Svit Komel, KOLEDAR DRUŽBE SVETEGA MOHORJA – O koledarju, pratiki in zamejevanju časa

Ur. opomba: navedene opombe se nahajajo v spodnjem delu besedila.

 

Prehod starega leta v novo je že kar po tradiciji obeležen z obiskom dimnikarjev, gasilcev, mormonov, ki od vrat do vrat prinašajo koledarje za prihajajoče leto. Gre za variacijo prastarega običaja koledovanja, izvirajočega še iz staroslovanskih časov, po katerem koledniki hodijo od vrat do vrat, prepevajo pesmi kolednice in za bakšiš voščijo srečno novo leto. V pričujoči razpravi bom analiziral nekatere vidike koledarja kot specifične narativne forme, povezane zlasti z organizacijo in delitvijo časa ter anticipacijo prihajajočih pojavov. Pri tem nam bo kot vodič skozi čas služil eden izmed primerkov tovrstnega dokumenta na Slovenskem: Koledar Mohorjeve družbe.

Prvič je izšel za leto 1859 pod imenom Koledarček Družbe svetega Mohorja in se je kot ena izmed najdalj časa trajajočih slovenskih publikacij obdržal vse do danes kot Mohorjev koledar za leto 2018, pri čemer naj bi imel leta 1918 90.512 naročnikov, 1946 pa naj bi izdali kar 97.000 izvodov. Čeprav gre za še vedno nastajajoč produkt, bo v okviru naše interpretacije predmet zgodovine, saj se bomo osredotočili predvsem na nekatere izdaje med letoma 1860 in 1948.

Koledar ima dvodelno strukturo, ki je v temelju ostala enaka od njegove prve izdaje. V prvem, koledarskem delu so ob razvrstitvi dni, tednov in mesecev navedeni datumi menjav luninih men, astroloških znamenj in izračuni daljšanj ter krajšanj dolžine dneva v posameznem mesecu. Drugi del tvorijo pesmi, proza, poljudni in strokovni članki, najpogosteje v zvezi z aktualnimi dognanji nekega področja. Poleg tega koledar vsebuje še bolj ali manj stalne rubrike, kot so rodovnik cesarske rodbine, pregled stanov, tabela obresti, cene kolkov in poštnih storitev ter imenik naročnikov, ki so že do leta 1912 razširjeni po vseh celinah.

Vsebinsko gre na prvi pogled za običajno pratiko ali »knjigo manjšega formata s koledarskimi podatki, vremenskimi napovedmi in praktičnimi poučnimi sestavki« [1], katere pojav na Slovenskem etimološki slovar postavlja v 16. stoletje. Podoben opis vsebine lahko najdemo na spletni strani Mohorjeve družbe. Postave Družbe sv. Mohorja, objavljene v koledarju za leto 1861, pa kot namen publikacije oznanjajo ohranjanje katoliške vere med Slovenci in družbenikom celo predpisujejo dnevno molitev.

Vseeno pa se vsebina Mohorjevega koledarja skozi leta večkrat izmuzne tem okvirom in, vredno oznake »koledar«, izraža bolj duh časa kot pa postavke svoje založbe. Najbolj ilustrativen primer lahko najdemo v izdaji za prestopno leto 1948, v kateri je celostranski profil Tita pospremljen z njegovim govorom na II. kongresu Ljudske fronte Jugoslavije. Za dobro mero sta priložena še Kardeljev in Kidričev citat o uresničitvi Titovega petletnega načrta in prehoda na nov gospodarski model. Da zares ne bi prišlo do nesporazuma, so bralcem blagodejni učinki petletnega načrta za posamezne veje kmetijstva razloženi še v posebnem članku, ki o načrtu pravi: »Ni to okrnitev svobode v kmetovanju, prej je to samo pravilna usmeritev dela.«

PRATIKA IN RAZSVETLJENSTVO

Mohorjev koledar lahko označimo za pratiko samo, če jo razumemo kot tradicionalne koledarje 18. stoletja, ki so v popularni obliki podajali aktualna ekonomska in naravoslovna spoznanja tistega časa. Mohorjev koledar s tega vidika ni unikum; pravzaprav se je pojavil kot slovenska različica nemških in francoskih koledarjev, ko je bil veliki boj za gospodarjenje s časom že mimo. V tekstu Razsvetljenstvo in narativna forma Guido Bee pokaže, da je bila za popularizacijo znanstvenih odkritij, zlasti kopernikanskega obrata, odločilna prav menjava koledarja. Da bi bil napredek sploh mogoč, je bilo treba astrološke koledarje najprej zamenjati z astronomskimi, saj so bili stari ljudski koledarji kot »biblije vraževerja« neločljivo povezani s ptolemajsko paradigmo. Tudi na Slovenskem je prav razsvetljensko gibanje poprijelo za pratiko kot tisto narativno formo, preko katere je možno vpeljati novo znanstveno paradigmo. Ko je leta 1794 Valentin Vodnik oznanil Žigi Zoisu, da namerava prenoviti zemljepisje kranjske dežele, mu je ta priporočil »pratiko ali koledar« kot najprimernejšo obliko za objavo in razširitev svojih spoznanj, saj naj ljudje še ne bi bili dovolj poučeni za znanstvene knjige [2].

Novi razsvetljenski ljudski koledar še zdaleč ni pomenil preloma na nivoju francoskega republikanskega koledarja. Predstavlja tipičen kompromis, ki ni ohranil zgolj vseh svetnikov in njihovih godov, temveč je še vedno vključeval tudi astrološke elemente, čeprav je priljubljeno vedeževanje poskušal spodnesti z ironijo, parodijo in satiro. V tem slogu se na primer nemški koledar ob prihodu kometa 1811 v sestavku o vojnah in katastrofah šali, da je bil Napoleon hitrejši od kometa. S tem ne namiguje le, da politične razmere v novem času prehitevajo vedeževalce, pač pa tudi, da usode ljudi ne krojijo planeti skozi nekakšno vladavino naključja, temveč načrti političnih oblasti.

Ulrich im Hof v svojem delu Evropa v času razsvetljenstva tovrstne koledarje umešča v splošni trend širjenja uporabnih spoznanj naravoslovja in tehnike med kmečko prebivalstvo, primeri česar so v času poznega 18. stoletja tudi denimo pridige župnikov, ki razlagajo najnovejše izume s področja hortikulture, t. i. kmečke diskusije in knjige medicinskih nasvetov. Na podoben način tudi Mohorjev koledar v več izvodih podaja napotke glede prve pomoči v primeru nezgod in bolezni, izdaja za leto 1945 pa recimo vsebuje navodila za kmečko delo po posameznih mesecih in podatke o standardiziranih enotah za mere in uteži. Poleg tega Mohorjeva družba v koledarju za leto 1861 napoveduje tudi izdajanje drugih vsebin s »podatki o naravoslovnih resnicah«, ki spominjajo na dela tipa Gospodarjenje filozofskega kmeta in idejo kmečkega Sokrata.

Koledarju za leto 1921 je tako priložen cenik del, izdanih pri Mohorjevi družbi, v katerem pod kategorijo kmetijstvo in naravoslovje najdemo naslove, kot so: Umni kletar, Umni kmetovalec in Umna živinoreja. V tem smislu bi bilo pratiko bolj ustrezno razumeti kot praktiko, torej kot narativno formo, ki širi »uporabno znanost«. Benkovič na primer govori o t. i. »rabni knjigi«, v kateri »pratikarji« poučujejo ljudi o delu in potrebnih stvareh [3]. Pri tem je zanimivo, da naj bi se besedi praksa in praktičen v slovenščini pojavili šele v 19. stoletju, torej šele v času razširitve tradicionalnih koledarjev, čeprav naj bi bila beseda pratika prevzeta iz istega nemškega oziroma grškega vzora že tri stoletja pred tem [4].

Zdi se, da je preganjanje vraževerja združilo astronomski in cerkveni koledar v novo obliko uspešnice, sestavljene iz mešanice najpomembnejših dogodkov, nasvetov za vsakdanjo rabo, zanimivosti in horoskopa, ki še danes tvori prepoznavno strukturo vseh mogočih revij in časopisov. Posebnost koledarjev, kot je Mohorjeva publikacija, izvira prav iz njihove dvodelnosti, saj po eni strani opravljajo funkcijo koledarja, torej gospodarjenja s časom, po drugi strani pa nastopajo kot revija poučnih in razvedrilnih vsebin za kratkočasenje. Najbolj presenetljivo pri tem je, da rezultat te delitve nista dva nekompatibilna samostojna dela, ki bi bila zgolj s tiskom prisiljena k fizičnemu soobstoju, temveč se povežeta v novo formo, ki kot časo-pis, popis časa oziroma kronika temelji ravno na medsebojni povezanosti časovnega in času primernega, koledarskega in revijalnega.

ČASO-PIS IN PERIODIZACIJA

Povezavo med zamejitvijo časa oziroma periodizacijo in vsebino, ki bodisi botruje tej periodizaciji bodisi je z njo pogojena, je opazil že Jacques Le Goff, ki v svojem eseju Ali moramo zgodovino deliti na periode? postavi načelno trditev: »Ni nedolžne periodizacije.« Vsaka meja, rez v času je pospremljen z določeno vsebinsko opredelitvijo tako razdeljenega časa. Že izraz perioda namreč označuje časovno dobo, v kateri se ponavlja nek pojav. Po grškem izvirniku besede sta bila ta pojava predvsem vračanje zvezd ali bolezni, medtem ko se francoska in angleška variacija besede pogosto uporabljata v specializiranem pomenu ‘menstruacija’. Kakorkoli, pri pojavu, značilnem za neko zamejeno dobo časa, gre torej za nek kroničen, ponavljajoč se pojav, katerega vrnitev je pričakovana. Le Goff razlikuje dve ravni zamejevanja časa. Prva je koledar, ki po njegovem služi »časovni organizaciji dnevnega življenja«. V Mohorjevem koledarju za leto 1861 tako najdemo rubriko »kar bodi«, ki ob vsakem mesecu na kratko popiše pojave, značilne za ta čas. V januarju denimo lahko pričakujemo pomanjkanje mleka, delo z drvmi, prve svatbe v letu, jajca po dobri ceni, lačne ptičice in za eno uro daljši dan. Junija bo zavladal strah pred neurjem in točo, na trgu se bodo pojavile prve češnje in jagode, poleg tega pa bomo popravili kose in grablje. Julij pa je čas nevarnih viharjev, pasjih dni, najboljših rakov in prvih hrušk.

Mohorjev koledar že na estetsko-oblikovni ravni skupaj s časom zamejuje tudi vsebino. V okviru delitve časa na dneve, tedne in mesece lahko posledično koledar nekaj pove o značilnostih leta kot takega – denimo, da je prestopno –, dnevom dodeli godove svetnikov, med tedne pa umesti kronološko ustrezne citate iz evangelija. Pri tem se upošteva premičnost datumov in posledično Jezus v letu 1862 nasiti 5000 mož šele zadnji teden marca, medtem ko v letu 1875 to stori že prvi teden. Po drugi strani za čas med 15. februarjem in 15. marcem ni predviden noben poseben pojav, zaobsežen v pregovoru, ljudski misli, citatu iz Svetega pisma ali literarnega dela, saj z vidika koledarja ta čas ne predstavlja periode, čeprav po obsegu ustreza času enega meseca.

Ta učinek bo bolje razviden, če koledar, ki deli čas po nam samoumevnem gregorijanskem sistemu, primerjamo z desetiško zasnovo francoskega republikanskega koledarja. Slednji namreč poimenovanja pripenja na popolnoma drugačne enote časa, saj se leto začne konec septembra, teden pa obsega deset dni, ki se naprej deseterijo na ure, minute in sekunde. V skladu s to delitvijo postane deseti dan v tednu tisti, ki mu pripišemo neko drugačno obeležje od ostalih. Medtem ko se na navadne dni slavi plodove narave, so deseti dnevi v republikanskem koledarju posvečeni kmetijskim orodjem.

Republikanski koledar iz leta 1793 je nastal v času francoske evforične navdušenosti nad desetiškim sistemom kot najbolj racionalnim načinom organizacije, ki je prerasla v različne poskuse »decimalizacije«, med drugim tudi denarne valute. Med revolucijo so bile ukinjene francoske livre, ki so bile vredne 20 solov, ti pa 12 denarjev. Leta 1795 jih je nadomestil modernejši frank, deljen na 10 decimov in 100 centimov. Drugi primer deseterjenja je razvoj metričnega sistema, ki se je v Franciji začel leta 1791, ko je Ludvik XVI. ustanovil poseben odbor francoske znanstvene akademije in ji naročil, naj izdela enoten in racionalen sistem merjenja. Skupina, katere član je bil med drugimi tudi oče moderne kemije Lavoisier, je izoblikovala na metru osnovan sistem s pomočjo principov, ki jih je za izražanje dolžine, mase in volumna že davnega leta 1668 predlagal John Wilkins [5]. Metrični sistem je bil po posameznih območjih Francije uradno uveden leta 1795, po zaslugi Napoleonovih vojnih pohodov pa je bil skupaj z novo valuto in prenovljenim civilnim zakonikom razširjen po Evropi.

Še en primer fenomena, da že sama oblikovna raven določene razdelitve časa poraja tudi vsebino, so »interkalarni dnevi«, ki jih najdemo tako v republikanskem kot v staroegipčanskih koledarjih [6]. Gre za čas, ki ostaja. Ta preostali nerazdeljeni čas petih oziroma šestih dni na koncu vsakega 360-dnevnega leta je bil navadno čas proslav, ki so pri Egipčanih obeleževale rojstvo petih glavnih božanstev. Njihovim staršem, Nebu in Zemlji, je namreč bog Sonca prepovedal, da bi se srečala kateri koli dan v letu, zato je Tot[7] izzval Khonsuja, boga lune, mesečine in časa, na igro seneta, v kateri je uspel prikockati pet dodatnih dni v letu, ko sta se Nut in Geb lahko združila in imela otroke [8]. Posledično so bile Totu poleg izuma pisave, modrosti, znanosti in umetnosti pripisane še zasluge za izum 365-dnevnega egipčanskega koledarja [9]. Francozi so po drugi strani podaljšek namenili slavljenju najpomembnejših vrednot revolucije, na prestopno leto pa so šesti dan posvetili revoluciji sami, kar se v nekem oziru tudi spodobi – konec koncev so ta dan imeli zgolj zaradi nje.

Navezave na stari Egipt pri projektih organiziranja časa v revolucionarni Franciji sežejo dlje. Podobno kot pri prehodu z astrološkega na astronomski koledar so tudi francoski razsvetljenci uporabljali nastajajočo egiptološko znanost z namenom, da bi izpodbili legitimnost zgodovinske naracije v Svetem pismu in s tem osvobodili zgodovino verskih predsodkov. V nasprotju s tako imenovanimi »skrajševalci zgodovine«, med katerimi je bil tudi Newton, ki so utemeljevali, da začetek časa človeštva sovpada s prvimi dogodki Stare zaveze, so skušali libertinci in francoski razsvetljenci prek referenc na Egipčane in druge pogane pokazati, da so te civilizacije starejše od judovske, ter posledično dokazati obstoj časa pred dogodki Stare zaveze.

Vrnimo se k Le Goffu, ki na drugo raven zamejevanja časa postavlja periodizacijo kot sredstvo za organizacijo zgodovine. Čeprav to funkcijo pripisuje bolj zgodovinski vedi kot koledarju, lahko nekaj podobnega najdemo v Mohorjevem koledarju v obliki nekakšnega prototipa rubrike »na današnji dan«. V izdaji za leto 1875 je vsakemu mesecu priložena sekcija »Spomini«, ki v kronološkem redu niza pomembnejše zgodovinske dogodke. Okoli polovico jih predstavljajo razne prelomne bitke s Turki in vladavine znamenitejših habsburških cesarjev, torej dogodki, neposredno povezani z zgodovino razvoja Avstrijskega cesarstva. Bolj občezgodovinske narave so obeležitve Kolumbovega odkritja Amerike v januarju, 30-letne vojne v maju, angleške revolucije v juliju, nastanka francoske republike v oktobru, rojstva Benjamina Franklina v avgustu in Napoleona v septembru. Slednjemu je v povezavi z njegovimi bojnimi pohodi namenjenih več omemb. Zanimivo je, da publikacija med spomine uvrsti tudi neke vrste samoreferenco oziroma lastno zgodovinsko umestitev, ko za april navede obletnico gregorijanskega koledarja.

CAJTNG IN ZEITGEIST

Vsebine, umeščene v koledarski del, vsekakor niso poljubne ali naključne, temveč predstavljajo specifičen nabor odbranih dognanj nekega časa. Podobno velja tudi za revijalni del. V koledarju za leto 1862 tako lahko najdemo prispevek, ki v okviru analize bolezni kot pregrehe zoper človeško naturo špekulira o prenosu dednih bolezni in vlogi dednosti na splošno, kar je bila ena izmed vročih tem konca 19. stoletja. V izdaji iz istega leta je objavljen tudi članek, ki v skladu s časom zaostrovanja nacionalnih peripetij v Avstrijskem cesarstvu razpravlja o konceptu narodnosti skozi hipotetično zgodovino njegovega izvora. Koledar za leto 1941 denimo vsebuje več prispevkov o sodobnih vojnih sredstvih, med besedili za leto 1918 pa lahko zasledimo pregled sprememb civilnega zakonika. V isti izdaji je objavljen tudi članek, ki opisuje ruski politični prostor v poletju pred izbruhom oktobrske revolucije prek primerjave z dogajanjem pred začetkom francoske revolucije. V koledarjih za leti 1920 in 1921 pa je popisovanju svetovnih dogodkov posvečena celo posebna rubrika.

Če parafraziram Foucaultovo in Ecovo interpretacijo srednjeveških enciklopedij, časopis oziroma kronika ne vsebujeta zgolj tega, kar v danem času dejansko obstaja, temveč vse, o čemer se v danem času govori, pri čemer ne ločujeta nujno znanstvenih resnic in legend. V 20. stoletju se v koledarjih pojavijo reklame, ki imajo sprva rezervirano posebno sekcijo, nato pa se kmalu razpršijo in vrinejo med ostale rubrike, na primer v imenik naročnikov. Za leto 1912 je mogoče zaslediti predvsem tri vrste oglasov: posojila družbam in posameznikom, zlasti kmetom, reklame za najnovejše farmacevtske izume ter ponudbe za prevoz in nastanitev v tujini. Omikani človek začetka 20. stoletja je tako lahko okrepil svoje lase s kozmetičnim petrolejem, saj »delavci v rudokopih in petrolejskih rafinerijah nikoli ne postanejo plešasti«, ali pa upočasnil svoje staranje z želodčno žavbo. Posebej za gospe sta na voljo »lepotna krema velike vlažnosti« in »zavetišče za brezposelne služkinje« v Trstu. Poleg »orožja za lov in osebno obrambo« je možno naročiti tudi »popravljač proti revmatizmu«.

Pri nekaterih produktih so že prisotni izraziti poskusi trženja z etnično ali nacionalno noto, na primer »Ciril in Metodove vžigalice« in reklama »Svoji k svojim« za slovensko posredovalnico transakcij s sedežem v New Yorku. Z današnjega vidika daleč najzanimivejši primer pa definitivno predstavlja oglas za »Nestléjevo moko za otroke«, »od švicarskega kemika Nestléja iznajden mlečni preparat, ki vsebuje najboljše mleko planinskih krav«. Po vsej verjetnosti gre namreč za mleko, ki je kakšnih sedemdeset let kasneje postalo zloglasni razlog za bojkot podjetja Nestlé. Podjetje naj bi posredovalo brezplačne doze supernapitka za malčke več bolnišnicam v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, nato pa ga odpuščenim pacientkam zaračunalo. Preparat je bil še predober, saj se dojenčki, potem ko so okusili švicarsko mešanico, niso več mogli vrniti k napajanju z matičnim mlekom. Matere pa seveda niso imele sredstev, da bi kupovale dovolj magičnega praška, zato so že tako pomanjkljivo sestavo snovi še dodatno razredčile.

Koledar ali pratika je zanimiva zgodovinska narativna forma, saj se »spominja prihodnosti« – napoveduje tako, da zvaja na preteklo, neznano anticipira s pomočjo tistega, kar se je že zgodilo – in je zato do neke mere nujno teleološka. Pri tem je ključna periodizacija – organizacija kroničnega, cikličnega časa, v katerem se pojavi predvidljivo ponavljajo. Po drugi strani pa je pratika neke vrste labirint v Ecovem smislu: »Vsako [njeno] točko je mogoče povezati s katerokoli drugo. Ker je postopek povezovanja obenem kontinuiran proces korekcij povezav, bo njena struktura vedno drugačna, kot je bila prejšnji trenutek; vsakič se jo bo lahko prehodilo po drugi poti. Tisti, ki potuje, mora tako neprestano spreminjati svojo predstavo o njej« (Eco 2014, 52-53). Če je za pratiko torej značilno, da vsebuje »vse živo«, jo je praktično nemogoče pomensko zaciklati. Konec koncev prav zaradi tega vztraja kot dokument prepredenosti časa in vsebine. Znotraj nje same se bijeta dve Deleuzovi branji časa, Kronos in Aiôn: »[P]rvi vsebuje le sedanjosti položene druga v drugo, medtem ko drugi obstaja samo tako, da se razgrajuje vzdolžno v preteklost in prihodnost« (Deleuze 69). Tako se je tudi Benkovič zadnjih nekaj strani svojega članka mučil s sklepnim hvalospevom rabni knjigi, dobrih 100 let kasneje pa povzemamo njegove napore: »Pratika je služila kot domači zdravnik, /…/ razlagala je zakone, v kolikor se tičejo kmeta, pisala o novem denarju, kadarkoli je prišel v rabo, poučevala o volitvah ter v kratkih potezah slikala istodobni politični položaj. /…/ Celo v sedanji dobi, ko zna že skoro vsakdo brati, ko ima svojo lastno šolo že vsaka večja vas, še vedno vse rado sega po pratiki. Stari ljudje proučujejo vreme, /…/ nekaterim je pratika celo nekaka ‘relikvija’, katero s častjo hranijo. /…/ je neke vrste narodni hieroglif« (Benkovič 758-762).

Opombe:
[1] Josip Benkovič v svojem članku Slovenski koledarji in koledarniki obravnava pratiko in koledar kot delni sopomenki. Tekst je napisal ob stoletnici Velike pratike Valentina Vodnika in petdesetletnici Nove pratike Janeza Bleiweisa. Prvi koledar v slovenskem jeziku z naslovom »pratika« naj bi po njegovih navedbah izšel leta 1725 kot Nova Crainska Pratica, ki se je kot redni periodnik ohranila še v 40. letih 18. stoletja.
[2] Zois v povezavi s tem v pismu omeni, da sta prenovo koledarjev načrtovala že Linhart in Kumerdej.
[3] To naj bi celo porodilo rek »učen kot pratikar«, ki pa je polagoma izgubil vpliv med kmečkim prebivalstvom, saj se vremenske napovedi v koledarju marsikdaj niso uresničile.
[4] Glej ustrezna gesla v etimološkem slovarju.
[5] Wilkins, sicer član britanske znanstvene akademije, je najbolj znan po svojem spisu Essay Towards a Real Character, v katerem oriše enega izmed bolj dodelanih načrtov za popoln filozofski jezik a priori. Čeprav na prvi pogled popolni jezik nima nič skupnega s projekti deseterjenja, je Leibniz pri izdelavi pisave za svojo lingua generalis uporabil prav desetiški sistem, tako da je določenim soglasnikom dodelil števke od 1 do 9, samoglasniki ob njih pa nastopajo kot enice, desetice, stotice itn. Gl. U. Eco, Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi.
[6] Podobno kot francoski je tudi staroegipčanski koledar poznal desetdnevne tedne oziroma dekade.
[7] Po nekaterih verzijah mita naj bi s Khonsujem igrala Nut (boginja neba) sama.
[8] Gre za egipčanske »Olimpijce« Ozirisa, Hora, Seta, Izido in Neftis, rojene v tem vrstnem redu.
[9] Ker niso poznali prestopnega leta, se jim je koledar postopoma zamikal. Že Ptolemej III. je skušal uvesti prestopno leto, vendar je bil njegov predlog zavrnjen, tako da je to storil šele Avgust leta 30 pr. Kr.

VIRI IN LITERATURA:

Koledarji Družbe svetega Mohorja so dostopni na Digitalni knjižnici Slovenije: https://www.dlib.si/results/?query=%27udc%3DBibliotekarstvo%27&flanguage=slv&frelation=Koledar+Dru%C5%BEbe+sv.+Mohorja+(Celovec)&pageSize=25.

Bee, Guido. Aufklärung und narrative Form. Berlin: Waxmann, 1997.

Benkovič, Josip. »Slovenski koledarji in koledarniki«. Dom in svet, let. 8, št. 1 (1895): besedilo je razpršeno po različnih straneh od 26 do 765. Članek dostopen na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-DS6O2FIS.

Deleuze, Gilles. Logika smisla. Ljubljana: Krtina, 1998.

Eco, Umberto. From the Tree to the Labyrinth. Cambridge: Harvard University Press, 2014.

Eco, Umberto. Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi. Ljubljana: Založba /*cf, 2003.

Francisty, Jaroslav. Kalendar i merenje vremena. Novi sad: NIŠRO Dnevnik, 1982.

Im Hof, Ulrich. Evropa v času razsvetljenstva. Ljubljana: Založba /*cf, 2005.

Le Goff, Jacques. Must we divide history into periods?. New York: Columbia University Press, 2015.

Rossi, Paolo. Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: Založba /*cf, 2004.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s