Ajda Šubelj, UMETNOST PRODAJE WARHOLOVE DUŠE, TELEFONSKIH ANKET IN SLONJIH RILCEV Komar in Melamid – umetnika kot »pranksterja«

Uredniška opomba: opombe so v spodnjem delu besedila

 

Vitalij Komar (1943) in Aleksander Melamid (1945) sta se na umetniškem inštitutu Stroganova v Moskvi spoznala leta 1963, v času, ko je bil edini sprejemljiv slog v Sovjetski zvezi strogo zapovedani socialistični realizem. Če so umetniki socrealizma kot »inženirji človeške duše« množično slikali podobe neutrudnih delavcev, marljivih pionirčkov, predanih partijskih aktivistov, kmetic med delom sredi idiličnih ruskih polj in dobrohotnih velikih vodij Lenina in Stalina, sta Komar in Melamid v okviru gibanja socart, s katerim sta začela leta 1972, te ideološke simbole parodirala, dekonstruirala in relativizirala [1].  Leta 1976 so bila njuna dela prvič razstavljena izven Sovjetske zveze – s pomočjo znancev so bila ilegalno pripeljana v New York in razstavljena v galeriji Ronzgoalda Feldmana, kjer so doživela izjemno dober sprejem. Umetnika sta tako leta 1978 emigrirala v New York, kjer sta kasneje dobila ameriško državljanstvo in kjer živita še danes, čeprav sta leta 2004 zaključila svoje umetniško sodelovanje [2].

ZAČETNIKA SOCARTA, KI NISTA SOCARTISTA

Komar in Melamid sta v zgodovini umetnosti še danes najbolj znana kot pionirja socarta, zato ni čudno, da ju umetnostnozgodovinski pregledi večinoma brez pretiranega poglabljanja uvrščajo med socartiste [3]. Hkrati sta številčno ustvarila veliko več del, ki nimajo nikakršne veze s socartom. Gre za konceptualistične projekte, v katerih sta združevala najrazličnejše sloge in pristope, za oznako le-teh pa ponudila svojevrsten termin konceptualni eklekticizem [4]. V resnici ne socartistični ne konceptualno eklektični projekti Komarja in Melamida v krogu moskovskih konceptualistov (njunih sodobnikov iz kroga nekonformistov) niso bili sprejeti z navdušenjem, kljub temu da sta si umetnika z njimi delila skupnega sovražnika – sovjetsko oblast. Za razliko od ostalih moskovskih konceptualistov (Ilja Kabakov, Erik Bulatov, Andrej Monastyrski, Boris Groys itd.) je bil konceptualni eklekticizem Komarja in Melamida drugačen predvsem zaradi njunega izrazito humornega pristopa k ustvarjanju. Občutek, da njuna ustvarjalnost v Sovjetski zvezi ni razumljena, in spodbudna medijska pozornost, ki sta jo umetnika v zahodnih medijih prejela že zelo zgodaj, sta prispevala k temu, da so njuni projekti že nekaj let pred dejansko emigracijo v ZDA nastajali z mislijo na zahodne razmere z umetniškim trgom, mediji in angleško govorečim občinstvom, s čimer sta umetnika po emigraciji le nadaljevala [5].

POLMER DUŠE, ZDRAVILNE BARVE, ŠIMPANZ S FOTOAPARATOM IN DRUGI PRIMERI KONCEPTUALNEGA EKLEKTICIZMA

Za konceptualno eklektične projekte Komarja in Melamida so značilni eklektično mešanje slogov, močna idejna zasnova, elementi humorja in komičnosti, zanimanje za zahodno družbeno in kulturno situacijo, ki jo obvladuje tržna realnost, ter – še posebej po imigraciji – veliki medijsko prepoznavni dogodki, namenjeni širokemu občinstvu. Hkrati gre za dela, ki gledalce nagovarjajo tudi s svojo uporabno vrednostjo. Prvi izmed projektov, ki nazorno ilustrirajo vse našteto, je njuno delo Krog, kvadrat, trikotnik (1974, sl. 1–2). Umetnika sta se pod delo podpisala kot »Slavna umetnika sedemdesetih let, Moskva«, kar je bil naziv, ki sta ga v tistem obdobju pogosto uporabljala. Projekt je bil sestavljen iz treh belih geometričnih likov in oglasnega besedila. V njem sta oglaševala pozitivne učinke kontemplacije idealnih geometričnih oblik po ceni 14 rubljev oz. 12 rubljev brez poštnine (»Preproste bele oblike bodo od zunaj vstopile v vašo bit!«, »Idealno darilo za idealno življenje!«).

V oglasu sta potencialnim kupcem zagotovila premišljenost pri izračunu velikosti likov (»Velikost likov ni slučajna, temveč je pogojena z matematičnimi izračuni, povezanimi z velikostjo lune in vsote dolžin teles Slavnih umetnikov sedemdesetih let, Moskva.«) in skrbnost pri njihovi izdelavi (»Večni geometrični ideali so izdelani z rokami devic delavk, zaposlenih v podjetju Slavnih umetnikov sedemdesetih let, Moskva, iz najboljših vrst domačega lesa ter uvoženih lepil in barv.«). Skoraj tretjino oglasnega besedila v resnici zavzemajo izračuni, s katerimi sta umetnika s pomočjo diametra lune, antičnih proporcev idealnega telesa ter simbolike števil tri in štiri prišla do polmera duše (43 centimetrov), ki sta ga uporabila kot modul, ki se ponovi v polmeru kroga ter stranicah kvadrata in trikotnika. Oglas sta umetnika zaključila z vzklikom: »Krog, kvadrat, trikotnik – v vsako stanovanje, vsaki družini!« [6].

V delu Barvna terapija – barva je mogočna sila! (1975, sl. 3) sta se umetnika osredotočila na idejo zdravilne moči umetnosti. 25 lesenih ploščic različnih barv je bilo skupaj s tablo z navodili razstavljenih (in tudi kupljenih) na prvi razstavi njunih del v newyorški galeriji Ronalda Feldmana leta 1976. Različni odtenki zelene, rjave in rumene so vsak zdravili drugo bolezen – npr. alkoholizem, sladkosnednost, debelost, nosečnost, lenobo, nespečnost, manjvrednostne komplekse in impotenco. Gledalci so iz navodil izvedeli, kako dolgo morajo strmeti v katero barvo, da bodo svetlobni valovi penetrirali v njihovo notranjost in odpravili neželene simptome. Za odpravo lenobe je tako na primer bolnik moral temnorjavo bravo kontemplirati natanko eno minuto in šest sekund, kot kontracepcijsko sredstvo pa naj bi delovala modrozelena barva, v katero bi morala gledalka strmeti tri minute in osem sekund [7].

Z norčevanjem iz ideje umetnosti kot zdravila sta Komar in Melamid nadaljevala tudi po emigraciji. Leta 1999 sta začela s projektom Zdravilna moč umetnosti, v okviru katerega sta ustanovila Ministrstvo van Gogha. Umetnika sta z van Goghovimi slikami zdravila najrazličnejše bolezni in nad pacienti izvajala tudi terapijo s svetlobo in senco (sl. 4), s tem pa ustvarila parodijo sodobne umetnosti in se posmehnila vsesplošni priljubljenosti van Gogha. Melamid je s podobnim konceptom leta 2011 – torej v času, ko je bila umetnostna terapija že zdavnaj resnična disciplina – samostojno nadaljeval v projektu Ministrstvo za zdravljenje z umetnostjo. V okviru projekta je paciente zdravil s projiciranjem znanih umetniških del na njihove obraze (sl. 5), jim prodajal predmete z reprodukcijami umetnin (na primer vložke za čevlje z van Goghovim avtoportretom, sl. 6) in jih podučeval o pristojnostih umetnikov za različne težave – Georges Seurat naj bi bil zaščitnik čiste in mladostne kože, medtem ko naj bi bil za zbijanje visoke temperature najbolj primeren Claude Monet [8].

Njuno zadnje večje delo pred emigracijo je bil Katalog super objektov – super udobje za super ljudi (1975). Umetnika sta na 36 barvnih fotografijah s pojasnjevalnimi teksti predstavila specifične potrošniške izdelke, ki sta jih izdelala sama in jih zbrala v katalogu, ki je posnemal videz ameriških katalogov z izdelki za dom in notranje oblikovanje. Bizarni predmeti z eksotičnimi funkcijami so bili namenjeni elitnemu sloju super ljudi – nekakšni novi aristokraciji, katere navade bodo navadnim »plebejcem« nerazumljive. Fotografija s predmetom Čarog-15 (sl. 7) tako na primer prikazuje žensko, ki ima pred obrazom kovinsko rešetko, ki naj bi jo varovala pred množično hipnozo in ohranjala čistost njenih misli. Olo (prstan za jezik, okrašen z biserom, sl. 8) naj bi zagotavljal, da bodo iz uporabnikovih ust prihajale le brezhibne besede – sami biseri. Kudam (gumijasta cev s pozlato na obeh koncih, ki jo mora oseba prisloniti na eni strani pred obraz in na drugi pod pazduho, sl. 9) je pripomoček, s pomočjo katerega naj bi se uporabnik pred delom in pomembnimi odločitvami osredotočil le nase in na svoj vonj, ki ga sicer zlahka preglasijo vonjave iz okolice, in tako iz sebe izvabil svoj duhovni potencial. Hlače s skupaj sešitimi hlačnicami Iy-Ediy (sl. 10) pa naj bi uporabniku onemogočile delanje velikih korakov in mu s tem preprečile, da bi sodeloval v vsesplošni družbeni dirki k vse večjemu napredku [9].

Humorno raziskovanje zahodnega potrošništva je Komarja in Melamida po prihodu v ZDA pripeljalo do izuma idealne potrošniške dobrine na trgu brez vsakršne konkurence – človeške duše. Umetnika sta ustanovila korporacijo Komar & Melamid, Inc. – Prodaja in odkup človeških duš (1978–1979) z lastnim logotipom (jabolko – »big apple« – nad manhattanskimi nebotičniki, iz katerega namesto črva v navezavi na biblijsko zgodbo leze kača, sl. 11) in začela z oglaševanjem svojih storitev. Oglasi s slogani, kot so »Ste že prodali svojo dušo?«, »Vaša duša je pri nas v dobrih rokah«, »Duša je najboljša investicija« in »Duše odlične kvalitete za vsak okus«, so bili objavljeni v revijah, časopisih in celo na Times Squaru (sl. 12–13). Do zaključka projekta je umetnikoma svojo dušo prodalo skoraj 100 posameznikov, med njimi tudi Andy Warhol, ki je tako brez svoje duše uradno ostal 6. februarja 1979 (sl. 14). Duše so kasneje v obliki rdečih certifikatov pretihotapili v Sovjetsko zvezo, kjer so 19. maja 1979 v Moskvi izvedli dražbo ameriških duš, ki se je istočasno odvijala tudi v New Yorku [10].

Njun najbolj odmeven kasnejši projekt, ki temelji na ideji umetnosti, ki pripada ljudstvu, je brez dvoma Izbira ljudstva – slikarstvo v številkah (1993–1994). Umetnika sta prek bostonske agencije za javnomnenjske raziskave Martilla & Kiley v skladu z vsemi statističnimi načeli zbrala podatke o najbolj in najmanj priljubljenih elementih na umetniških delih. Statistično reprezentativna skupina (1001 vprašanih) je na 102 vprašanji telefonske ankete v povprečju odgovarjala 24 minut. Raziskovalci so do podatkov prišli z vprašanji, kot so: »Katera je vaša najljubša barva?«, »Kaj bi raje videli na sliki: mehke krivulje ali ostre robove? Opazne poteze čopiča ali gladko površino? Tradicionalen ali moderen slog? Resen ali prazničen prizor? Interier ali eksterier? Divje ali domače živali? Oblečene ali gole osebe? Slavne ali običajne ljudi? Med delom ali med prostim časom?«. Komar in Melamid sta statistično obdelane rezultate prenesla na platno in ustvarila dve sliki: Ameriško najbolj zaželeno (realistična jesenska krajina v velikosti pomivalnega stroja z modrim nebom, jezerom, družino na sprehodu, Georgeom Washingtonom in jeleni, sl. 15) in Ameriško najmanj zaželeno (abstraktna kompozicija ostrih geometričnih oblik v oranžni, rumeni in sivi barvi z jasno vidnimi potezami čopiča v velikosti žepne knjige, sl. 16) [11].

Na isti način sta zatem izvedla javnomnenjsko raziskavo in po pridobljenih informacijah naslikala najbolj in najmanj zaželeno sliko še v Rusiji, Franciji, Ukrajini, Turčiji, Keniji, na Islandiji, Danskem, Finskem in Kitajskem, torej skupaj v desetih državah, ki so v tistem času predstavljale več kot 32 % svetovnega prebivalstva. Pri tem sta prišla do nepričakovanega zaključka: večina ljudi, ne glede na državo prebivanja, spol, raso, izobrazbo ali dohodek, ima najraje krajinske slike in modro barvo. Prav tako se večina vprašanih z vsega sveta strinja, da bi morala biti umetnost na pogled sproščujoča in da imajo radi le tisto umetnost, ki jih osrečuje. Projekt, ki je na začetku nastal predvsem iz njune želje razumeti Američane in ustvariti slike, ki bodo za razliko od umetnosti elitističnih umetniških krogov resnično služile svojemu ljudstvu, je na koncu po njunem mnenju izpolnil največje sanje modernizma.

Komar in Melamid sta namreč našla vrsto umetnosti, ki je resnično univerzalna in združuje prebivalce z vseh koncev sveta – modra krajina. S projektom sta umetnika sicer opozorila na še eno pomembno dejstvo: da si ljudje, čeprav se zanimajo za lepoto in estetiko (če ne drugače, pri nakupu novega avtomobila ali oblačil), o umetnosti ponavadi ne upajo razpravljati, saj mislijo, da za to niso dovolj podkovani. Umetnika sta zato v vprašalnik zavestno vključila vprašanja, ki ne bi prestrašila nikogar, in pri tem izhajala iz prepričanja, da za občudovanje in presojanje umetnosti ne potrebujemo posebnega znanja, saj o tem, kaj je kvalitetna umetnost, ne obstaja nobena objektivna resnica [12].

H konceptualno eklektičnim delom bi nazadnje lahko prišteli še projekte, pri katerih sta umetnika sodelovala z živalmi. Rezultat njunega prvega sodelovanja z živaljo v času, ko sta bivala v Jeruzalemu, je bila slika Kost (1978), motiv na kateri je nastal z odtisi tačk črne psičke Trande, ki sta jo umetnika poskušala naučiti risanja (sl. 17). Njun najbolj znan živalski projekt je nastal leta 1998, ko sta na Tajskem začela Projekt umetnosti in varstva azijskih slonov, s katerim sta želela opozoriti na problematiko več kot 3000 brezposelnih tajskih slonov. Na umetniških akademijah so sloni s pomočjo Komarja in Melamida, ki sta jih naučila z rilci držati čopiče in jim pomagala s podajanjem barv, ustvarili umetnine v slogu abstraktnega ekspresionizma (sl. 18).

Izkupiček od njihove prodaje je finančno pomagal zavetiščem za slone na Tajskem – 50 slik sedmih slonov je namreč dražbena hiša Christie’s leta 2000 prodala za več kot 30.000 dolarjev, na newyorški dražbi pa so slike slonov primerjali celo z deli Jacksona Pollocka in Willema de Kooninga. Leta 1998 sta umetnika v Moskvi sodelovala s še eno živaljo. Sedemletnega cirkuškega šimpanza Mikkija sta naučila fotografirati s polaroidom (sl. 19). Šimpanz se je z nosom hitro naučil popravljanja ostrine in posnel impresionistično zabrisane fotografije največjih moskovskih znamenitosti, ki so bile na londonski dražbi dražbene hiše Sotheby’s leta 2013 ocenjene v vrednosti 75.000–106.000 dolarjev. Tako serija Moskva skozi oči Mikkija kot abstraktne umetnine izpod rilcev tajskih slonov so bile leta 1999 razstavljene v ruskem paviljonu beneškega bienala, Komar in Melamid pa sta s tem postala prva umetnika v ruskem paviljonu brez ruskega državljanstva [13].

KOMUNISTI, KAPITALISTI, KONCEPTUALISTI
Za razliko od ostalih moskovskih konceptualistov Komar in Melamid svoje skupno ustvarjanje opisujeta kot sproščen proces, v katerem ni nikoli manjkalo smeha, zaradi česar sta pred emigracijo veljala za nekakšni črni ovci. Ruski neuradni umetniki ju namreč zaradi prepričanja, da »prava«, »visoka« umetnost ne more in ne sme biti smešna, mnogokrat niso jemali resno. Moskovski konceptualisti v krogu Kabakova so se namreč imeli za inteligentne genije, katerih dela so povezana z duhovnostjo, kar lahko razume le ozek, za to posebej posvečen krog gledalcev. Komarju in Melamidu so se takšna dela zdela popolnoma nesmiselna, njihovi avtorji pa vzvišeni in pretenciozni [14]. Elementi posmeha, šal in karnevalizacije ter izrazito »neduhovne ideje« v njunih delih so tako jasno sporočali, da gre pri umetniškem ustvarjanju za povsem človeško opravilo, njuna umetnost pa je zato lahko razumljiva širokemu krogu gledalcev. Umetnika sta na ta način izničila do tedaj nedotakljive ideje o svetosti umetnosti in umetnikih kot genijih, sama pa sta prevzela vlogo klovnov, ki se smejita tudi takrat, ko njun smisel za humor ni razumljen [15].

Z imigracijo komercialnega uspeha na Zahodu nista dosegla le Komar in Melamid, temveč tudi nekateri drugi moskovski konceptualisti, na primer Kabakov in Bulatov. Ob neki priložnosti kar nekaj let po emigraciji je ravno slednji Kabakova nasmejal s takšnim razmišljanjem: »Ko smo živeli v Sovjetski uniji, smo bili vsi nesrečni, vendar smo poznali točen razlog za svojo nesrečo – vsega je bila kriva sovjetska oblast. Danes smo spet vsi nesrečni, le da ne vemo, zakaj.« [16]

Zdi se, da Komar in Melamid razlog poznata. Kot umetnika »pranksterja« sta s socartom namreč na parodičen način relativizirala sovjetsko politično ideologijo, s konceptualno eklektičnimi deli pa sta se na bolj ali manj subtilen način kritično posmehovala predvsem tržnim razmeram na Zahodu, v katerih je vloga umetnosti in umetnika povsem drugačna kot na Vzhodu. Če bi torej njun opus nekoliko poenostavljeno razumeli kot vsoto njunih konceptualno eklektičnih in socartističnih projektov, bi ga lahko interpretirali tudi v duhu šale, v kateri je odmev vzklikov kapitalistov z desnega griča »Kapitalisti, kapitalisti, kapitalisti!« in vzklikov komunistov z levega griča »Komunisti, komunisti, komunisti!« za ljudi v dolini povsem enak: »Isti, isti, isti!«

Slikovna priloga (1-19): Umetnost prodaje duše, telefonskih anket in slonjih rilcev
Seznam slikovnega gradiva z viri
Opombe:
[1] Socart je skovanka iz izrazov socrealizem/socializem in popart. Kaj je socart, sta Komar in Melamid najbolje ilustrirala v seriji Nostalgični socialistični realizem. Kot umetniška strategija je socart predstavljal poskus osvoboditve individualnosti sovjetskega umetnika, ki se je želel rešiti skoraj 50 let trajajočega stapljanja njegove osebnosti s t. i. kolektivnim jazom, na gledalca pa je imel učinek »šokterapije«. Hkrati se je gibanje oprlo tudi na ameriški popart, vendar s pomembno razliko – če je bil popart rojen iz preobilja materialnih dobrin zahodne potrošniške družbe, je bil socart rojen iz preobilja ideoloških in propagandnih idej sovjetske politike. Gre torej za kritičen vizualni govor, ki pokaže tudi na ključno razliko med zahodnim in vzhodnim svetom – kjer so bili na Zahodu jumbo plakati z oglaševalskimi slogani, so bili na Vzhodu politični plakati z udarnimi parolami. Povzeto po: HILLINGS 1999, p. 49; JAVORNIK 1995, pp. 205–206; Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 80–82; ŠUVAKOVIĆ 2007, pp. 707–709.
[2] Povzeto po: (Non)Conform … 2007, p. 270; PANASYUK 2013, pp. 6–13.
[3] Primeri takšnih pregledov so na primer: Breaking the Ice. Moscow Art 1960-80s (London, Saatchi Gallery, 21. 11. 2012–24. 2. 2013, ed. Andrei Erofeev), London 2014; Contemporary Art in Eastern Europe (eds. Pheobe Adler in Duncan McCorquodale), London 2010; (Non)Conform. Russian and Soviet Art from 1958-1995. The Ludwig Collection (ed. Barbara M. Thiemann), Munich 2007; Miško ŠUVAKOVIĆ, Konceptualna umetnost, Novi Sad 2007.
[4] Kdaj točno je bil termin skovan, ni povsem jasno, verjetno pa sredi osemdesetih let, ko sta umetnika napisala knjigo Pesmi o smrti, v kateri na več mestih govorita tako o eklekticizmu kot o konceptualizmu. Ob uporabi termina konceptualni eklekticizem se postavlja vprašanje, kako sploh definirati konceptualizem in konceptualno umetnost. Če zahodni konceptualizem definiramo zelo ozko, pod takšno umetnost prištevamo predvsem prakso Josepha Kosutha in skupine Art & Language. Vendar pa je v literaturi, ki obravnava krog moskovskih konceptualistov, vključno s Komarjem in Melamidom, prisotno bolj ohlapno pojmovanje konceptualne umetnosti. Takšno široko pojmovanje implicitno namiguje na to, da bi praktično karkoli s trdno idejno osnovo (na primer tudi stalinizem in socrealizem) lahko artikulirali kot konceptualizem. Povzeto po: BARKOVSKAJA 2014, p. 163; JACKSON 2000, p. 44; KOMAR – MELAMID 2011, pp. 7, 202.; Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 25, 60, 78, 82, 96–97, 113.; ŠUVAKOVIĆ 2007, pp. 25–28, 57–63, 699–760.
[5] Povzeto po: JACKSON 2000, pp. 126–127; KURDJUKOVA 2016, s.p.; Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 38, 84–87, 100, 102, 111–113, 118–120.
[6] Komar danes te zapletene izračune povezuje s konceptualno geometrijo Ada Reinhardta in Sola LeWitta, medtem ko format belih črk na temnem ozadju, ki razkrivajo konceptualno idejo za celotnim delom, spominja na projekte Josepha Kosutha. Krog, kvadrat, trikotnik bi lahko razumeli kot ironičen komentar na suprematistično idealizacijo čistih oblik in njihovih duhovnih zmožnosti ter hkrati na modernistično odkritje »idealnih oblik«, ki naj bi olajšale globalizacijo umetnosti. Malevičev ezoterični jezik geometričnih oblik sta Komar in Melamid tako pretvorila v jezik množične potrošnje in s tem okrcala tako propadle ideje produktivistov iz dvajsetih let kot množično potrošništvo na Zahodu. Povzeto po: Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 87–90; PANASYUK 2013, pp. 16–19.
[7] S projektom Barvna terapija – barva je mogočna sila! umetnika nista le ponovno namignila na Malevičeva monokromna platna, temveč sta želela umetnost približati gledalcem s poudarjanjem njene praktične vrednosti. Hkrati sta z delom parodirala tako romantično idejo o čarobni moči umetnosti kot sodobno oglaševanje, saj nas prepričljivi oglasi lahko prepričajo v praktično karkoli. Povzeto po: Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 90, 118; Painting by Numbers … 1997, pp. 60–61; PANASYUK 2013, pp. 14–16.
[8] Povzeto po: McGRATH 2011, s.p.; Moskovskij konceptualizm … 2014, p. 118; PANASYUK 2013, p. 19.
[9] Predmete bi zaradi njihovega večplastnega sarkazma lahko istočasno interpretirali kot parodijo produktivističnih in konstruktivističnih idej modernizacije sovjetskega vsakdana, kot posmeh sovjetskemu pozivu k nastanku »super ljudi« in kot kritiko sovjetskega režima. Čarog-15 bi lahko na primer deloval tudi kot varovalo pred vsiljivo sovjetsko propagando, Udam bi ob gromozanskih količinah sovjetskega agitpropa lahko razumeli kot namig na pomembnost samostojnega in neodvisnega razmišljanja, Olo pa bi nas lahko spomnil na dejstvo, kako zelo so morali biti sovjetski državljani previdni pri glasnem izražanju svojih misli. Hkrati bi prav tako lahko šlo za antiburžoazno kritiko skrite realnosti poznega socializma, v kateri so bivši partijski funkcionarji živeli kot oligarhi na veliki nogi z dostopom do najbolj sofisticiranih produktov potrošniške družbe, in za karikaturo zahodne obsesije nad nakupovanjem novih in novih predmetov, ki naj bi potrošniku omogočili boljše in srečnejše življenje. Povzeto po: KOVALEV 2014, p. 286; Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 119, 232; PANASYUK 2013, pp. 20–27.
[10] Odkup duš za le nekaj centov (ali celo brezplačno) lahko razumemo predvsem kot kritiko do skrajnosti pripeljanega potrošništva, ki znižuje vrednost celo popolni dobrini, kot je človeška duša. Pri celotnem projektu je očitna tudi povezava z Gogoljevimi Mrtvimi dušami in s prastarimi elementi pravljic in pripovedk, v katerih junak svojo dušo ponavadi proda hudiču. Na bolj pozitiven način pa bi mednarodno izmenjavo transcendentalnih dobrin lahko razumeli tudi kot most med ameriško in rusko (umetniško) skupnostjo. Povzeto po: Moskovskij konceptualizm … 2014, pp. 86–87; PANASYUK 2013, pp. 27–32.
[11] Slike in izsledke raziskave sta marca 1994 predstavila na razstavi Izbira ljudstva v The Alternative Museum v newyorškem Sohu. Arthur C. Danto razstavo opisuje kot dogodek, kamor je umetniški svet drvel pogledat, kaj se resnično skriva v globini estetskih src Američanov. Umetnostni kritiki so na razstavi v znamenju absolutne zmage modre barve pili modro vodko in se zaradi svojih kritiških meril počutili neznansko vzvišene nad »navadnimi prebivalci«, ki so jim všeč klišejske slike, ki v nekoliko prilagojenem Hudson River/bidermajerskem slogu bolj kot na »pravo« umetnost spominjajo na upodobitve s poceni koledarjev in razglednic. DANTO 1997, pp. 124, 136–137.
[12] Na vprašanje, ali lahko do popolne umetnine pridemo preko javnomnenjske raziskave, torej Komar in Melamid odgovarjata pritrdilno (»Če ne verjamemo rezultatom te ankete, ne bi smeli verjeti tudi nobeni drugi javnomnenjski raziskavi.«, »Če ljudstvu zaupamo z izborom svetovnih voditeljev, bi mu morali tudi pri estetski sodbi.«), veliki teoretik postmodernizma Arthur C. Danto pa nikalno (»Vprašani so verjetno bolj kot to, kaj bi na sliki videli najraje, opisovali to, kar najbolje poznajo in na kar najprej pomislijo, če nekdo omeni umetniško sliko.«, »Tudi če bi ljudje našteli elemente, ki bi jih najraje vključili v roman, bi ob že vnaprej znanem zapletu takoj izgubili zanimanje, saj ne glede na vse še vedno najbolj cenijo kreativnost.«). Tako kot pri ostalih mnogopomenskih delih Komarja in Melamida lahko tudi ta projekt torej istočasno razumemo kot resničen (četudi utopičen) poskus približati umetnost ljudstvu in ljudstvo umetnosti, hkrati pa kot popolno zbanaliziranje pomena javnomnenjskih raziskav, ki so se v času hladne vojne množično razširile kot pokazatelji okusa ljudstva. Povzeto po: DANTO 1997, pp. 136–137; HILLINGS 1999, pp. 58–61; Painting by Numbers … 1997, pp. 2, 6–14, 22, 27, 40, 53, 89, 92–101.
[13] Povzeto po: Komar and Melamid – Chronology, s.p; ORTIZ 2013, s.p.; VULLIAMY 2000, s.p.
[14] Moskovskij konceptualizm … 2014, p. 114
[15] Ideje o karnevalizaciji, različnih tipih ljudske kulture smeha in dvornih norčkih, ki jim je bilo dovoljeno povedati vse, kar jim je padlo na pamet, je v svojo filozofsko misel v povezavi z literarno teorijo vpeljal eden izmed največjih ruskih filozofov 20. stoletja Mihail Bahtin. Komičnost v delih Komarja in Melamida je tako morda navdihnil ravno Bahtin, ki je v intelektualnih krogih sedemdesetih let veljal za kultno figuro. Po analogiji z Bahtinovimi idejami bi umetnike, ki kot glavni element svojih del uporabljajo smeh, lahko primerjali s karnevalesknimi liki, ki ohranjajo tradicijo srednjeveških dvornih norčkov tako, da s komičnostjo zabrisujejo mejo med umetnostjo in življenjem. Povzeto po: BAHTIN 2008, p. 10; Breaking the Ice … 2014, p. 312; Moskovskij konceptualizm … 2014, p. 114–115.
[16] JACKSON 2000, p. 245.

Viri in literatura:

Mihail Mihajlovič BAHTIN, Ustvarjanje Françoisa Rabelaisa in ljudska kultura srednjega veka in renesanse, Ljubljana 2008.

Nina V. BARKOVSKAJA, Konceptualnyj eklektizm v knige Komara i Melamida »Stihi o smerti«, Uralskij filologičeskij vestnik. Russkaja literatura XX-XXI vekov. Napravlenija i tečenija, III/4, 2014, pp. 163–178.

Breaking the Ice. Moscow Art 1960-80s (London, Saatchi Gallery, 21. 11. 2012–24. 2. 2013, ed. Andrei Erofeev), London 2014.

Contemporary Art in Eastern Europe (eds. Pheobe Adler in Duncan McCorquodale), London 2010.

Arthur C. DANTO, Can it be the »most wanted painting« even if nobody wants it?, Painting by Numbers. Komar and Melamid’s Scientific Guide to Art (ed. Joann Wypijewski), New York 1997, pp. 124–139.

Valerie L. HILLINGS, Komar and Melamid’s Dialogue with (Art) History, Art Journal, LVIII/4, 1999, pp. 48–61.

Matthew Jesse JACKSON, The Experimental Group. Ilya Kabakov, Moscow Conceptualism, Soviet Avant-Gardes, Chicago 2010.

Miha JAVORNIK, Socart – znanilec praznine, Jezik in slovstvo, IV/6, 1995, pp. 205–212.

Komar and Melamid – Chronology, http://www.komarandmelamid.org/chronology.html (15. 1. 2018).

Vitalij KOMAR – Aleksander MELAMID, Stihi o smerti, Moskva 2011.

Andrei KOVALEV, Vitaly Komar & Alexander Melamid. Performance, Breaking the Ice. Moscow Art 1960-80s (London, Saatchi Gallery, 21. 11. 2012–24. 2. 2013, ed. Andrei Erofeev), London 2014, p. 286.

Darja KURDJUKOVA, Vitalij Komar: »Ponačalu nas ne ljubili ni v oficialnom, ni v neoficialnom krugu«, Colta, 23. 2. 2016, http://www.colta.ru/articles/art/10227 (12. 1. 2017).

Charles McGRATH, Can a Picasso Cure You?, The New York Times, 24. 5. 2011, http://www.nytimes.com/2011/05/25/arts/design/alexander-melamids-art-healing-ministry-in-soho.html (15. 1. 2018).

Moskovskij konceptualizm. Načalo (Nižnij Novgorod, Arsenal, 28. 9.–2. 12. 2012, ed. Jurij Albert), Nižnij Novgorod 2014.

(Non)Conform. Russian and Soviet Art from 1958-1995. The Ludwig Collection (ed. Barbara M. Thiemann), Munich 2007.

Erik ORTIZ, Chimp’s photos could earn serious cash at auction, New York Daily News, 15. 5. 2013, http://www.nydailynews.com/news/world/chimp-photos-earn-serious-cash-auction-article-1.1344784 (15. 1. 2018).

Painting by Numbers. Komar and Melamid’s Scientific Guide to Art (ed. Joann Wypijewski), New York 1997.

Irina PANASYUK, Komar and Melamid: Works from the Transition Period in the Context of Moscow Conceptualism, Los Angeles 2013, http://digitallibrary.usc.edu/cdm/ref/collection/p15799coll3/id/252377 (15. 1. 2017).

Miško ŠUVAKOVIĆ, Konceptualna umetnost, Novi Sad 2007.

Ed VULLIAMY, If this is art, then I’m an elephant, The Guardian, 26. 3. 2000, https://www.theguardian.com/world/2000/mar/26/theobserver (15. 1. 2018).

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s