Marija Jeremić, Politično nekorektna ideja, poslednja linija odpora

V kratki zgodbi »Kronika podjetniškega podviga« Antona Čehova protagonist Andrej Andrejevič odpre knjigarno, saj meni, da je njegovo vas nujno treba razsvetliti. Nihče se ne meni za knjige, ki jih on visoko ceni. Začne dodajati še šolske potrebščine, potem pa še igračke, plenice, dude, torbice, družabne igre, kolesa, bobne, kitare, harmonike, tobak, čaj, sladkor, olje, šunko, sir, blago, čevlje, pohištvo, namizne luči, filtre za kopalnico, milo, orodje, ščetke, čopiče, glavnike, raznorazne puške in pištole itn. Knjig se znebi tako, da jih proda po nizkih cenah. Preden je odprl knjigarno, je trdil, da »potrebujemo čim več idej! Slava idejam!« Ko pa mu je podjetje začelo prinašati denar, se je književnikom, bivšim prijateljem, posmehoval, da se delajo »Američane«. »Kronika podjetniškega podviga« bi lahko bila povzetek usode bivših jugoslovanskih jezikov na Slovenskem.

Razglednice. Pojem, ki ga v tem eseju razvijam in oblikujem, dokler ne postane sinonim za jugonostalgijo »čefurske« podkulture na Slovenskem. Gre za nostalgijo po izmišljeni deželi, »jugoslovanski Atlantidi« – vsakič, ko se sklicujemo nanjo, je tako, kot bi prepričevali prijatelja, da je mesto, od koder smo mu poslali razglednico, zares tako čudovito, kot so čudovite krhke eksotične rožice, ki se na stenah idiličnega gradu ljubkujejo s svetlobo žarečega sončnega zahoda nad morjem. Ali pa je to, po besedah Aleša Debeljaka, »osebni arhiv, /…/, [ki] ne hrani nobenih spominov na prisilne politične treninge« (44). Navsezadnje ne gre za laž, ko govorimo o jugoslovanski družbi in njenih ambicijah, temveč za izjemno selektivne in stilizirane spomine, ki so nekako v opravičilo tesnobi, ki jo doživljajo čefurji, ki životarijo na robu slovenske družbe.

Marsikateri predvojni čefur (in tukaj mislim na devetdeseta leta, ne pa na drugo svetovno vojno) se ni zares naučil slovenščine, ker mu v času bivše Juge ni bilo treba. Nekoč dominantni južnoslovanski jezik se je spreobrnil v svojo karikaturo, bizarno parodijo lastnega šovinizma, ki se ne da primerjati z zmago slovenščine v samostojni Sloveniji, ki se je osvobodila verig zgodovine. »Sranje,« pomisli prototipna Slovenka Nastja v romanu Lare Paukovič Poletje v gostilni, »očitno sem pristala med čefurji najhujše vrste, tistimi, ki jim je za materni jezik dežele, ki jim daje kruh, prav malo mar, zato se nikoli ne naučijo niti preprostega pozdrava« (33).

Kot sem omenila že zgoraj, kar kaže razglednica, nikakor ne ustreza resnici, je pa res, da je intenziteta iluzije, ki jo ponuja razglednica, metaforična. Menda hrvaške plaže niso bile tako umirjene in romantične, kot kaže razglednica, a je ta idilična podoba metafora za to, kako lepo smo se imeli na Hrvaškem. Se pravi, razglednica kaže lažno podobo resnice, ki gre vendarle tako daleč, da se neha meniti za samo resnico in se popolnoma spreobrne v metaforo, te pa nikakor ne zanima, ali je bilo morje čisto ali onesnaženo, saj je sama sebi zadostna. Iz tega sledi, da je poglavitna lastnost razglednice, da smo, ko poročamo prijatelju o nerealno lepi podobi mesta, v katerem smo počitnikovali, obenem bolj iskreni, kot če bi mu naravnost opisovali resnične okoliščine življenja v le-tem, saj so bolj resnične emocije, ki jih naznanja podoba razglednice.

Gre za šarmanten paradoks, ki popolnoma ustreza naravi nostalgije. Večina čefurjev, ki so sem prišli po drugi svetovni vojni, menda idealizira bivšo Jugo, a to, kar povedo stilizirani spomini, je bolj resnično kot kruta dejstva, da se je z leti antifašistično gibanje de facto spreobrnilo v postulate Titove rahle diktature, ki je disidente ali zapirala ali pošiljala na Goli otok. V tem primeru ne gre le za selektivnost kolektivnega spomina, ampak tudi za nespretno prikrit obup, da bi menda smetarji, čistilke, prodajalke in kmetje, ki jih jugoslovanska birokratska histerija ni neposredno prizadela, raje živeli po jugoslovanskih, višjih življenjskih standardih, četudi bi nenehno trepetali zaradi strahu pred vohunsko aparaturo komunistične partije, kot da bi še naprej životarili, ujeti v neoliberalno psevdosvobodno dobo, ki ji Američani po novem rečejo post-truth. Tesnoba posameznih čefurjev se najbolj kaže v njihovi specifični rabi jezika – oškodovane, pretirane balkanščine, ki v nenehnem pretiranem strahu pred asimilacijo najbolj škoduje sama sebi.

Ker je Tito govoril v srbohrvaščini, se čefurji niso lotili učenja slovenščine. Vmes je njihov jezik propadal, saj se ni mogel razvijati brez matičnega okolja. Vzvišena socialistična retorika se je nekoč ponujala kot samozadostna, kar je tudi bila. Po letu 1991 je postala ta retorika na Slovenskem več kot nezaželena in čefurji so izgubili precejšen del svojega slovarja, ki so ga morali na hitro nadomestiti. Slovencem se niso več mogli približati s pomočjo socialističnih fraz, ti pa so jih kar izbrisali iz zamujene vizije nacije – države. Begunci iz razmesarjenih ostankov bivše Jugoslavije so se hitro naučili slovensko, saj niso imeli izbire, tokrat je šlo za preživetje. Balkanci, ki so že leta živeli na Slovenskem, a se takrat niso mogli uveljaviti kot Slovenci, so začeli iskati svojo nacionalno identiteto od daleč in so nekritično sprejemali krvave etične vzdevke, ne da bi vedeli, kakšne posledice takšne besede puščajo za sabo. Dandanes so v srbsko-slovenskem antikvariatu na Trubarjevi ulici v Ljubljani priljubljen artikel zbrana dela Dobrice Ćosića, Srba, ki je dal intelektualno podlago vojnemu hujskanju. Nič čudnega, da marsikateri Slovenec do (predvojnih) čefurjev goji predsodke, da so mafija, če jih je cel kup, ki se brez sramu sklicujejo na »ustaše« in »četnike«.

Še ena zanimiva tehnika približanja balkanščine slovenščini je drastično poenostavljanje južnoslovanskih jezikov in vneto krčenje slovarja do te mere, da bi skrbelo še Ionesca. Povedati nekaj v takšnem slogu pomeni posmehovati se vsebini: travestija jezika. »Kajne je njegova varna beseda« ‒ pojasnjuje eden izmed likov Lare Paukovič glede slovenščine svojega šefa – »Tudi če popolnoma zbrklja vso slovenščino, se ›Baš je vruće danas, kajne?‹ še vedno sliši bolj civilizirano kot ›Baš je vruće danas, a?‹ ali kaj podobnega« (58). Zanimivo je, da se čefurji tega zavedajo vsaj toliko, da balkanščino nadomeščajo z rabo slovenskih izrazov. Ta novoustvarjena retorika je vabljiva za posmeh, ker je preveč abstraktna, nihče se je ni naučil iz okolja, kar je ena poglavitnih lastnosti učenja jezika. Zato spominja balkanščina na poljezik, na zgrešen, matematičen poskus jezika, ki se z vsakim stavkom začenja in končuje na nulti točki ‒ »Baš je vruće danas, kajne?« Po drugi slovenski ‒ strani je presenetljivo, da je tehnika poenostavljanja jezika učinkovita, saj so podobne različice srbohrvaščine, bosanščine, črnogorščine in makedonščine bližje večini Slovencev kot prvotna oblika teh jezikov. Do pred kratkim me je profesorica lingvistike na Filozofski fakulteti, Slovenka, s katero komunicirava v slovenščini, v pravo smer vedno napotila tako, da je pokazala v napačno smer in rekla: »Nema.«

»Ironija, poslednja linija odpora.« Čefurji so morali zamenjati socialistični žargon, ki je vrsto let prinašal kruh v gospodinjstva nižjega sloja. Balkanski proletariat na Slovenskem se je naenkrat spreobrnil v ponižano prebivalstvo kapitalistične sence. »Ironija, poslednja linija odpora.« Prepuščeni sami sebi, brez resnejših stikov z deželami, od koder izvirajo, so čefurji širili svoj jezik vodoravno: verjeli so, da bo integracija v lastno, a spremenjeno okolje, bolj uspešna, če ponotranjijo čim več raznolikih izrazov, kar danes učinkuje kot parodija srbskega šovinizma. »Ironija, poslednja linija odpora.« Nekoč slavne ideje so danes skrčene v srbsko-slovenskem antikvariatu, kjer knjige, v katerih se jugonavdušenost kar preliva iz vsake strani, čakajo, da jih bo za nizko ceno kupil kak živi fosil minule dobe, ki bo knjige bolj ali manj vzdrževal kot ideološki okras svojega pohištva. »Ironija, poslednja linija odpora.« Skupaj s temi knjigami na policah antikvariata počivajo še naslovi naslednjih avtorjev: Mirjana Marković, Miroslav Krleža, Buda, George W. Bush, J. K. Rowling, Aleš Debeljak, Isidora Bjelica, E. L. James, Drago Jančar itn. »Ironija, poslednja linija odpora.«

Zakaj je vse skupaj jugonostalgično? Ker je prazno, prazno pa je, ker nekaj hudo manjka tej govorici spričo medkulturne zadrege, ki sama po sebi ni nič novega v zaporedju kulturnih zadreg, ki mu zgrešeno rečemo zgodovina. Jezik, ki ga uporabljajo južnjaki, je nespretna, naključna, skoraj nasilna integracija balkanščine in slovenskih narečij in naznanja kraj multikulturalnosti, kakšnega v Sloveniji ni. Čefurji tako kot balkanščina živijo ločeno od Slovencev in uradne, politično korektne slovenščine. Pravzaprav gre tukaj za primer jezikovne razglednice, ki obljublja veliko več, kot lahko ponudi: izrazi, balkanske modrosti, ki se ne nanašajo na nič določenega, vzdevki, kot sta »ustaš« in »četnik«, ki ne pomenijo nič, saj so iztrgani iz konteksta … A dejstvo, da gre za razglednico, za metaforo, pomeni, da je tem ljudem pomembnejši svet, v katerega verujejo, kot svet, v katerem živijo, saj životarijo, ne da bi vedeli, kaj točno jim manjka. In to je največji paradoks razglednic: vsebina je samozadostna, ker je metaforična, a razglednica je učinkovita le takrat, ko te prepriča, da je nezadostna – da moraš takoj spakirati in si v živo ogledati tiste krhke eksotične rožice.

Predvojni čefurji govorijo v jeziku, ki je lahko le metaforičen, saj je sam po sebi neroden, pa vendarle priča o družbeni tesnobi, ki jih z vsakim dnem bolj in bolj duši. Po drugi strani pa se ne nanaša na nič, nezadosten je, ne da bi kdajkoli bil zadosten, nostalgičen je po državi, ki je ni in ki je takšne, kakršne se je nekateri spomnijo, niti ni bilo. Balkanščina bo na Slovenskem ozdravela šele takrat, ko bo lahko delila politične razglase s slovenščino, tako kot je bil jezikovni standard v Jugoslaviji. In ravno lastnost jezika, ki ga uporabljajo predvojni čefurji, da se ne premika, da je abstrakten in smešen, da mu manjka nekaj oprijemljivega, na podlagi česar bi se lahko razvijal, je najbolj jugonostalgična motnja cele generacije. Balkanščina je v nenehnem tesnobnem, dušečem pričakovanju novega jugoslovanskega jezikovnega buma.

V blagovnici protagonista »Kronike podjetniškega podviga« bi se gotovo našle razglednice. Prodajane skupaj z mili, čopiči in filtri za umivalnike, bi razglednice lahko prodajale le še ideje – ideje o kraju, ki je daleč od nas, je čist in popoln ter v katerem imajo najmanjše podrobnosti svoj smisel. Kakšen kič! Stilizirana jugonostalgija je ravno to: stilizirana. Okrašena s ceneno peterokrako zvezdo, onesnažena s krčenjem jezika in v shizoidnem odnosu do podkulture čefurskega turbofolka (»Ne, ne, ne, nemoguća misijaaa, da, da, da, da ti priđem jaaa« ‒ stihi Dada Polumente, ki pesmi posveča le imigrantom iz bivše Juge, skupini, ki počasi pozablja svoj jezik, ki ga je treba zaradi tega poenostaviti. Polumenta je pesnik, ki bi bil šefu gostilne v romanu Lare Paukovič zelo blizu).

 

Zaključila bom z opravičilom ‒ morda mi ni bilo treba pisati »čefurji«, saj vendarle obstajajo prijaznejše in bolj primerne titule, ki meni, žal, niso znane. Res pa je, da izraz »čefur« ne pomeni le južnjaka, temveč gre za kulturo, ki si jo lahko denarno privoščiš: puder oranžne barve, Ceca, »srpska majka«, trenirke Nike, teniske Puma – vizualni hrup, ki ga lahko primerjamo z blagovnico Andreja Andrejevičeva. Jezik Zahoda, jezik Evropske unije, ki se znova in znova neuspešno izkopava iz »pesimizma razuma« (Debeljak 18), se komaj lahko primerja s ponosnim, optimističnim oznanjevanjem socialističnih načel, ki mu šele danes lahko rečemo »politični trening«. Politična korektnost bo stežka sprejeta med ljudstvom, ki je na sebi občutilo biče zgodovine, katerih bolečina je najlažje prepoznana v uličnem žargonu.

VIRI:

Chekhov, Anton Pavlovich. The Steppe and Other Stories. Izbral, uredil, prevedel in spremno besedo napisal Ronald Hingley. Oxford: Oxford University Press. 1998. (World’s classics)

 

Debeljak, Aleš. Balkanska brv – Eseji o književosti »jugoslovanske Atlantide«. Ljubljana: Študentska založba. 2010. (Beletrina)

Paukovič, Lara. Poletje v gostilni. Ljubljana: Študentska založba. 2017. (Beletrina)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s