Vid Bešter, Bine Debeljak Dušan Pirjevec in Kafkov Grad: topos in utopos, dejansko in potencialno v Pirjevčevi teoriji evropskega romana

Uvod: Cilji in metode

Na začetku svoje razprave Možnosti in nemožnosti Pirjevčeve teorije romana Tomo Virk zapiše:

“Naloga, ki si jo zadajamo, je ponoven premislek kompleksnih Pirjevčevih izhodišč in poskus takšne sistematizacije njegove misli o romanu, kakršne sam Pirjevec nikoli ni zares opravil. Čeprav je tak poskus že vnaprej obsojen na mnoge ugovore, se zdi nujni predpogoj za konkretnejšo reaktualizacijo Pirjevčeve misli, končno pa tudi za aplikacijo dosežkov njegove teorije romana v literarni vedi.” (3)

Naloga, ki sva si jo zadala v tem prispevku midva, je v določeni meri obratna Virkovi. Zanimali naju bodo ravno nekateri izmed elementov Pirjevčeve teorije, ki ji onemogočajo konkretno reaktualizacijo in aplikacijo. Tisti elementi skratka, ki imajo svojo motivacijo ali izvor zunaj literarne vede in teorije ali so zanju sporni bodisi z dejstvenega bodisi z znanstveno-objektivnega stališča. Pri tem najinega zanimanja ne vodi kritični duh, ki bi želel pokazati, da je Pirjevčeva teorija neuporabna, temveč prej nekakšna estetska očaranost nad lepoto njegove teoretske zgradbe, ki v veliki meri (po najinem mnenju) izhaja prav iz teh elementov.

Osredotočila se bova na Kafkov Grad, ki predstavlja za Pirjevčevo teorijo trd oreh, saj ne odgovarja njegovi osnovni opredelitvi romana. Posledično njegova sicer izjemno prepričljiva interpretacija ni povsem zvesta tekstu, ki ga obravnava.

Tu se prikaže nek razkorak med dejanskim in potencialnim. Na eni strani je teorija, ki zaradi svoje usmerjenosti v potencialno ne more teoretsko zadovoljivo obravnavati dejanskega, na drugi roman, ki skozi to (netočno) interpretacijo pridobiva (in tudi izgublja) razsežnosti. Hkrati pa seveda tudi sama Pirjevčeva teorija romana in s tem tudi branje Gradu formulirata neko konstelacijo dejanskega in potencialnega kot odločilno za evropski roman.

To razmerje, ki je močno prisotno tudi v Kafkovem romanu, želiva v tem prispevku nekoliko podrobneje premisliti. Da bi dosegla ta cilj, se bova oprla na žanr, ki je v celoti opredeljen ravno s tem razmerjem – to je žanr utopije. Najin cilj bo torej pokazati na prisotnost utopičnih ali protoutopičnih elementov, ki jih ima Pirjevčeva teorija romana. Iskanja se bova lotila tako, da bova najprej poskušala identificirati utopične elemente v Kafkovem romanu in Pirjevčevi interpretaciji, nato pa s sopostavitvijo preveriti, ali jih vsebuje tudi sama teorija in na kakšen način.

Nočeva trditi, da je Pirjevčeva teorija utopija ali da je to Kafkov roman, meniva pa, da velik pomen, ki je pripisan razmerju med dejanskim in potencialnim, vsaj omogoča, če že ne kaže na prisotnost utopičnih elementov tako v teoriji kot v romanu.

Pirjevčevo teorijo torej postavljava na mesto, ki ga navadno sama namenja besedilom: na mesto obravnave. Brala pa jo bova ravno skozi enega od njenih objektov in se pri tem v določeni meri držala njenih lastnih postopkov.

Najina metoda je tako očividno eklektična in krožna, njeni rezultati pa zato seveda podvrženi tisti vrsti kritike, ki sta je bila ob svoji knjigi o Kafki deležna Deleuze in Guattari:

“Načelna šibkost Deleuze-Guattarijeve razlage Kafke [je] ta, da izhaja iz nekritičnega prenosa njunih načel na Kafkovo delo, pri čemer jima ‘maloštevilni podatki zadoščajo za daljnosežne sklepe’.” (Deleuze 118)

Pirjevčeva teorija romana v kontekstu Gradu

Pirjevec v spremni študiji Kafkovega Gradu v celoti poda lastno teorijo tradicionalnega evropskega romana in poskusi vanjo umestiti  Kafkov roman. Pokaže se, da Grad izpade iz njegove podobe evropskega romana. Nastalo ”zagato” reši tako, da postavi Grad na vmesno mesto, romanu nameni vlogo vezi med tradicionalnim in modernim evropskim romanom (natančneje med tradicionalnim romanom in nouveau romanom, kot paradigmatski primer slednjega je izpostavljen roman Videc Alain Robbe-Grilleta, h kateremu je Pirjevec prav tako prispeval spremno študijo). Kakšna pa je Pirjevčeva teorija romana in zakaj se Grad vanjo slabo prilega?

Največjo filozofsko pobudo za svojo teorijo romana je Pirjevec dobil pri nemškem filozofu Martinu Heideggru, od katerega je prevzel in reinterpretiral idejo o evropski metafiziki, na kar nas v svojem članku Možnosti in nemožnosti Pirjevčeve teorije romana  opozori tudi Tomo Virk. V njem ugotavlja, da Pirjevcu »roman [ne predstavlja] tako strogo določene forme kot lirika, epika in dramatika« (Virk 9), vseeno pa ga loči od ostalih literarnih zvrsti. Nasloni se na Goethejevo razmišljanje o romanu kot “subjektivni epopeji, kjer si avtor izprosi dovoljenje, da obravnava svet na svoj način” (Kafka 19) in na Lukacsevo definicijo romana, ki pa “umesti roman kot literarno zvrst, ki je možna le v svetu, v katerem se je pojavil subjekt.” (Virk 9) Subjekt se v zgodovini misli pojavi z novoveško filozofijo Reneja Descartesa. Za pojav romana je po teoriji Dušana Pirjevca nujno rojstvo subjekta: to dejstvo roman de facto označi za novoveško formo. V svojih predavanjih o metafiziki in evropskem romanu Pirjevec to trditev razširi in zapiše, da je roman posebna oblika zgodovinskega samo-prikazovanja metafizike, pokazana na čutno nazorni način, ali drugače: “roman je metafizični filozofski sistem, podan na čutno nazorni način.” (primerjaj Virk)

Pirjevcu se, kot pravi Virk,

zgodovinska perspektiva umetnosti kaže v razponu med mimezis in poiesis, pri čemer mimezis označuje epoho tradicionalne umetnosti, poiesis pa njen izvor in obenem dovršitev, saj se je sodobna umetnost (kot tudi refleksija o njej) pričela obračati nazaj k svojim grškim, predmetafizičnim izvirom.” (Virk 6)

Mimezis v umetnosti se po Pirjevcu pojavi skupaj z metafizičnim mišljenjem pri Platonu, razumljena je torej kot posnemanje ideje, saj ideja potrebuje umetnost, da se skozi njo bolj prepričljivo kaže v svetu. Naravnanost mimezis je posnemovalsko-spoznavna, zato je najbolje izražena v poetiki realizma in naturalizma 19. stoletja. Ni naključje, da teorija romana pri Pirjevcu v največji meri vzdrži ravno pri romanih iz tega obdobja (Stendhal, Balzac, Dostojevski, Flaubert itd.). V omenjenem obdobju namreč prevladuje dvojna narava mimezisa: po eni strani je roman posnetek realnega življenja, po drugi strani pa “selekcioniranost in kondenziranost” vsebine nakazuje, da je roman posnetek ideje. Kot takšen je metafizična struktura. V teh vrsticah se pokažejo zametki reinterpretirane Heideggrove misli o pozabi biti in evropski metafiziki. Kljub vsemu Pirjevčeva opredelitev romana kot zgolj elementa metafizične strukture ni zadostna. Kot ugotovi Virk, izkazujejo metafizično strukturo tudi novoveška filozofija in ostale umetnosti. Tu Pirjevec še naprej sledi  Lukacsu, ki vpelje poseben tip človeka, novi tip junaka. To je aktivni subjekt, junak akcije, čigar namen je spremeniti svet. Napor pa je obsojen, kakor v paradigmatskem primeru Don Kihota,  na tragičen konec, saj se napačno utemeljuje. Ker junak napačno identificira bit in bistvo, je njegov napor utemeljen v niču namesto v biti. Nasede bistvu, ki se prikazuje kot bit: idealom resnice, vere, domovine, revolucije. Junak je za katastrofalni propad kriv sam. Vendar pa znotraj romanesknega dogajanja junakov propad ni razumljen kot načelni in nujni propad napačne utemeljitve, ampak kot nekaj naključnega, kar bi v boljših okoliščinah lahko uspelo. Roman je zato po Pirjevcu mogoč samo v prikritosti resnice svojega temelja: v prikritosti izhodiščne junakove zmote se tradicionalni evropski roman pravzaprav dogaja. Čim je zmota odkrita, ni več mogoč kakršenkoli delujoči junak, “ki bi se na čemerkoli utemeljeval za ta namen, da bi spreminjal svet” (Virk 10) Ali drugače rečeno: tradicionalni roman se konča, ko junak akcije ni več prisoten.

Prav takšna situacija razkritosti temeljne zmote je po Pirjevcu bistvena za Kafkov Grad. Izpostavi, da je že začetek romana drugačen kot začetki tradicionalnih romanov. V teh romanih je najprej opisan svet, v katerega je postavljen junak, nato se bralec sreča z junakom. Pri Kafki je to drugače: bralcu pred oči takoj postavi junaka, vrženega v ne(po)znan svet – šele z junakovim gibanjem v svetu se ta odkriva bralcu. Pirjevec izpostavi prve stavke Gradu:

Bil je že pozen večer, ko je prišel K. Vas je tičala v globokem snegu. Grajskega hriba ni bilo videti, obdajala ga je megla in tema, in tudi najšibkejši odsev svetlobe ni izdajal, kje stoji grad. K. je dolgo stal na lesenem mostu, ki se je po njem šlo z deželne ceste proti vasi, in gledal navzgor v navidezno praznino.” (Kafka 69)

Pred bralcem je najprej K., nato skupaj z njim odkrivamo kraj, kamor ga je postavil avtor. Ravno v omenjenem odlomku pa se pokažejo tudi druge sestavine, ki jih v obzir vzame Pirjevec. Kafkov Grad ima tri sestavine (K.; vas; grad), medtem ko imajo tradicionalni romani v splošnem dve (junaka in svet okoli njega). Sicer Pirjevec opozori, da sta pri Kafki grad in vas medsebojno povezana (K. ima težave z gradom in vasjo hkrati), da torej na nek način konstituirata “svet” okoli junaka, hkrati pa mu premislek ustroja tradicionalnega romana pokaže, da ima tudi ta  tri sestavine.

“ … najprej je junak kot nosilec nekega najstva in iz njega izvirajoče akcije; nato je svet, ki ima pomen eksistence brez pravega smisla in ga je zato treba spremeniti; nazadnje pa je še neko bistvo, smisel, neka metafizična bit, ki se reproducira v junakovem najstvu in ki ji je treba prilagoditi bivanje.” (Kafka 32)

Razločki med Kafkovim Gradom in tradicionalnim romanom pa se pokažejo v teh sestavinah/elementih romana. Bistvo, bit ali smisel kot jih razume Pirjevec se v tradicionalnem romanu nikoli ne pojavijo neposredno, vselej ostanejo v transcendentnem položaju. Pri K.-ju pa gre za to, da imajo tako junak, eksistenca in bistvo enak položaj. Kot ugotovi Pirjevec imajo “vse tri čutno nazorni način navzočnosti, kar pomeni, da je Kafka bistvu, smislu in biti odvzel njihov abstraktni značaj in jih postavil v sredo življenja.” (Kafka 32) Tako kot bralec ima tudi K. v Gradu dostop do bistva, ravno zaradi neposredne danosti bistva v svet in podanosti tega bistva na čutno nazoren način. Po Pirjevcu stoji na mestu razkrinkanega bistva v romanu grad, ki je prinešen na raven biti. Svojo tezo poskuša v spremni študiji dokazati z analizo odnosa med K.-jem in gradom samim na podlagi ‘klica’ K.-ja v grad. Pirjevcu se ta odnos kaže kot identičen tistemu med junakom akcije in bistvom v tradicionalnemu romanu. Kot se junak tradicionalnega romana odzove na klic bistva (ideala) v imenu katerega mora spremeniti svet, tako se v Gradu odzove K. na glas bistva, ki ga je povabil ‘v svet gradu’. Grofovo naročilo je tisto, kar je pripeljalo K.-ja in ravno zaradi tega je K. prepričan, da ima pozicijo zemljemerca zagotovljeno.  K. je očitno naročilo jemal na enak način kot tradicionalni junak ideal, mislil je, da je že izbran in potrjen za zemljemerca, na koncu pa ostal prav tako zlomljen in brez vsega kot junak akcije.

Bistvo in smisel sta jih priklicala v svet in povabila v boj, vendar se ta boj ni mogel končati z uspehom, in ker se ni končal z uspehom, ni bil potrjen, ostal je brez smisla. Očitno je, da so tudi junaki tradicionalnega romana preveč resno jemali glas bistva in da torej niso bili dovolj previdni.” (Kafka 53)

Utelešenje bistva je grad, glas bistva, ki prikliče K.-ja v svet gradu, je grofovo naročilo oz., lahko bi rekli, je grof sam. Kot pravi Pirjevec “glas bistva postavlja človeka v svetlobo sveta, v navzočnost, samo pokliče ga in nič več. […] Zato je v tem glasu govorilo le to, kar postavlja vse v navzočnost, v svetlobo dneva, v bivanje – a temu pravimo Bit.” (Kafka 53) Bit stori, da stvari so, kajti grofov glas je, če rečemo tako, ustvaril K.-ja.  To pa ne pomeni, da imajo tudi smisel, kar na nek način opiše točno to, s čimer je soočen K. med svojim bivanjem v vasi – z nesmislom.

Preidimo iz vsebine Kafkovega pisanja v vsebino bistva. Kot rečeno, formalno grad zadovolji pogojem bistva. To Pirjevec izpelje iz analize vsebine bistva, za katerega se pokaže, da je nič. Dve situaciji, v katerih je K. soočen z nesmislom, izstopata: prvič, ko vaški župan poskusi razložiti delovanje uradniškega aparata v gradu, in drugič v pogovoru z Barnabasom, ko mu ta opisuje razčlembo uradov skozi poslopje gradu. Oba opisa sta sicer relevantna, toda zdi se, da ima Barnabasov opis večjo težo: razčlemba uradniškega aparata se zdi kot urad znotraj urada znotraj urada, in tako dalje v neskončnost. To je opis nekega delovanja, ki se K.-ju zdi daleč najbolj nesmiseln. To je opis nesmisla, na katerega se nasloni Pirjevec in ga poveže z ničem. Vsebina bistva se pokaže kot nič, pred bralcem pa zraste nova, nihilistična razsežnost bistva, ki je tudi edina resnica tega bistva. S tem Kafkov roman postane svet uresničenega bistva, “svet po katerem so hrepeneli junaki tradicionalnega romana” (Kafka 38)

Nadaljnji sklepi, ki jih napravi Pirjevec, so prikazani na podlagi analiz odnosov in razmerij v romanu. Na začetku omenjena prepletenost dveh od treh elementov romana v Pirjevčevi interpretaciji postane prepletenost bistva in eksistence.. Prepletenost gradu kot bistva in vasi kot eksistence ter paralelna s K.-jevo ‘očaranostjo’ nad prepletenostjo službe in življenja: “‘Služba’ je vse, kar je v zvezi z bistvom. ‘Življenje’ pomeni to, kar je v zvezi z bivanjem. Bistvo in bivanje sta tedaj docela prepletena, nekaj tako enotnega sta, tako trdo združenega, kakor da bi zamenjala mesti.” (Kafka 39) Iz tega sledi, da tudi za eksistenco v Gradu veljajo razsežnosti, ki opredeljujejo bistvo. Vse in nič. Razmerje, na katerem Pirjevec razloži razsežnosti eksistence, na eni strani kaže kompleksno delovanje uradniškega aparata, ki na nek način pripada bistvu, a ga ne moremo popolnoma odvzeti eksistenci. Na drugi strani pa kaže splošen značaj vasi, vaških ljudi in dejstvo, da se v svetu Gradu nikoli nič ne spremeni. Splošen značaj, ki ga ‘uravnava’ uradniški aparat, je pravzaprav stagnacija, mirovanje. Sploh ne gre za to, da ne bi bilo možnosti ali priložnosti, ki bi lahko kaj spremenile. So, vendar grad kot bistvo ve in skrbi, da jih vas (eksistenca) ne bo nikoli izkoristila, kar pomeni, da grad pozna vse interese vasi, preden jih zazna vas sama. Tu je torej vse in nič eksistence. Kakor luč večne potencialnosti. Pirjevec tako za eksistenco reče,

da se je spremenila v nekaj večno neuresničljivega, noben spontan interes se ne more realizirati, to pa zato, ker bistvo deluje samo še v interesu spontanosti in eksistence.” (Kafka 40)

In na drugem mestu:

Eksistenca ostane torej neuresničena, kakor ostaja bistvo brez smisla, neresnično.” (Kafka 41)

Nadalje Pirjevec razmerje med vasjo in gradom naveže na identiteto, za katero vzpostavi tisti razsežnosti kakor za bistvo in vas, tj. vse in nič. Identiteta je in je ni. Ugotovi, da je identiteta prisotna v čutnosti in privatnosti, v nečem, kar pomeni brez, brez glasu ali javne prisotnosti (Virno 10). Nasproti stoji razumu in je zaradi tega nič.

Kaj drži skupaj Pirjevčevo interpretacijo Kafkovega Gradu? Bolj kot ne izpostavljenim romanesknim elementom podeli lastnost hkratnosti vsega in niča, to se pravi permanentnega potencialnega stanja. To je tisto kar Kafkov roman razločuje od tradicionalnega, kjer je bilo geslo junaka akcija vse ali nič, torej gibanje od enega proti drugemu: “Pri Kafki te razdalje ni več, vse in nič sta hkratna, kar pomeni: bistvo je nič, oziroma bistvo je in je nič.” (Kafka 44)

Kafkov roman pokaže svet, po katerem stremijo junaki tradicionalnega romana. Pirjevec iz tega izpelje, da roman kaže svet, ki je bil in ki bo, razteza se tako v preteklost kot v prihodnost, sedanjost pa afirmira kot vezno tkivo.  Roman je po tej svoji lastnosti umeščen v zgodovino romana kot trhla brv na mesto, kjer ni dejanskega prostora, zgolj nek prostorski potencial. Zato ni presenečenje, ko Pirjevec označi Kafkov Grad kot fantastično utopičen.

Treba je priti na grad

“Prišel sem za trajno.”  (Kafka 275)

Sedaj se zastavlja vprašanje, kaj sploh je utopično, o katerem govorimo skupaj s Pirjevcem? Da se je zastavilo to vprašanje (in na takšen način), je v veliki meri seveda posledica tega, da ga povezujeva prav s Kafko, ki ga navadno ne povezujemo s tem pojmom – pridevnik kafkovski večinoma prej označuje nasprotje utopiji.

Utopija je, kot zapiše Foucault, položaj brez realnega kraja: “To je perfekcionirana družba ali pa narobna stran družbe.” (217) Pirjevec ponudi izhodišče za branje Kafke v tem duhu:

“Potemtakem kaže Kafkov roman resnico junakov tradicionalnega romana in to tako, da ustvarja svet, ki bi nastal, ko bi ti junaki ne propadli. Kaže torej resnico tega, kar je bilo, in tega, kar bo. Kafkovo besedilo se nenehoma razteza v dve smeri hkrati: v preteklost in prihodnost, je realistično in fantastično utopično.” (Pirjevec, Kafka 45)

Iz tega lahko razberemo, da je tisto, kar dela Kafkov roman utopičen, konsistentna in dovršena izpeljava akcije junaka tradicionalnega romana brez poloma, ki je značilen zanj. V tem pa lahko prepoznamo definicijo utopije Krishana Kumarja, ki jo v svoji razpravi Roman kot okvir utopije navaja Lev Kreft:

“Utopija je opis najboljše (ali v anti-utopiji najslabše) družbe kot abstraktnega ideala, niti ne zgolj kot satirične protipodobe obstoječi družbi, ampak je družba, ki funkcionira v polnem pomenu besede in kamor smo za spremembo povabljeni k sodelovanju.” (356)

Medtem pa junak tradicionalnega romana po Pirjevcu poskuša šele doseči takšno idealno družbo z združitvijo življenja in njegovega bistva, kar je gonilo njegovega delovanja in nujnega propada: “Prava in resnična pot se je že pokazala, a ostane nedostopna in junak zapušča svet in življenje, ne da bi mogle doživeti in uresničiti tisto, kar je pravo in resnično.” (Pirjevec, Evropski 81) V novoveškem romanu, kakor ga razume Pirjevec, je končano potovanje ravno na začetku poti – njegov junak nima možnosti uspeha. Nasprotno temu pa v utopičnem romanu junak – ki prihaja iz našega sveta – stoji na koncu poti, našel je bistvo združeno z življenjem, vendar ne more povedati, kako se tja pripotuje. (Kreft 374)

Kljub temu nosi s seboj tudi junak klasičnega romana neko perspektivo utopičnosti na podlagi katere moramo uvesti dvojno razumevanje pojma utopije: prvi strogi pomen je razvit zgoraj, drugi, ki ga je beseda pridobila nekoliko kasneje, pa ima nekoliko pejorativni prizvok in se nanaša na naivno in neuresničljivo (za)upanje in idealizem v prihod družbene utopije. Takšna idealistična usmerjenost pa je po Pirjevcu ravno tisto najznačilnejše za romanesknega junaka: “Junak romana je vedno nosilec nekega naj-bo, ali naj-bi-bilo.” (Pirjevec, Kafka 16) S tega stališča je junak tradicionalnega romana že sam po sebi proto-utopično strukturiran. Ima namreč značilnosti predmodernih, krščanskih različic utopije, ki so navadno povezane bodisi s podobo izgubljenega raja bodisi z apokaliptično podobo Novega Jeruzalema.

“Biblična apokalipsa s halucinatornim srhom govori o propadu obstoječega sveta ter nastopu novega sveta in nove zemlje iz perspektive onstranskih skrivnosti, medtem ko novoveške utopije svoj ne-kraj praviloma oblikujejo v predstavo racionalno organiziranega tostranstva.” (Komelj 322)

Razlika med protoutopično in utopično perspektivo je razlika med nostalgijo in iskanjem izgubljenega raja ter napovedjo, prerokbo in pričakovanjem krščanskega Novega Jeruzalema. McClung povzame razliko med staro bukolično-arkadijsko idilo in moderno metropolitansko utopijo:

“There is to be contrivance where there once was an easy and untaught spontaneity; there is to be knowledge where there once was ignorance; there is to be morality where there once was innocence; there is to be community where there once was anarchy; there is to be civilization where once was rawness. There is to be harmony in modern utopia, as there was no harmony in the old natural conditions; but harmony on a higher level. Perfection now presupposes complication.” (McClung, 45)

Vendar pa tudi še gotovost zgodnjekrščanske apokalipse ni utopija. Novi Jeruzalem kot prerokba – ena od možnosti za pravične – še ni utopičen. Je namreč nekaj povsem drugega od našega sveta, ni ga mogoče obiskati in njegovi prebivalci nismo mi;

“Futuristična znanstvena napoved začenja s sedanjostjo in njenimi možnimi smermi, potem pa ponuja izbiro med temi smermi z naslonitvijo na preudarnost, medtem ko utopična pripoved začenja v prihodnosti oziroma v utopiji in s pomočjo prepletenosti upanja in želj, presežne in pragmatične ostvarjajoče pripovedi meče napetost odločitve na sedanjost kot čas/prostor, od koder prihaja popotnik bralec ali bralka.” (Kreft 372)

Utopija nikoli ni absolutno drugo. Vedno je od našega sveta in upodobljena skozi naše oči: “skozi pogled tujca, ki je tja padel iz našega sveta.” (Kreft 371). Medtem ko junak tradicionalnega romana propade na potovanju k Novemu Jeruzalemu, K. na začetku Gradu prispe iz zunanjega sveta v vas in je torej res vzpostavljen kot utopični protagonist. Razmerje med notranjim in zunanjim je bistveno za utopije, ki ne poznajo zunanjosti:

“[Utopije] pokažejo fantazmatske okvire obstoječe družbene realnosti v čisti obliki, ko prikažejo neko predstavo o človeškosti v tako rekoč eksperimentalnih pogojih izničenja vsake zunanjosti in tujosti[.]” (Komelj 336)

Utopija je kraj, narejen posebej po meri človeka (Komelj 336), ni naključje, da so utopična mesta posebej dobro obzidana in težko dostopna, ko si enkrat znotraj njihovih meja, zunanjost ne obstaja več. “Kakorkoli že, gotovo je laže izginiti iz realnosti kakor biti izpuščen iz utopije.” (Boris Groys, cf. Komelj 334)

V tem stavku že prepoznavamo nekaj, kar zveni kafkovsko. Čeprav je v Gradu sprva videti, kot da je K-jevo prizadevanje sorodno iskanju Novega Jeruzalema, ki ga uteleša nedosegljivi in nedostopni grad nad vasjo – da je torej grad notranjost in vas zunanjost, se kmalu izkaže, da temu ni tako: tudi vas je znotraj, K. pa je prišel od zunaj. Sprva še najdemo v romanu omembe te zunanjosti: pomočnika, ki ju K. pričakuje, odsotnost dela, ki ga je prisilila v potovanje, družina, ki ga čaka … Toda dlje ko beremo – in ne pozabimo, da se celota romana odvije v nekaj dneh – bolj ta zunanjost izginja ne le s K-jevega obzorja, ampak tudi z našega. Dokler povsem paradoksno ni Frieda tista, ki omeni zunanjost, in jo K. zavrne:

“‘Tega življenja tu ne bom mogla prenašati. Če me hočeš obdržati, morava iti v tujino, kamor koli v južno Francijo, v Španijo.’ ‘V tujino ne morem,’ je rekel K., ‘prišel sem, da bi tu ostal. Ostal bom tu.’ In v protislovju, ob katerem se sploh ni potrudil, da bi ga razložil, je kakor da se pogovarja sam s seboj, pristavil: “Kaj pa bi me sicer lahko zvabilo v to pusto deželo kakor želja, da bi tu ostal?’” (Kafka 186)

K-ja in ne le K-ja, ampak kar vse prebivalce vasi, urednike in prebivalce gradu, povsem obsedejo notranja razmerja med gradom in vasjo, med samimi vaščani in znotraj gradu, ki se maskirajo kot razmerje zunanjosti in notranjosti.

“‘H kmetom ne spadam in v grad seveda tudi ne.’ – ‘Med kmeti in gradom ni velikega razločka’ je rekel učitelj.” (Kafka 76) Vendar pa ta odsotnost razločka med zunaj in znotraj ne preprečuje odkritja neke druge razsežnosti, neke vrste priležnosti, ki jo zaznamujejo postanki in zastoji, kamor se stekajo deli, kolesje, členi: “Cesta … je kakor nalašč zavila, in čeprav se ni oddaljila od gradu, se mu tudi približala ni.” (Kafka 16) Seveda gre želja skozi vse te položaje in stanja oziroma sledi vsem tem črtam: želja ni forma, ampak je postopek, proces. (Deleuze 14)

To stanje ni povsem neozaveščeno – še več, večino romana zavzemajo ravno dialogi/monologi, v katerih liki razkrivajo in analizirajo natanko to stanje. “Teh praznin ne more izpolniti avtor, podatkov, ki jih potrebuje bralec, ne more navajati pisatelj, saj bi se spremenil v tem primeru v pisca tradicionalnega romana navajajo jih lahko le prizadete osebe.” (Pirjevec, Kafka 62)

V vseh teh monologih se župan, krčmarica, Pepi, K, Olga neumorno ukvarjajo z analizo svojega položaja v strukturi in razmerij moči, ki jih obdajajo. Vsi natančno in obsesivno ponavljajo strukturo želje, opisano zgoraj na primeru K-ja, ki poskuša priti v grad. Tako zelo so obsedeni s svojimi malimi napredovanji, da se zdi, da tudi najmanjša razlika v položaju – na primer med sobarico in točajko – predstavlja nepremostljiv kvalitativni razkorak, kakršen naj bi tudi ločil grad od vasi. V Odlomkih dodanih na koncu knjige beremo o K-ju:

“Torej je nenehoma zaposlen z njimi [zvezami]. In pri tem najde čas, da se z menoj ali kom drugim pogovarja o popolnoma postranskih stvareh, to pa le zato, ker ni nobena stvar dovolj postranska, da ne bi bila po njegovem mnenju povezana z njegovo zadevo.” (Kafka 344)

Toda ta opis ne velja le za K-ja, ampak skorajda za vse vaščane in tudi uradnike, s katerimi je v stiku. Še več, K. pokaže v pogovoru s Pepi, ki več deset strani razpreda teorijo za teorijo o svojem položaju, Friedini in K-jevi vlogi, popolno razumevanje mehanizmov, ki so na delu:

“To je mesto kakor katero drugo, zate pa je nebeško kraljestvo, zato se vsega lotevaš s pretirano vnemo, lepšaš se, kakor so po tvojem lepši angeli v resnici pa so drugače.” (Kafka 333)

Niti K-ja niti ostalih mnogi trenutki lucidnosti, kakršen je ta, na noben način ne odrešujejo. Prvič nikakor ni mogoče ugotoviti ali se v svojih analizah motijo, drugič pa jih resnica ne odrešuje od njihove želje in njenega načina delovanja.

To nas je privedlo do še ene značilnosti utopije in končno do pravega razvoja pridevnika kafkovski znotraj tega žanra. Kot namreč ugotavlja Komelj v svojem eseju Od nevzdržnosti utopije do utopije vzdržanja, so prave utopije vedno nekoliko grozljive in obscene, če si predstavljamo njihovo uresničitev: “Branje različnih utopičnih tekstov o idealni družbi me je pogosto navdalo z mislijo: v takem svetu mi ne bi preostalo nič drugega kot samomor.” (Komelj 330) To pa je natanko občutje, ki navdaja tudi mnoge Kafkove bralce. Utopije so po Komelju “knjige o naših željah in o tem, kako se izpolnijo” (324). Njihova grozljivost pa ne prihaja iz njihove utemeljenosti v želji, ampak v izpolnjenosti nedosegljive in neuresničljive želje: “V predstavah današnjega sveta med najhujšimi grozotami skorajda ni take, ki ne bi bila uresničitev neke utopije.” (Komelj 325). Utopija je torej – rečeno s Cioranovimi besedami –  kraj

“kjer se iz dobrosrčnosti, prignane do nespodobnosti, posvečamo celo lastnim skrivnim mislim, pomeni prenesti peklenske muke v zlato dobo ali pa s hudičevo pomočjo ustanoviti filantropsko ustanovo.” (Komelj 323)

Birokracija gradu je natanko to: s hudičevo pomočjo ustanovljena filantropska ustanova. To lepo prikaže Pirjevec, ko raziskuje odnos bistva in bivanja v Gradu. Grad res ni v nasprotju z vasjo – še več, njene potrebe predvidi še pred njo samo. Uradna organizacija je tako popolna, da vključuje tudi privatna pisma – nič ni brez pomena. Pisma so napisana že vnaprej, napake so ravno tako predvidene vnaprej … Skratka stroj deluje predobro! (Pirjevec, Kafka 39-40)

“In ko je pred uradnikom, bi moral samo povedati, kaj potrebuje […] Prav tega pa stranka ne more storiti, povabljena je bila prekmalu, a prekmalu je bila povabljena ravno zato, ker grad vse ve o vasi in ker ji je pripravljen izpolniti vse njene potrebe. Ker pa vaščan ne zna povedati, kaj potrebuje, se njegova potreba tudi ne more uresničiti.” (Pirjevec, Kafka 40)

Kar velja za utopične tekste, velja za urade v Gradu: “videti so eno samo poskušanje, da bi iz sveta spravili vsako dvoumnost.” (Komelj 329) Tisti občutek, ki ga označujemo s pridevnikom kafkovski in ki nas navdaja z določeno mero groze in nelagodja, pa ni posledica tega, da so želje izpolnjene, ampak tega, da je izpolnitev želja vsiljena od gradu in s tem izdana (in neizpolnjena). (primerjaj Komelj 328) Kafka gradi svoj uspeh na zavesti o nujni spodletelosti opdrave dvoumnosti.

Kafkovi teksti namreč niso – kljub temu, da smo do zdaj nizali argumente za to – povsem utopični. Obstoječega sveta uradov, katerih uradnik je Kafka celo življenje bil, nočejo presegati ali iz njih izstopiti. Zato ne zapade v past utopije, ki ravno v svoji transgresiji ne more nikdar zares ubežati horizontu svojega časa (Komelj 331). Namesto tega izpelje Kafka uradovanje do skrajne konsekvence. Milan Kundera citira eno izmed Kafkovih pisem: “Urad nikakor ni bebava ustanova, bolj kot bebavosti pripada fantastiki.” (121) Kundera nadaljuje:

Tesnobno prizorišče uradov je razširil v prostranstvo svetovnih razsežnosti in tako, ne da bi sam vedel, ustvaril podobo, ki je razorožujoče podobna družbi, ki je sam ni nikoli poznal, a je postala stvarnost današnjih Pražanov.

Zares totalitarna država je pravzaprav en sam administrativni aparat.” (Kundera 121-122)

Kundera tu napravi le eno napako, da Kafkovo oblast poistoveti (le) s totalitarno oblastjo. Danes – po Foucaultu – je očitno, da je Kafkova koncepcija oblasti mnogo splošnejša, na nek način absolutna in splošna:

“Občudovanja vredna enotnost uradovanja, ki si o nji slutil predvsem tam, kjer je na videz ni bilo, da je posebno popolna.” (Kafka 118)

in

Namesto tega [da bi mu nasprotovale] so pustile K-ju, seveda le v vasi, da je povsod uspel, kjer je le hotel, s tem so ga razvajale in slabile, onemogočale so tu sploh vsak boj in ga zato prestavljale v neuradno, popolnoma nepregledno, motno, tuje življenje.” (Kafka 119)

ter

“Sprejele so [oblasti] nase vsako breme, vse jim je bilo mogoče naložiti, sam pa si ostal nedotaknjen in svoboden.” (Kafka 120)

Klamm – kot najbolj prisoten in pomemben uradnik v vasi – ima res značaj absoluta. O njem govorijo kot o absolutno nespoznavnem, z njim ni mogoč stik. Zdi se, da ima neskončno atributov, da pooseblja vse urade. Toda ko slišimo Barnabasovo poročilo o pisarni, izvemo, da je po vsej verjetnosti v gradu v najboljšem primeru eden od mnogih, v najslabšem pa kar eden od nepomembnih.

Oblast je absolutna in vseprisotna, vedno analizirana, toda nikoli zares tam, kjer jo vidimo. Glavni učinek oblasti je ravno konstantna analiza lastnega položaja in poskus izboljšanja – torej neke vrste odpor. V varianti začetka beremo tele K-jeve besede: “Zato sem tu, da se bojujem, nočem pa, da bi me napadli, še preden sem prišel.” (Kafka 342) Tako kot K tudi bralci skupaj z zunanjim svetom izpred oči izgubimo razlog za K-jev boj z oblastjo: ni važna pozicija, važna je opozicija. Važno je priti na grad.

Učinek, ki ga imajo kafkovski uradi na bralca, pa je učinek narobe sveta: “zaobrnitev nas ne odlepi od realnosti, ampak nam daje videti delovanje njenih mehanizmov.” (Komelj 333)

In v tem se Grad še enkrat izkaže za utopičnega, čeprav ni utopija. Poleg tega, da odgovarja marsikateremu formalnemu in idejnemu kriteriju (od tega, da je njegov protagonist tujec, do obvezne nekoliko melodramatične ljubezenske zgodbe), kot vsaka realna utopija tudi demaskira človeka. Kljub temu, da K-ju ne manjka naivnosti potrebne za utopično mišljenje (Komelj 332), mu manjka naivna očaranost, ki se zdi nemogoča:

“‘Vam grad ne ugaja?’ je hitro vprašal učitelj. ‘Kako?’ je vprašal tudi K. nekoliko osupel in ponovil vprašanje v nekoliko milejši obliki: ‘Ali mi grad ugaja? Zakaj mislite, da mi ne ugaja?’ ‘Nobenemu tujcu ne ugaja,’ je rekel učitelj.” (Kafka 76)

Kakorkoli Grad tudi ni le distopija. Pojem distopije ni nasproten utopiji. Mogoče je namreč z enim in drugim opisati isti fenomen; razlika je v vrednotenju, ki ga izberejo avtor, bralec in obiskovalec. Nasprotje utopije je preprosto povedano kraj, torej realnost iz katere prihajata njen obiskovalec in bralec. Zato je grad utopičen in le negativno vrednotenje bralstva je tisto, ki lahko zavrne takšno pozitivno interpretacijo.

Pirjevčeva utopija?

Zdaj ko smo skozi Grad ob pomoči Pirjevčeve interpretacije podrobno raziskali lastnosti utopičnega, se za konec vrnimo k Pirjevčevi teoriji z vprašanjem: ali je utopična?

Pirjevčev pojmovni svet seveda zaznamujejo drugačni pojmi: bit, bivajoče, resnica in metafizika.

Toda ali lahko v njegovi teoriji prepoznamo kakšen ne-kraj? Kraj, ki naj bo? Ali lahko prepoznamo kakšno dobrosrčnost, prignano do nespodobnosti?

Gotovo lahko opazimo utopično tendenco pri Pirjevcu v njegovi izbiri abstraktno idealističnega romana kot edinega tipa pravega romana (Virk 19). To ga namreč, ob romanih drugega tipa, vodi v ustvarjanje interpretacij, ki niso v trdni dejstveni zvezi z besedili. Ko Pirjevec izbere imanentno interpretacijo, izbere na nek način utopijo: s svojimi interpretacijami ustvarja nekakšne ne-kraje, ki živijo svoje samostojno življenje, neodvisno od romanov, ki so jim temelj.

Da gre zares za utopično strukturo, pokaže dejstvo, da Pirjevčeva metoda ni v celoti imanentna, toda tradicionalni literarno-teoretsko-zgodovinski elementi (na primer avtorjevo življenje, vplivi na avtorja, družbenozgodovinsko in duhovnozgodovinsko okolje) so nadomeščeni s (prirejeno) heideggerjansko bitno zgodovinsko metodo. Tako dobijo interpretacije motivacijo, cilj in sredstva izven literarnih del, ki jim predstavljajo snov. Predvsem pa so očitno nekam usmerjene, interpreta skrbi usoda biti. Skozi svoje interpretacije ponavlja usodo romanesknih junakov, ki jih analizira: išče način preseganja metafizike. Sprva ima to preseganje dejansko podobo progresivnega potovanja, ki še ni našlo poti:

Z odpovedjo takšni akciji, kar je hkrati odločitev za življenje v luči ‘ontološke diference’, ki odpira človeka za ‘resnico biti’. Kakšno naj bi bilo to življenje po svoji konkretni socialni in etični podobi, je v Pirjevčevih študijah povedano samo obrisno. (Kos 20)

V pozni teoriji pa postane veliko konkretnejše in skorajda že pozitivna obljuba utopije:

“Junakova odpoved ‘ideji’, ‘akciji’ in s tem nihilističnemu uničevanju bivajočega, se je začela spreminjati v možnost drugačnega življenja, s tem pa tudi novega etosa. […] Takšno življenje je utemeljeno v ljubezni do vsega bivajočega, namesto nasilja se v njem manifestira usmiljenje, namesto gona po akciji se v njem razodeva lepota kot taka.” (Kos 25)

Pirjevec torej zagreši neko zvestobo idealu, ki je za nepristranskega teoretika nespodobna. Da bi bil zvest zaobljubi, ne more biti zvest literarnim delom, ki jih bere. Toda tega, da bi bila utopija v pravem pomenu – torej realizacija takšne nespodobnosti – ga odreši propad njegovega projekta. Ne le teoretski, ki je prej nespodobnost, ampak predvsem bitnozgodovinski. Tudi znotraj njegove teorije se način razkrivanja biti v romanu vrača nazaj na začetek: od Alaina Robbe-Grilleta k Don Kihotu in nazaj. V tem večnem krogu tako vedno vlada metafizika in utopija nikoli ne nastopi, vedno ostajamo zgolj v postopku njenega iskanja.

 

Viri in literatura

  • Deleuze, Gilles, Guattari, Felix. Kafka: [za manjšinsko književnost], (Vera Troha, prev.). Ljubljana: LUD Literatura, 1995.
  • Foucault, Michel. Življenje in prakse svobode, (Jelica Šumič-Riha, ur., Jelka Kernev Štrajn, et al., prev.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
  • Kafka, Franz. Grad, (Jože Udovič, prev.). Ljubljana: Cankarjeva založba, 1986. (2. natis).
  • Kreft, Lev. “Roman kot okvir utopije,” Utopije še vedno: zbornik o utopijah v 21. Stoletju, (Neda Pagon, ur.). Ljubljana: Studia Humanitatis, 2015.
  • Komelj, Miklavž. “Od nevzdržnosti utopije do utopije vzdržanja,” Utopije še vedno: zbornik o utopijah v 21. Stoletju, (Neda Pagon, ur.). Ljubljana: Studia Humanitatis, 2015.
  • Kundera, Milan. Umetnost romana (Jaroslav Skrušny, prev.). Ljubljana : Slovenska matica : Partizanska knjiga, 1988.
  • Pirjevec, Dušan. Evropski roman. Ljubljana: Cankarjeva založb, 1979.
  • McClung, William A. Arhitektura raja: kako sta preživela Eden in Jeruzalem (Gregor Moder, prev.). Ljubljana: Studia Humanitatis, 2007.
  • Virk, Tomo, Pirc, Jožica. “Možnosti in nemožnosti Pirjevčeve teorije romana.” Primerjalna književnost letnik 20. številka 2 (1997) str. 1-28.
    <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-EYGRY7JU>
  • Virno, Paolo. Slovnica mnoštva: k analizi oblik sodobnega življenja, (Igor Pribac, prev.). Ljubljana: Krtina, 2013.
Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s