Primož Mlačnik, Sestradani umetnik

Dragi Tone,

 

pišem Ti, ker sva se ob zadnjem snidenju tako abruptno razšla, da ti nisem utegnil niti lojalno gratulirati niti te povabiti na presni dekokt v bližnji restoran. Upam, da vama je bila z Alenko predstava pogodu, morda se je vsaj tebi uspelo relaksirati, pozabiti na njene tegobe in zasluženo delektirati? Kašljanje in smrkanje, virulentna atmosfera v dvorani ni dobro vplivala na publikum, še najbolj pa je najbrž aficirala Alenko. Tako promptno, kot sta planila iz dvorane, sta morala najbrž tudi voziti. Upam, da sta se domov vrnila nerizično in da odmašitev Alenkinih jajčnikov ni terjala vizitacije sanitarne inšpekcije ali tistega sanatorija v Švici, temveč da je zadoščala tradicionalna kura Charlesa Bukowskega, ki si jo ji, če te kaj poznam, vražiček, predestiniral v topli kopeli, če se malo pošalim.

Nič ne anatemiziram, a če bi mi dedicirala le eno besedo več, dasiravno invektivo, bi odvihral z vama. Bodimo iskreni, vklinjen v tisti miniaturni sedež, ki me je ob straneh horendno zažulil, se mi je zdelo, da predstavo spremljam iz rakve. Desolatno cenzurko so mi pripravili moji žurnalistični sodelavci, ki niso obligirani distinguiranosti. Najeli so notorično infantilno igralsko zasedbo, ki nas je dve uri kamenjala z navedki o smrti in zločestih boleznih. Tako se mi je zdelo, če se malo pošalim – ti si zagotovo ubral pozitivnejši pristop in v kvodlibetu gorjuposti, prebujanja daimoniona iz globočin Jaza ter vseobče morbidne razčustvovanosti, ki ju je scenaristu uspelo subsumirati iz Mannove mojstrine, najbrž diagnosticiral avspicije nacizma, ne? Prosim, ne zameri, ko tako komplimentiram tvoj profesorski intelekt libertinca in razumnika. Včasih me zvodi moj žurnalistični pasijon, če smo iskreni.

Zdaj pa čisto seriozno, Tone, pišem ti tudi zato, ker sta mi z Alenko nevede rešila življenje, ki že od prejšnje sobote visi na nitki, ki ni Ariadnina. Bodimo iskreni, če ne bi sprejel vajinega povabila, bi mi še isto noč korpulenten trombus raztkal aorto v anonimnosti mojega selišča, mi je zaupal doktor Stradina. Še tisto noč, Tone! Odslej sem tvoj dosmrtni debitor in kakor odslikava, si bosta z Alenko morala svojo protiuslugo hitro spravljičiti, morda še pred peto abonmajsko predstavo, pred Doktorjem Faustom, ki bi ga z gavdijem srečal, bodimo iskreni, za vstopnico tudi prispeval, in zastavil golgotni pandemonij, ki ga alimentiram, za kateregakoli drugega, če bosta morda spet tako darotljiva, da me povabita.

Ne, v bolezni res ni ničesar žlahtnega. Malaričen sem in že takrat sem bil bolan, ko sta me z Alenko pobrala na dvorišču pred mojim domicilom in smo vso pot do talije in nato še v vrsti za oddajo plaščev evocirali spomine. Po predstavi, za taksi nisem imel denarja, drugega prevoza pa tudi nisem imel, sem se odločil, da grem domov peš. Sto metrov naprej od parlamenta me je atakiralo srce in sem se zgruznil. Že en teden ležim v postelji in skozi okno srepim v ta anatemizirana jabolka in čakam, da mi abdicira srce. Danzadnevno me obiskuje doktor Stradina. Izmeri mi pritisk in preveri utrip. Številke so alarmantne. Nad mano visi Damoklejev meč. Dušan, če ne boš shujšal, boš izdahnil, takšnega te ne moremo kateterizirati, zmajuje z glavo, kot da je že povsem izgubil nado, medikamenti ne agirajo miraklov. Tako sem dekripiden, da se ne morem smiliti niti sam sebi, saj me pestuje Tanja. Kako daleč sem prišel, da ne morem spregledati, s kakšnim studom me preobrača. Satanela! Vest jo peče, ker mi je preveč konfiscirala, Tone, ti povem! Njenega kuriranja žal ne morem interpretirati drugače, a kljub temu mi nič ne kontestira, ko jo prepričujem, da so jabolka za hekatombe, da naj mi skuha kaj jedrega, makarone, zrezke, pico. Joj, kakšen apetit ima krvožilni pacient za pico, Tone, to je neverjetno! Če morda srečaš Tanjo v prihodnjem mesecu na kakšnem konziliju ali pa v Iluminatih na literarnem večeru, prosim, reci kakšno nefravdulentno besedo zame. Tanja o pošteni hrani noče niti slišati, kakšna filipika, zapre se kuhinjo, kjer zganja furor in po telefonu javka svojemu fantu, materi, bog ve komu, pod pretvezo, da posluje s teatrom. Mesalina! Maltretira me z brokolijem in drugimi surogati za prežvekovalce, sploh veš, koliko me to stane, pravi, in brezsramno delektira, ko kloakam to pristudno zeleno žabogoltnost, uživa, ko vidi, da jaz trpim Tantalove muke.

Bodimo iskreni, nazadnje sem se počutil kot človek s teboj in z Alenko. Vidva sta tako generozna, da mi je v vajini družbi prav nerodno. Pol ure vožnje in posedka je bilo dovolj, da sem pozabil na stigmo ločenca in da nisem imel časa spekulirati o tem, da prav vsi v dvorani, z igralci vred, razmišljajo, le kaj je storil narobe, brezčastnež, saj nikoli ni bil kos takšni vrhunski režiserki.

Dovolj! Oprosti, vem, da le tavam v Minotavrovem labirintu. Pišem ti zaradi tvojega romana, romana iz vinjet, bi rekli lepoumniki, ki sem ga prebral, glej ga zlomka, na isti dan, ko smo šli v talijo. Bravo, Tone, ti mojstritelj, kakšna bravura! Čisto sem ditirambičen in tudi malo ljubosumen. A limine mi je bilo jasno, zakaj se nisi upal podpisati drugače kot pod psevdonimom. Tvoja Pisateljska liga ostentativno razstira kontroverze, odgrinja kopreno s Satanovega obraza, če se malo pošalim. Je ironično, ampak ti prav privoščim, da si v istem tednu akceptiral remuneracijo za najboljši roman leta in bil izvoljen na čelo mednarodnega pisateljskega sindikata. Saj to je nezaslišano, kako kuriozno, kakor bi rekla tvoja babica ob prebiranju Jadrana Krta, se spomniš? Srečen sem zate, to so bajni denarci! Ne morem pa abstrahirati introspekcije, z veliko grenčino spremljam svojo pot v Canosso. Tole pismo je moja poslednja epistola, zadnja stvar, ki jo bom napisal. Do grla sem zabredel v insolventnost. Saj vem, da te kratkočasim, a tako sem fasciniran nad tvojim fulminantnim romanom, da bi ti rad opisal, kako sem ga dobil, kako sem preživel dan svojega prvega srčnega infarkta.

Utrujen, namesto zraka polni moje prsi plahota, sopiham, ginem, kar je najhuje, stradam! Pisanje je še edino, kar me inspirira. Iz čiste emfatičnosti nad tvojo persono bom pod tvoj kritični drobnogled pozicioniral svojo vinjeto, kratkodobno, kolikor se le da, in veliko manj flagrantno in apolinično, da se ti v teh poslednjih ihtljajih zahvalim, ker sta mi z Alenko v soboto rešila življenje.

Začelo se je tako, da sem vso petkovo noč pisal obskuren članek, za katerega sem prejel dvajsetkrat manjši honorar kot ti ob lanskoletni publikaciji Pisateljske lige. Vidiš, v kako brezupnem konkurznem stanju je žurnalizem. Pred spanjem sem sklenil, da se pa zdaj, ko si kvitiral nagrado, res spodobi, da jo kupim. Zjutraj sem se do pošte kot običajno odpeljal z mestnim avtobusom in že takrat sem se počutil, kakor da že desetletja živim v pomanjkanju – minilo je dvanajst ur, odkar sem nazadnje jedel. Tako sem bil sestradan, da bi najraje izstopil pri Rdečem križu in kot podgana na skrivaj izplenil njihove kletne zaloge. Če se malo pošalim, avtobus je bil kot frenetična dušegubka, a navkljub zatohlici so me ljudje spominjali na hrano, njihovi zabuhli obrazi na pečen krompir, ušesa na vratovino etcetera. Žal mi je, da se že takrat nisem mogel eliksirati s tvojim romanom. Kako evfonično si v Pisateljski ligi opisal novoveško tabulo raso alieniranosti, bodimo iskreni, petrificirane alter ege, ki le še prek zaslona ljubijo in jočejo, tako ambivalentne in submisivne, da nadzornikom, ki žarčijo, agnoscirajo, definirajo, kalkulirajo, klasificirajo ahasverje vseh družbenih statusov, ki nimajo časa kontestirati, s kakšno briljanco si prebistril status quo emotivnega daltonizma, če se z abstruzno drastiko zelotsko predam žurnalističnemu pasijonu, kakšen nenadkriljiv espri, intimus moj!

Napisal bom eksvizitno recenzijo, ki bo res zadostila tvoji korifeji. Tako sem rekel v knjigarni, od koder sem se s Pisateljsko ligo pod pazduho sprehodil do parka, sedel na klop in v enem kosu prebral tvojo beletrijo, ki je dišala po pecivu. Bravo, res! Že po prvi prebrani strani me je uročila eksaltacija. Postati pisatelj kot ti je bil moj edini diseratum. Po petnajstih straneh mi je padel sladkor, a nikoli ne jem, dokler ne opravim penzuma, kar me je naučil oče.

Ko sem tako kloakal strani iz gladovnosti in žurnalističnega pasijona, me je okliknila buršikozna putifarka, v besede katere sem se nemudoma zaljubil, vsaj tako sem mislil, oprostite, koliko je ura. Ko sem rafinirano hotljivko po nesreči prijel za stegno, se mi je zazdelo, da sta si najini srčni čakri nadeli prstana. Da, ko si sestradan, si sposoben čustvovanja z antilopami, ki promenirajo po modnih pistah. Svet razumeš na atomski ravni. Mravlje, kamenčke, južni veter in vse sladostrastnice tega sveta. Na emotivni ravni postaneš čudovišče, ki ga osvobaja zavedanje, da sta na svetu markantna le blagota in empatija. Ko bi zavest rada pobegnila v eksil skozi želodec, kjer se porajajo svinje, in si te prisvaja infamna lakota, ki sreba muskulozno rakovino in uspava možgane, pozabiš imena glavnih mest in kontinentov, ni več diferenc med Evropo in Azijo, med črnci in belci, med bogatimi in revnimi, med alpinisti in potapljači — zlahka te prepričajo, da obstaja v univerzumu vsaj šestinpetdeset različic balkanskih polotokov, kjer ljudje hodijo po rokah, urinirajo skozi usta in se ponekod celo spoštujejo. Zemljevidi, vsa pisava, razmerja med znaki in pomeni — ko si sestradan, postane vse relativno. Ptica, krilatica, špica, Nica – ista pašta! Lakota s svojim slastno zapečenim prstom eksponira diskrepanco med resnicami. Vse abstraktne ideje, od spiritualnih do političnih kategorij, vsi kulturni izmisleki postanejo manj kot ptičji drekec na vetrobranskem steklu.

Saj veš, ti, ki nikoli nisi zapravljal časa v partiji, še bolje kot jaz, v naši epohi smo bili lačni in nezadovoljni, pa smo eno substituirali z drugim in kloakali knjige. Zato si ne morem razložiti, morda znaš ti, ki si jih prebral največ, zakaj je danes priljubljeno čepeti pred korporacijami in gladovati. Svojega konja za kraljestvo, svoje telo za kulturo, pa kaj še! Ko si sestradan, se ti zdi gladovna stavka najbolj stupidna stvar na svetu, če ne postuliraš ravno hrane. Če si res na smrt lačen, je zagotovo bolje izpleniti pekarno. Če pa rop ni ravno tvoja stvar, pa se je zagotovo bolje politi z bencinom in sežgati.

Bodimo iskreni, frigidna poniglavka je dobila svojih enajst, v mojem želodcu pa se je pričel akvirati ozon. V grlo so se mi stekali slapovi gorke sline, a nisem se mogel odlepiti od tvoje knjige. Ko si lačen, se ti zdi, da imaš nadumske sposobnosti, in obstaja trenutek, ko si prepričan, da bi v šahu premagal tudi največje šahovske mojstre. Da bi se le dokopal do hrane, bi Bobbyju Fischerju poglodal prste! Ta občutek pa se v resnici kot kovanec obrne v agresivnost, bestialnost, tekmovalnost, nobene empatije – resda sem bil tako sestradan, da me je že vse spominjalo na hrano, a te občutke je v meni vzbujal pasijon romanesknega sveta Pisateljske lige.

Kakšen siže, Tone, ingeniozen milje, kakšna akribija in noblesa! V živo sem si predstavljal, kako hodim vzdolž Avenije kulture, mimo frizerstva Mesar, optike Skalpel, samopostrežbe Krutost, banke Capin, restavracije Smrt, pršutarne Kost, roletarstva Zavesa, parketarstva Tapison, fitnesa Mama, nepremičnin PRST itd. Živo sem čutil trud in muke Zelenih meščanov, ki so iz nedolžne demonstracije zgradili samooskrbno vas in se rešili kovarnega sveta.

Bodimo iskreni, najbrž se ti zdi tole ultra delikatno, da tebi kot avtorju resimiram lastno delo, a takšni smo pač eruditi. Tvoj roman obožujem v celoti, dragi Tone! Tudi Življenje v času simptomov, najslabše poglavje po letu 2000, kot ga je specificiral znani aristarh, ki ga na tem mestu ne bom identificiral, saj oba veva, o kom govorim. Nočem ti vtirati soli v rano, a zagotovo se ne strinjam, da je » /…/ obrekovanje predsednika države reakcionarno«, da je tvoje poglavje le »/…/ dekadentni pljunec iz romana, ki bi ga prej pripisali zadolženi založbi faliranih študentov ustvarjalnega pisanja«, da je tvoj draž » /…/ fragmentarno morda zanimiv psihoterapevtom, ki bi demistificirali avtorjevo narcisistično persono, pri splošnem bralskem občestvu pa vzbuja le zanimanje za zgodovinske začetke straniščne literature, tj. književnosti, ki jo ljudje berejo na straniščnih školjkah«.

Za Pisateljsko ligo sem potreboval slabih šest ur. Bil sem tako sestradan, da sploh nisem bil več lačen, le utrujen. Pošteni delež pripisujem tudi tvojemu romanu, zaradi katerega sem svet pričel preklikavati drugače, bolj magično, kot da bi se zbudil v sanje. Ko sem se z avtobusom vozil nazaj do stanovanja, se mi je zdelo, kakor da se vračam z odisejade nazaj v domači kraj, ki me navdaja s ponosom in vznemirljivostjo. Takrat si me poklical ti, me povabil v gledališče, življenje se mi je zdelo še bolj benevolentno, a lakota je naposled iztisnila iz mene najboljše. Postal sem tako sestradan, da sem sprevidel, da me na tem svetu nihče nima rad, oblila me je tesnoba, da nikdar več ne bom jedel.

Horror vacui – izgubil sem raison d’etre. Anemično sem se očkoval s smrtjo in moja slutnja je bila upravičena. V trgovini sem kupil toliko hrane, da sem komaj nesel vrečke. Sedel sem pred televizijski zaslon in usta so se pričela odpirati kot Pandorina skrinjica. Do večera sem goltal eno stvar za drugo, da bi skoraj zamudil vajin prevoz. Preden me je po predstavi presenetil vis maior, afront koronarne arterije, sem se zadnjič v življenju pošteno najedel. Dobra hrana je postala moj prepovedani sadež, peristaltika pa moja Ahilova tetiva, če se malo pošalim.

Dragi Tone, pišem ti bona fide, a s težkim in bolnim srcem, iz res brezdanjega in temotnega resentimenta, ampak zdaj se res vračam k tistemu, kar je v mojem apelu meritorno.

Dragi Tone, nate apeliram, in nikakor ne bi apeliral nate, če se ne bi moje življenje zapletlo v gordijski vozel, nikakor in nikoli, a ti si prav tak bonvivan kot jaz, že leta skačeš čez plot in letev si nastavljaš vedno višje, dobil si Midasov dotik, zdaj si predsednik mednarodnega pisateljskega sindikata, tvoje knjige tiskajo v tujih državah na tone, dragi Tone. To ti je zagotovo prineslo lepe denarce, ki jih boš zasluženo užival in frivolno trošil ad finitum, najverjetneje skupaj z Alenko, a prav na grd, grozen način lahko izve, kako si jo varal, v časnikih te lahko proskribirajo za vsako zgodbo posebej, in teh je dovolj za dvoletno naročnino, a za kaj takšnega obstaja res zelo infinitezimalna verjetnost, ki je odvisna od tega, ali me bo zavedel moj žurnalistični pasijon, ki je še edino, kar mi preostane.

Z mano je konec, Tone, pesek v klepsidri se izteka. Operacijo si lahko privoščim le, če prodam svojo polžjo hišico in do konca kot glista opletam v obcestnih jarkih. To je moj fatum. Kot brahikefalni evrisomatik sem za vedno anatemiziran na kolosalno lakoto, osamljenost in insolvenco, prosim, ne dovoli, da postanem tudi lačenbergar.

Prosim te le za nekaj denarja za operacijo srca, ki ga je poživilo že branje tvojega nenadkriljivega romana. Prosim te, dragi Tone, da mi odščipneš le nekaj svojega užitka, zdaj ko si postal gracilni Adonis, spektakularni veščak, ki ga imajo ženske še rajši, saj si se končno utaboril na piedestalu pisateljske lige, ki si ga v resnici, to ti velim brez kančka ljubosumnosti in ironije, prav ti, enfant terrible, ki se nikoli nisi zatekel k herostratstvu, najbolj zaslužiš.

Trideset tisoč evrov, Tone, samo toliko, čeprav mi morajo popraviti tudi jetra, a propos. Po operaciji bi rad dobro okreval v tistih toplicah, kjer smo pred leti fraternizirali ob skrutiniju za ukinjeni konkurz, Bradburyjevo baklo, bakanalizirali dionizije, kjer si se ti kosal s svojo češko prevajalko – tvoj prvi faux pas –, rad bi popil buteljko dobrega vina, živel elevterično in si osamljene dni krajšal v družbi mladih magdalen, če se malo pošalim.

Vem, da razumeš, dragi Tone, če ti bo kaj lažje, si predstavljaj, da puščaš denar na dobrodelni dražbi za kakšno ranljivo družbeno skupino. V resnici je bil tvoj namen vedno dobrodelen, tvoj značaj benevolenten, tvoj dekorum opulenten. Ti si edini prijatelj, za katerega bi jaz dal roko v ogenj. Edini si, ki si ga upam prositi za življenjsko uslugo. Zagotovo se ti zdi tole pismo malo abruptno, a nate apeliram res z vso gracioznostjo, ki jo premorem. Prosim, sprejmi mojo neskrupulozno oferto, prosim z vso reverenco, dragi Tone, prosim, reši mi življenje, daj, da se dvignem iz pepela.

 

Dušan, tvoj najboljši prijatelj

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s