Laura Repovš, Učna ura o Neskončnosti in razponu lastnih rok

Pisati o esejskem žanru – naloga, ki si jo zadajajo pričujoče Zamenjave – je nedvomno ambiciozen in zahteven projekt. Esej je namreč izrazito odprta, elastična, težko zajemljiva in nenazadnje tudi mlada literarna zvrst, ki ima še vedno veliko prostora za širjenje svojih možnosti. Vendar pa za »poskus definicije« pravzaprav ne bi mogli najti bolj ustrezne oblike, kot je prav esej.

Že sama beseda, ki jo prevzemamo iz francoskega jezika, nam pove, da je esej v osnovi poskus: je način, na katerega se tisti, ki piše, približa tistemu, o čemer se nameni pisati, je oseben dialog s svetom okrog nas. Ravno zato se pri pisanju eseja najbrž zmerom znajdemo pred ugotovitvijo, da v njem nikoli ne bi mogli zaobjeti vseh možnih odgovorov in izčrpati teme, ki jo pregibamo. Kot bi bilo pisanje eseja nekakšna učna ura o Neskončnosti in razponu lastnih rok. Lahko pa je, seveda, ena izmed možnih osvetlitev, ki morda postane dragocena še za koga, ki se sooča z istimi vprašanji.

Vrnimo se h koreninam besed, ki nam o slednjih zmerom povedo kaj bistvenega. Spomnimo se, da izraz za esej sega k pozno latinskemu izrazu »exagium«, ki pomeni tehtanje. Pomeni ugotavljati težo stvari, premisliti njihovo pomembnost med drugimi stvarmi in pojavi, s katerimi soobstaja in se povezuje na takšen ali drugačen način. To etimološko bistvo eseja izpostavlja eno izmed njegovih najbolj ključnih značilnosti, in sicer to, da deluje kot pomemben mehanizem kulturne avtorefleksije, ki je za družbo nujna. Vendar pa esej ni nadomestljiv z nobenim drugim mehanizmom avtorefleksije, s katerimi razpolagamo.

Esej namreč spada v literarno družino, od katere je podedoval nekaj pomembnih vrlin, kot je na primer ta, da lahko – podobno kot velja za literaturo v splošnem – pne mostove na obrežja vseh mogočih področij, da bi jih premislil, in da pozna toliko različnih jezikov, kot je esejistov. Kljub izrazitemu refleksivnemu značaju pa za razliko od številnih drugih refleksivnih besedil esej ni zavezan strogi znanosti. Španski filozof in esejist José Ortega y Gasset je nekje zapisal, da je esej ‘znanost brez eksplicitnega dokaza’. To seveda ne pomeni, da v eseju (in v literarni umetnosti nasploh) natančnost ne šteje. Ravno nasprotno!

Literarni značaj daje eseju svobodo: svobodo izbire in prostost premisleka, ki dopuščata, da si lahko v eseju postavimo katero koli vprašanje in si izmislimo način iskanja odgovorov. Na razpolago imamo vso svobodo jezika, kakršno ima literatura v svoji skrajni, pesniški razsežnosti in s katero lahko beremo med vrsticami konvencionalnosti. Zato je esej lahko besedna lupina po lastni meri. Lahko bi rekli, da ima občutljivost mavčnega odlitka, v katerega se vtisnejo vse poteze neke roke, vedno edinstvene, neponovljive. Tako na lasten način odgovarja na naša največja vprašanja o obstoju vsega. Navsezadnje pa svobodo nosi v sebi tudi tako, da jo dopušča: je vabilo k premisleku in odkrivanju drugačnih pogledov. V tem smislu esej postavlja en sam pogoj: radovednost, nujo postavljanja vprašanj in strast do zasledovanja vedno novih odgovorov, edino mero za neskončno, ki jo zmore razpon naših rok.

Ko razmišljamo o literarnih zvrsteh ali žanrih, skoraj neizogibno pridemo do ugotovitve, da jih je pravzaprav težko zamejiti: vsako besedilo po zakonu nujne različnosti odstopa od modela. Meje so vedno zabrisane in veliko besedil stopa v vmesni prostor. Prav na periferijah zvrsti in umetnosti, kjer se prepletajo jeziki raznolikih porekel, pa se pogosto zgodi, da nastanejo nenavadno izčiščena in pronicljiva dela. Tako je na primer tudi z vmesnim prostorom med esejsko formo, miselnim kolovratom literature, in pesniško besedo, skrajnim polom svobode jezika. Vzemimo kot primer dve knjigi, ki se vsaka na svoj način umeščata med pesniško in esejistično.

Prva izmed njiju je znana knjiga francoskega pesnika in esejista Francisa Pongea V imenu stvari (v izvirniku Le parti pris des choses, v slovenščino jo je prevedla Saša Jerele), ki je nekakšna mala pesniška enciklopedija sveta. V njej Ponge opisuje življenje različnih predmetov oziroma pojavnosti: dežni mehanizem, prodnik, kos mesa, mah, odpiranje vrat, kruh, školjka … Sveča je na primer »nenavadna rastlina«, ki jo noč včasih prikliče v življenje, da »s sojem razgraja opremljene sobe v senčne gmote«. In ostriga »ni večja od običajnega prodnika, na zunaj pa je bolj ostrega značaja, barve manj enakomerne, bleščeče belkasta. Njen svet je trmasto zaprt. A ga lahko odpremo …«

Čar Pongeevih besedil (lahko jim rečemo pesmi v prozi, čeprav se je sam Ponge tej oznaki izogibal, rajši jih je imenoval kar samo ‘besedila’) je v njihovi zmožnosti, da z njimi na novo odkrijemo pogled: da stopimo v osebni prostor stvari in uvidimo njihov žar s svežimi očmi, da jih spet zagledamo prvič. Značaj knjige V imenu stvari pa tudi drugih Pongeevih del zaznamujeta zrenje in premišljanje predmetov ter njihovega edinstvenega mesta v svetu. Sam Ponge svoje pesmi dojema kot zapiske, ki jih poskuša narediti (essaie de prendre), »ko iz neke meditacije ali kontemplacije šinejo po telesu rakete besed …«. Natančno to meditativno oziroma kontemplativno stanje, v katerem si svoj predmet obračamo pred očmi s pomočjo besed, pa poganja tudi esejistična besedila, zato v Pongeevih pesmih nemudoma opazimo izrazito esejističen odnos do ubesedene predmetnosti. Ponge ni pionir v nagibanju pesniškega k esejističnemu – poezija se je že večkrat napajala z močjo meditacije, značilne za esejistični pristop, in se utrdila v tej razsežnosti, denimo pri t. i. angleških meditativnih pesnikih –, vendar to modaliteto pelje v novo smer na povsem lasten način. Pongeeve besede so zaznamovane z njegovim navdušenim dolgoletnim preiskovanjem Littréjevega enojezičnega slovarja francoskega jezika (nekoč je celo izjavil, da je Littré sijajen pesnik), zato kontemplacija in meditacija, o katerih piše v Razlogih za srečo, pravzaprav delujeta po jezikovni logiki: preko igre z zvočnimi plastmi in s polisemijo besed odkriva bistvo teh stvari. To je tudi dober razlog, da lahko pesmi Francisa Pongea dojemamo kot nekakšne dvoživke pesniškega in esejističnega.

Druga knjiga, ki naj nam tu služi kot primer, pa prihaja iz povsem ‘naše’ sodobnosti ter se v prostor med pesniškim in esejističnim vpisuje z nasprotne strani. Knjiga esejev španskega pesnika in esejista Andrésa Sáncheza Robayne Variaciones sobre el vaso de agua (Variacije na kozarec vode založbe Galaxia Gutenberg), ki jo lahko zaenkrat beremo le v španščini, je ob izidu leta 2015 med španskim bralstvom zbudila mnogo zanimanja, saj gre v vseh pogledih za zelo posebno knjigo: zajema 24 krajših zapisov – variacij, meditacij – o kozarcu vode in obravnavi tega motiva v umetnosti, vključuje pa tudi pesmi (od Wallacea Stevensa preko Jorgeja Guilléna in pravkar omenjenega Francisa Pongea do sodobnih pesnikov s celega sveta) ter likovna dela (Diego Velázquez, Juan Gris, Josef Sudek, Iran do Espírito Santo in drugi) iz različnih časov in prostorov, na katere se opirajo ti esejistični zapisi. Znajdemo se na križišču umetnosti, kjer se vzpostavlja dialog med več umetniškimi jeziki, ne le znotraj strogo literarnega. To ‘sinestezijo’ umetniških jezikov nakazuje tudi sam naslov, ki razkriva ustvarjalni princip, po katerem se misel razvija: variacije so pravzaprav glasbeni pojem. A tisto, kar nas tu še posebej zanima, je prepletanje jezikov znotraj samega literarnega medija. Ne le da besedila po svoji dolžini in zaokroženosti nekoliko spominjajo na pesem v prozi, pogosto se tudi zgodi, da se misel organizira metrično: stavek »Legado cristalino, transparencia entregada.« (Kristalna dediščina, izročena prosojnost), denimo, ima mero španskega aleksandrinca. Še bolj ključno pa je, da se ti eseji pesniškemu približujejo v logiki dojemanja resničnosti.

Sánchez Robayna v Variacijah piše o podobi, ki nas privlači in jo hočemo zato dešifrirati: kozarec vode je presečišče med kristalom in vodo, med žejo in odžejanjem, med statičnostjo in gibanjem, je duh pesmi, ki postane eno s svojo obliko, kozarec vode je trenutek. In obstaja žar predmetov: duh, ki ga zaznamo povsem čutno. Predmeti zaživijo, njihova govorica je skrivnost, ki jo skušamo razumeti. Podobno kot se zvočnost poezije opira na paralelizme, tako tudi pesniški pogled išče vzporednice v podobah: »Kozarec vode na nočni omarici je naš stražar,« zapiše avtor. »Če se mu približamo z ušesom, skoraj zaslišimo, kako diha.« Poezija, kot piše v nekem drugem besedilu, je ‘misteriozofija’, nekakšna vednost o skrivnostnosti vsega, kar zaznavamo s čuti, ki vstopa tudi v avtorjev esejistični jezik.

Knjigi, ki smo ju obravnavali na tem mestu, torej jemljeta za svojo formo bodisi pesem bodisi esej. A njuna posebnost, zaradi katere živita tako v esejskem etru kot v pesniških vodah, je v tem, da v izbrano formo vlijeta srž druge literarne zvrsti. Pesmi knjige V imenu stvari imajo telo pesmi v prozi in esejistični duh. Eseji v Variacijah pa pripuščajo duh pesniškega motrenja, ki zavzame telo eseja. (In vendar, duh in telo besedila sta neločljiva, sta vselej jezik.)

Kaj navsezadnje to pomeni za esej in esejistično? Omenili smo že, da je esej izrazito občutljiv za različne, povsem osebne načine dojemanja in izražanja tistega, kar se nam postavi kot vprašanje; to trditev nazorno uresničuje naš drugi primer. Odpira pa se še ena možnost, ki jo sugerirajo Pongeeve pesmi: esejistično lahko potuje. Njegove meje so prehodne: esej je lahko jasa; lahko je karavana. Obe nočita pod golim, neskončnim nebom. 

Tenerife – Ljubljana, januar 2017

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s