PROZORNI PLAMEN
Ne znajdem se. Ne znam več jezika
stvari, predmetov. Kako naj rečem »soba«,
če v njej nekdo, že dolgo mrtev, biva,
ker ne mara črnega traku in groba?
Kako se reče »stol«, ki še zdaj diha
tvoje lepe gibe in kjer »zrak« žari
ves zlat in v njem zdaj prede »tišina«,
ki jo je pustil tvoj glas? Čeprav ni
nikogar več, je vse še tu. Ampak
nobena stvar se ne obrne, ko jo
pokličem po imenu. Vsakič mi roka
zdrsne skozi, kot da sem jaz duh.
Kot da sem jaz prozorni plamen vsega,
česar ni več tu, pa je, pa je, pa je …
NADA PRIDE NAZAJ
Nada ni bila preveč rada mrtva.
Najprej je njena lepa slika padala,
doklèr se ni snel črni trak z okvirja,
in je s copati drsala po hodniku,
potem pa je odšla za nekaj časa
in jo je samo mami kdaj še videla
na Žalah: Tam je stala, veš, za ploščo …
Zdaj pa je Nada spet tu: s svojo krhko
postavo bdi nad … Kot da bi za mame
bil klic otroka najmočnejši urok.
Da svojo hčer pospremi iz telesa,
kot jo je nekdaj spremila v telo.
Vidim, kako gori zrak od prisotnosti.
Le o čem govorita dolge ure?
DEDIŠČINA
V škatli starih fotografij sem našla
dolgo iskano sled pradeda: hip
drgéta v lepem, tankem rokopisu
devetnajstletnega vojaka s slike.
Podobe se še spomnim iz otroštva,
a to mi že od zdavnaj ni zadosti:
manjka mi glas, ko duh drhti v barvi,
ki jo vidi samo uho, in manjkajo
zakaj in kje in kdo je zares bil.
Prepozno sem prišla, da bi se srečala.
Namesto roke si mi dal priimek,
otroštvo v isti hiši, vsej žareči
od preteklosti. Jaz sem zadnja rasla
v njej. Samo ti od vseh duhov se nisi
prišel z mano igrat. Tolaži me,
da si se rešil blodenja po času.
Jaz pa ne znam odvezati spomina.
Prej bo nekoč obratno: preživela
me bo edina dediščina, tvoje
brezčasno sporočilo: Prosim, spravi
te slike! …
DOKONČNI EKSIL
Spomin vztraja. Kot bi ogenj brez
prestanka jemal mladi, svetli les
vsakdana s sabo, v pogorišče vere,
da je prihodnost dom, ki gre naproti.
Vse je iz dneva v dan še bolj oddaljeno
za vedno večjo in še bolj dokončno
razdaljo. Vsako jutro voda, skozi
vedno več vode grem, preden lahko
zavest vsrka zrak. Dolgo se polnim,
kot bi se pljuča prvič sploh napela.
Vsak dan, vsak dar je že zamah stran in
zdi se, da nas nobena stvar, nobena
nova svetloba, ko pride, ne more
več potolažiti za vse izgube.
PESEM ZA MARTO
Škoda, da se nikoli nisva srečali,
Marta. Koga naj vprašam, če ne Tebe,
kako pripraviš najboljši gazpacho
ali kako razpneš med dva zaupanje …
Neskončno mi je žal, Marta. Nihče
drug ne more spoznati globlje, kar
ljubim, kot si ti. Jaz še najmanj: pozno
stopam na isti sveti kraj. Prihajam
z mnogo vprašanji in s premalo časa
za odgovore. Ti se vedno smeješ,
Marta, z vso nadzemeljsko mirnostjo.
Vse še vedno sije od svetlobe,
ki si jo izžarevala. Obljubim,
Marta, obljubim. Ljubim čisto, golo …
