Matjaž Zgonc, Med vrsticami nagovora

Najtežje obložene so razglednice z vojne. Pomisli: na železniški postaji čakaš na naslednji vlak za na fronto in slučajno naletiš na stojalo z razglednicami. Na njih vidiš ime kraja, kjer se je začasno ustavil tvoj bataljon, ampak ti nimaš pojma, kje ta kraj je. Pa tudi, če bi: ko bi napisal »Ljuba mati, sem v …« – kdo bi vedel, ali bo ta kraj, ko bo naslovnik razglednico prejel, sploh še videti kot  grafika na drugi strani; celo tega ne moreš vedeti, ali bo sploh še tukaj! Naslovniku ne preostane drugega, razen o takšnih razglednicah ugibati: ugibati o pošiljatelju, kje je, kaj se mu dogaja, ali bo od njega dobil še kakšno … med vojno je, česar ne moremo pozabiti, v razsulu tudi pošta. Razglednice, če se jih že odločiš poslati, bodo morda končale čisto drugje, ne pa tam, kamor jih je pošiljatelj poslal. Tako lahko rečemo, da mora tvegati in ugibati tudi pošiljatelj. Razglednice iz vojne so zato vse do zadnje vizionarski projekti.

Vsega lagodnega naveličani Pete Townshend je leta 1973 poslal razglednico, ki je kakor tista z vojne. Govorim o šestem albumu skupine The Who, Quadrophenia, ki se imenuje tako kot sistem štirih zvočnikov, ki vate kričijo vsak iz svoje smeri. Who-ji so bili takrat že stari. Prejšnjih 5 razbijaških, energičnih in – kar sploh velja za zadnja dva pred Quadrophenio – divje uspešnih albumov je skoraj do konca iztrošilo upornost pri članih zasedbe  (razen pri Moonu, ki se je tedaj redno mudil na zahodni obali ZDA, kjer sta z očetom Anthonyja Kiedisa skupaj često izjemno intenzivno živela na kokainiziranih jazzovskih zabavah) in izkazalo se je, da je življenje, za katerega imaš na voljo ogromno denarja – dolgočasno. Poneumljanje. Kakor cmarjenje na majhni napetosti, kadar imaš zamašene sinuse. Townshendu je bilo dovolj in lotil se je pisanja nove Rock Opere za ob bok tedaj že legendarnemu avtističnemu in asenzoričnemu Tommyju.

Ustvaril je nekaj veličastnega. Quadrophenia ni bila niti približno tako upešna kot Tommy, bila je monomaničen projekt desetarja Townshenda, ki je po nesreči postal polkovnik (če je sploh kje divjala vojna, je divjala med njim in frustracijo, da se nič ne dogaja),  a bila je genialna. Ravno zato, ker si je Townshend lahko privoščil, da napiše album, ki niti ne dviga prahu niti ne lovi obstoječih trendov, si je dovolil, da napiše genialno ploščo. Kljub temu se je Quadrophenia med vrvežem na glasbenem prizorišču skoraj povsem izgubila v obskurnost. Včasih se pošiljalčevo tveganje pač ne izplača in zablodele razglednice končajo pri prodajalcih na drobno, denimo v antikvariatu v podhodu, nasproti bankomata. Prav na takšnem pozabljenem kraju je mogoče najti zamrznjene utrinke nekega kolcanja. Prav na takšnem pozabljenem albumu je Townshend pustil komad z naslovom The Punk and the Godfather, baraba in boter – komad, ki je tako neprepoznaven kot tvoje srednješolske pesmi.

Komad je dialog. Na prvi izdaji so Who-ji (dva soborca, ki sta sopodpisnika razglednice, sta do danes že padla) pustili listek z enoplastno, ploskovito interpretacijo v kontekstu albuma, kakršen bi bil, če bi bil ploskovit in enoplasten. Protagonist pride v klub, hoče pohengati s svojo najljubšo skupino iz mladih let, se pretihotapi v zaodrje, tam pa mu vokalist, zdaj po vsem svetu znana glasbena ikona, kratko malo reče, naj spizdi. Protagonist ga uboga in razočaran odide. So to napisali, ker so mislili, da je njihova publika brez domišljije? So to napisali misleč, da morajo obranili pravico do interpretacije kot pravico do svobode govora? Naj nam ne uide iz spomina, da je tisti čas s svojega drugega kabinetnega stolčka v karieri strašila neka železna pošast, ki je takrat, ko je bila razglednica že v nabiralniku, vsem svojim otrokom mačehovsko odtegnila mleko, ker je predstavljajo prevelik strošek. Ko se bo ta pošast kmalu zatem spojila z državo, bo zaprla pipico z mlekom in medu se bodo v proletarskem raju namesto njega pridružili nepregledni kupi industrijskih saj.

Baraba, ki govori prvi, nastopa kot smrkavec, ki svoji materi očita, kaj vse je v svojem življenju storila narobe. »Dejala si, da boš deset centimetrov višja, kot sedaj si! Samo delaš se pomembno, pa že leta in leta gniješ v isti, neproduktivni rutini!« sika smrkavec, mati pa mu vzvišeno odgovarja: »Bah! Ti smrkavec, če te ne bi učila, bi sploh ne obstajal. Če ne bi bilo mene, bi bil manj kot nič!« To so bili časi, in tega ni odveč omeniti, ko so se postprotestniški smrkavci še počutili zmagoslavno, ker so se njihovi bližnji predhodniki odločili, da imajo razgleda z ramen njihovih mater-velikanov dovolj, in se naslajali ob pogledu na razmesarjeno dojko, ki jih je do tedaj hranila. »Misliš, da si celo življenje sledila klicu usode – ameriške sanje, graditi socializem – iste bedarije! Povrgla si me v svet nečesa izprijenega!« goni smrkavec svojo dalje, a mati je neprizadeta: »O, mar res? Imel si vse možnosti, da bi se lotil nečesa novega in drugačnega, pa si še in še časa preživel pod mojo streho in od moje žepnine. Vse, kar si v življenju zaslužil, sinko, je bila zgolj moja miloščina.«

Do konca prve kitice postaneta oba sogovorca cinična: »Izginila si, ko so te tvoji ljudje najbolj potrebovali!« zarohni smrkavec, mati pa se potrka po krvavih prsih, rekoč »ti si kriv, ljubček, ti si kriv. To si zahteval od mene.« »In ko smo se te končno znebili, si nam naše ideale prodala nazaj kot bedaste slogane na majicah in reklamnih panojih! Naše lastne ideale!« še protestira smrkavec, in mati ležerno, a strupeno: »Tako je, in vse prihodnje generacije bodo krivile tvojo, to pa zato, ker smo pač bili pametnejši od vas.«

Medtem ko se smrkavec tako pogovarja s svojo mamo, lahko pomisliš za trenutek tudi ti na svojo in na to, kako si se do nje obnašal in kaj si ji hudega storil. Če si slučajno mama, lahko postaneš dvakrat in v mislih ponovno odigraš vse tiste maščevalne spletke, s katerimi si svojemu smrkavcu zapečatila prihodnost bednega životarjenja v tvoji senci. Če si končala, lahko nadaljujemo – Townshend na tem mestu iz cinizma preide v ostro, streznitveno resničnost, zamrznjeni refren razglednice:

»S polno zavestjo in ponosom visoko letam,« pravi smrkavec, »ker sem mlad, ti pa nisi. Ti tega ne boš imela nikoli več. Nakladam, lažem in zavajam, da dosežem svoje cilje, ampak jaz to lahko počnem, ker sem le baraba, ki se zbuja v jarku.« »Jaz sem tvoja mama!« pribije ta, kot da bi rekla »Jaz sem zate predsednik!« Nadaljuje: »temu, kar vidiš pred seboj, se reče odraslost. Vse to, kar ti samo misliš, da zmoreš, sem jaz že prestala. Jaz sem vse, kar bi ti rad bil, ampak – in to je dejstvo – tebe bo v iskanju tega povozil čas«. Mati začne po tem izrekanju superiornosti jecljati »M-m-m-m-m-my G-g-g-g-g-ge-ne-ra-tion«. To je tisti metuzalem-hit, ki je Who-je katapultiral med zvezde toliko in toliko let nazaj. Mati ne jeclja, mati se smrkavcu porogljivo posmehuje, ko ta razjarjeno zahteva svoje pravice, saj je prav tisto, kar je materi omogočilo materialni in kulturni status, ki ga uživa v trenutku prepira, objekt želje nesrečnega smrkavca, ki še ne razume, da bi rad samo postal tak kot mama.

V naslednjem sijajnem, prelomnem verzu mladi Townshend kot smrkavec govori uveljavljenemu Townshendu kot materi tako, da portretira kateregakoli naslovnika razglednice, ki v prihodnosti le-to pobere in želi razumeti njeno sporočilo. Uporniškega smrkavca prikaže kot pripadnika najpametnejše generacije, generacija z največ znanja, ki pa se ne zna artikulirati. Še tedaj, ko to govori, so mu besede s strani Townshenda položene v usta: »Poskusili smo govoriti med vrsticami slavnostnega nagovora«, reče smrkavec, s tem pa predstavlja celo paleto ljudi: izgubljence v stekleni arhitekturi, prekarce, ki si ne upajo v tožbo, introvertirane, ki gledajo zadnji vagon vlaka, ki je odpeljal itd. Kljub temu pa mati, z razmesarjeno dojko, a vse prej kot mrtva, ostaja neusmiljena: Izjalovilo se je. Izjalovilo se je, kajti »govoriti znaš le materni jezik, ponavljaš kod, v katerega sem te jaz vpeljala«.

Tragedija odvisnosti od pošastne matere ne jenja. »Ko gledaš filme in pop kulturo, iščeš v njej le ceneno nostalgijo po časih, ki si jih itak ti uničila!« izbruhne smrkavec, a mati ga zbode: »Ti gledaš, poslušaš, iščeš, a ničesar ne vidiš – razen tega, kar ti jaz sama povem, da je res!« Tedaj smrkavec poseže po svojem zadnjem orožju: »Blefiraš!« Zanikanje, neomajna religiozna vera v to, da tisto, kar zanika, dejansko ni res. Zanikanje torej, ki deluje skoraj tako kot performativni govor, z njim pa se smrkavec rešuje, tako pravi, »suženjstva bleferskih vodij«. Smrkavec v tistem trenutku deluje, kot da spozna, da se v resnici ne more otresti nujnosti materinskosti v svojem življenju, in to ga razžali in zelo, zelo razjezi.

Mati pa počene ter reče: »Dihaj.« Performativu zoperstavi imperativ: »Dihaj zrak, ki ti ga pošiljam.«, ta pa istočasno potrjuje in utrjuje smrkavčevo skrušeno pozicijo. Predstavljam si ju v objemu, iz materine razmesarjene dojke kipita mleko in kri, medtem ko smrkavec z refrenom podoživlja afirmacijo tako svoje kot materine vloge. Po refrenu namreč materin ton nenadoma postane počasen in pomirjujoč – tako kot objem.

»Paziti moram, da ne začnem pridigati, veš,« reče mati. »Ne morem se več pretvarjati, da te lahko česa zares naučim. Ampak– « … tu ga pogleda naravnost v oči … »vseeno: tvoja prihodnost je izživeta, in izživela sem jo jaz. Izživela sem jo, medtem ko sem te hranila, previjala, spravila sem te na noge in pri tem doživela ponižanje za ponižanjem. Za vsak bežen trenutek ponosa sem morala žrtvovati na stotine sramotnih razočaranj. Poglej naokrog,« zagostoli. »Tu sva, to je moje plačilo: plesišče, ki je polno črepinj razbitih kozarcev. Ljudje z okrvavljenimi obrazi se počasi umikajo stran. Rezervirani stoli tam, v vrstah, ki so čisto prazne. To je vse moje, veš, čisto samo moje.«

To je pokroviteljska mati z razmesarjeno dojko, ki je uničila vse, kar se je uničiti dalo. Townshend se naslovnikom prav posmehuje, ko pošlje mater kot metonimijo za ostarele Who-je dokončat izvedbo komada, s katerim so ti zasloveli – My Generation; My Generation. Medtem smrkavec obstane sam, raz(o)čaran, premagan, sesut, s popotnico, ki šokira bolj kot materin »Jebi se!« in boli bolj kot njena klofuta.

Mati, ki se vrača s trgovine, odklene poštni nabiralnik pri hiši iz nekega drugega časa in ven vzame razglednico. S fronte ji je pisal sin. »Ljuba mati,« piše na začetku, »ni mi dobro. Tukaj je neznosno, ampak vseeno nočem domov.« Med vrsticami tega nagovora se skriva žalitev in zavrnitev. Obstaja sploh še hujša žalitev, kot pisati razglednico z vojne in v njej izreči, da nočeš domov k mami? Townshendov boj je bil zaseben, a komu mar – poslušanje tega komada danes ne prikliče v misli ničesar drugega kot boja, ki na nasprotne bregove postavlja otroke in ne mater temveč almo mater. Ta mati, ki ni več sposobna hraniti svojih otrok, ker ima razmesarjeno dojko, s prstom kaže na otroke in v drugi roki stiska krvavi skalpel. Mati, ki maso otrok pošilja še lačne na delo k prijaznim stricem delodajalcem, kjer jo razcapanci od sramu še pred malico trikrat zatajijo.

Mislim, da je Townshendov smrkavec dober otrok. Kajti pridni otroci ubogajo slabo almo mater, dobri otroci pa ne ponavljajo njenih napak. Obsojen sem, da govorim tako, kot me je naučila, ne pa tudi na to, da me zapeljejo njene totalno(-)dementne marnje. Tole je nagovor za almo mater na skoraj 40 let stari razglednici, ki je nazadnje le našla naslovnika: Ljuba mati! Raje bom Gavrilo Princip kot Vidkun Quisling, raje baraba kot boter. Botri sedijo po svojih žametnih stolih, ki se že desetletja ugrezajo po njihovih debelih starih ritnicah, in trobijo, da te moramo ubogati, če želimo k dobremu stricu na prakso. Prevarali ste me, ukanili, razžalili, ampak kako se vam bom smejal, ko boste gnili v najslabši hiralnici, ki vas bo vzela, dokler vas zgodovina ne izbljuva iz zemlje kot umazano bakreno plaketo, s katere se generacijam tvojih kretenskih pravnukov ne ljubi niti obrisati prahu!

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s