za trenutek vrnemo k jeziku književnosti, lahko rečemo, da nas življenje v postjugoslovanski neoliberalni distopiji neprestano napotuje in vrača k potencialom jugoslovanske preteklosti. Jugoslovan Darko Suvin, pionir akademskega proučevanja znanstvene fantastike, pogosto navaja definicijo utopije, ki jo je formuliral filozof Raymond Ruyer: les choses pourraient être autrement – „stvari bi lahko bile drugačne [zastavljene]“. Prav ta občutek, da bi lahko bilo drugače, v kratkem stiku s kapitalističnim realizmom, v katerem sem odrasel, pravzaprav predstavlja motor moje “jugonostalgije.”

 

Prevedel Muanis Sinanović

 


Dinko Kreho je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Sarajevu. Piše in objavlja literarno kritiko, esejistiko in poezijo ter prevaja iz francoščine. Je stalni sodelavec spletnih portalov booksa.hr in Proletter ter tednika Novosti. Pripravlja knjigo o stripu Dylan Dog, zbirko esejev o (post)jugoslovanskih kulturah ter pesniško zbirko. Živi v Zagrebu.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s