Uvodnik II/1

Zamenjave št. 3: poskus kataloga

 

Arhiv kot pojem predstavlja zbiranje in razvrščanje objektov (idej, dogodkov, oseb, stvari). Za arhiv so ključni pojmi čas, prostor in objekt – ne pa tudi subjekt. Subjekt je tisti, ki samo brska po arhivu. In je tisti, ki izbrskanim stvarem določa njihovo vrednost v določenem zgodovinskem kontekstu.

Arhiv sam takšne oblike hierarhije ne pozna. Za našo kulturo je sveti kraj, kjer se zbira celota vednosti naše preteklosti in sedanjosti. Nič ne sme biti uničeno, nič ne sme biti izgubljeno. Važno je imeti katalog.

***

Podobno pravi Borgesov knjižničar:

»Kot vsi ljudje v knjižnici sem v mladosti potoval; romal sem in iskal neko knjigo, mogoče katalog vseh katalogov […]«.

(Izmišljije, 29)

 

***

Še enkrat:

arhív zbirka listin in dokumentov, ki imajo vrednost kot zgodovinsko gradivo

***

A kljub poskusu definirati, kaj arhiv je, se njegova definicija spretno izmika. Arhiv je namreč vsemu podložen in vse predhaja. Je avto-poetični sistem: ni ga mogoče do konca zapolniti in ne dopušča zunanjemu opazovalcu, da bi odkril njegovo izhodiščno točko, saj je zakon, na katerem je osnovan, notranji njegovemu delovanju, če si sposodimo besede Giovannija Leghisse.

 

***

Arhiv je postal univerzalna kategorija. Arhiv vse povezuje. Arhiva ni več mogoče nadzorovati. Pozor, pozor: naša doba ne pozna več le fizičnih arhivov-muzejev, če rečemo zbirk mrtvih stvari, ampak žive in virtualne arhive.

Posledica? Arhiva ni več mogoče prebrati. Babilonski stolp – babilonska knjižnica. Arhiv je labirint. Ali na njegovi sredi sedi pajek-minotaver, novo božanstvo, ki prisluškuje tihim tonom, ki jih ubirajo sprehodi po nitih arhiva?

 

***

 

Dva sta. Učitelj in učenec.

Prvi pravi:

»V vsej velikanski knjižnici ni dveh knjig, ki bi bili popolnoma enaki.«

(Izmišljije, 32)

 

Drugi odgovarja:

»Kajti – to pa je po mojem osnovno sporočilo sestavljalcev Enciklopedije – v zgodovini človeških bitij se nikoli nič ne ponovi; vse, za kar se na prvi pogled zdi, da je enako, je komajda podobno; vsak človek je zvezda zase, vse se dogaja vedno in nikoli, vse se ponavlja neskončno in neponovljivo.

(Enciklopedija smrti, 51-52)

 

***

Zopet Leghissa:

 

»Ti prostori omogočajo produktivnost arhiva, ki deluje tako v funkciji spomina kakor v funkciji pozabe. Arhiv potemtakem ni metafora absolutnega gospodarjenja nad vednostjo. Arhivni katalog bo vedno samo del arhiva, tako da bi bila celotna katalogizacija arhiva preprosto nemogoča, saj bi morala zrcaliti oziroma se ujemati s celotnim arhivom. Funkcija arhiva je predvsem v tem, da omogoča berljivost paradoksalnosti. Čeprav z zamudo, daje na razpolago to, kar se zaradi arhiva vseeno ohranja. V dejanju arhiviranja se nekaj ohrani tako, da izgine, vendar je to izginotje že samo po sebi obljuba po vrnitvi«.

(Vprašanje medkulturnosti in arhiv humanističnih ved)

 

***

Poskusu našega časopisa-kataloga usoda narekuje dvoje: arhiv ga je posrkal vase. Hkrati pa točno to napoveduje obljubo vrnitve: neskončno ponovne, a neponovljive vrnitve v arhiv.

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s