Laura Repovš, Pet pesmi

PROZORNI PLAMEN

 

Ne znajdem se. Ne znam več jezika

stvari, predmetov. Kako naj rečem »soba«,

če v njej nekdo, že dolgo mrtev, biva,

ker ne mara črnega traku in groba?

 

Kako se reče »stol«, ki še zdaj diha

tvoje lepe gibe in kjer »zrak« žari

ves zlat in v njem zdaj prede »tišina«,

ki jo je pustil tvoj glas? Čeprav ni

 

nikogar več, je vse še tu. Ampak

nobena stvar se ne obrne, ko jo

pokličem po imenu. Vsakič mi roka

 

zdrsne skozi, kot da sem jaz duh.

Kot da sem jaz prozorni plamen vsega,

česar ni več tu, pa je, pa je, pa je …

 

NADA PRIDE NAZAJ

 

Nada ni bila preveč rada mrtva.

Najprej je njena lepa slika padala,

doklèr se ni snel črni trak z okvirja,

in je s copati drsala po hodniku,

 

potem pa je odšla za nekaj časa

in jo je samo mami kdaj še videla

na Žalah: Tam je stala, veš, za ploščo …

Zdaj pa je Nada spet tu: s svojo krhko

 

postavo bdi nad … Kot da bi za mame

bil klic otroka najmočnejši urok.

Da svojo hčer pospremi iz telesa,

 

kot jo je nekdaj spremila v telo.

Vidim, kako gori zrak od prisotnosti.

Le o čem govorita dolge ure?

 

DEDIŠČINA

 

V škatli starih fotografij sem našla

dolgo iskano sled pradeda: hip

drgéta v lepem, tankem rokopisu

devetnajstletnega vojaka s slike.

 

Podobe se še spomnim iz otroštva,

a to mi že od zdavnaj ni zadosti:

manjka mi glas, ko duh drhti v barvi,

ki jo vidi samo uho, in manjkajo

 

zakaj in kje in kdo je zares bil.

Prepozno sem prišla, da bi se srečala.

Namesto roke si mi dal priimek,

 

otroštvo v isti hiši, vsej žareči

od preteklosti. Jaz sem zadnja rasla

v njej. Samo ti od vseh duhov se nisi

 

prišel z mano igrat. Tolaži me,

da si se rešil blodenja po času.

 

Jaz pa ne znam odvezati spomina.

Prej bo nekoč obratno: preživela

 

me bo edina dediščina, tvoje

 

brezčasno sporočilo: Prosim, spravi

 

                te slike!

 

 

DOKONČNI EKSIL

 

Spomin vztraja. Kot bi ogenj brez

prestanka jemal mladi, svetli les

vsakdana s sabo, v pogorišče vere,

da je prihodnost dom, ki gre naproti.

 

Vse je iz dneva v dan še bolj oddaljeno

za vedno večjo in še bolj dokončno

razdaljo. Vsako jutro voda, skozi

vedno več vode grem, preden lahko

 

zavest vsrka zrak. Dolgo se polnim,

kot bi se pljuča prvič sploh napela.

Vsak dan, vsak dar je že zamah stran in

 

zdi se, da nas nobena stvar, nobena

nova svetloba, ko pride, ne more

več potolažiti za vse izgube.

 

 

PESEM ZA MARTO

 

Škoda, da se nikoli nisva srečali,

Marta. Koga naj vprašam, če ne Tebe,

kako pripraviš najboljši gazpacho

ali kako razpneš med dva zaupanje …

 

Neskončno mi je žal, Marta. Nihče

drug ne more spoznati globlje, kar

ljubim, kot si ti. Jaz še najmanj: pozno

stopam na isti sveti kraj. Prihajam

 

z mnogo vprašanji in s premalo časa

za odgovore. Ti se vedno smeješ,

Marta, z vso nadzemeljsko mirnostjo.

 

Vse še vedno sije od svetlobe,

ki si jo izžarevala. Obljubim,

Marta, obljubim. Ljubim čisto, golo …

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s