Aleš Debeljak, Kamenček v svetovnem mozaiku

Besedilo prvič objavljeno v Debeljak, Aleš. “Prisilni jopič anonimnosti: slovenska poezija in bela lisa na ameriškem književnem zemljevidu.” Individualizem in literarne metafore naroda. Maribor: Obzorja, 1998. (Znamenja 133). 118-126. Ponatisnjeno z dovoljenjem družine.

 

Pojma nisem imel, kako naporna bo ta divja norost, v katero sem se bil prisiljen podati v svojem prostem času, se pravi zvečer, in potem, ko sem v zgodnjih devetdesetih letih ”odkljukal” dnevne akademske obveznosti doktorskega študija, zaradi katerega sem sploh lahko užival formalni status gosta v Ameriki. Niti predstavljati si nisem mogel, da bom imel že elementarne težave z gradivom: častitljiva The New York Public Library in slovanski seminar na Columbia University, kjer izbira knjige požrtvovalna bibliotekarka, žena našega vodilnega jezikoslovca in enega redkih ameriških humanističnih profesorjev slovenskega rodu z mednarodnim ugledom, Rada L. Lenčka, sta seveda po naravi stvari lahko ponujala le omejeno število naslovov iz sodobne slovenske poezije. A ko sem se enkrat podal po spirali dantejevskega pekla amaterskih urednikov, nisem želel vreči puške v koruzo. Zagrizeno kakor buldog sem porabil neštete dneve potrpežljivega pogajanja s tistimi tremi, štirimi prevajalci v ameriško angleščino, ki jih Slovenci sploh imamo. In nam jih med njihovim podiplomskim študijem na eni od redkih ameriških univerz, kjer je mogoče vsaj načelno poslušati kurze iz slovenščine, niso zaradi večje odmevnosti in prepoznavnosti speljale druge (večje) slovanske književnosti.

Obupaval sem nad slovensko pesniško obsedenostjo z obvezujočo ”patologijo” soneta, ki jo prakticiram tudi sam, saj je sonet takorekoč nemogoče ustrezno prevesti. Pisal sem prošnje za finančno podporo in potrpežljivo čakal, spoznal nekaj slovenskih poslovnežev v New Yorku, ki sem jih želel navdušiti za filantropsko dejavnost in zbral nekaj pomembnih sto dolarjev začetnega kapitala. Več kot enkrat sem bil že tik pred tem, da dvignem roke od tega utopičnega projekta, ki mi je nenehno pil energijo in cefral živce. Premetaval sem rokopise, zbiral in urejal pesmi, sugeriral popravke, previsel ure in ure na telefonu in pri pisanju rotečih pisem v majhni sobici na Vzhodni Enajsti Cesti v bohemski četrti New Yorka, kjer sem lahko živel le zaradi dobrohotne naklonjenosti prijatelja Igorja Štruklja, katerega emigrantska biografija uteleša tipično zgodbo ”človeka, ki se naredi sam”, saj se je od faliranega ljubljanskega študenta in pometača tovarniške dvorane v Brooklynu povzpel do izumitelja s priznanimi patenti in do vodje razvojnega oddelka v velikem ameriškem podjetju za izdelavo instrumentov očesne kirurgije, s katerimi je Vlado Pfeifer, eden od vodilnih slovenskih oftalmologov, lani na primer uspel osvojiti celo prestižnega medicinskega Oskarja.

Iz tega komandnega stolpa slovenske književne promocije v Ameriki, kakor sem v hitro minljivih napadih grandomanstva, ki pa so seveda – nisem si delal nikakršnih utvar – pomenili le temno stran brezimnosti, imenoval študenstko sobico s hladilnikom in posteljo v enem prostoru, sem se dan za dnem odpravljal na pohode v utripajoča nedrja mesta, ki nikoli ne spi, da bi na bralnih večerih in književnih soarejah, na hitrih opoldanskih kavah in v pijanski omami nočnih zabav pri majhnih založnikih in literarnih zanesenjakih vztrajno iskal možnosti za natis ”moje” antologije, za katero sem upal, da bo prvi kamenček v mozaiku točno tistega referenčnega okvira, ki sem ga pogrešal ob svojem prvem prihodu v ”Novi Kanaan”.

Sprijaznjeni realizem človeka, ki ve za lastne omejitve, mi je narekoval, da sem se natančno zavedal, kako velike založbe za mojo zamisel ne bom mogel navdušiti. Bi lahko bilo drugače? Težko. Slovenske lirike v kakšni od posebnih številk, ki bi bila v celoti namenjena le naši ustvarjalni tradiciji, ni predstavila niti ena od veljavnih književnih revij. Kaj smo sploh imeli? Nekaj siromašno redkih ”blokov” s prgiščem pesmi v revijah, ki sem jih lahko preštel na prste ene roke; The Poetry Miscellany Chapbooks, ta serija skromno oblikovanih, čeprav dragocenih drobnih knjižic posameznih slovenskih pesnikov, objavljenih v zanemarljivo skromni nakladi, za katero je z mnogo občudovanja vredne pozornosti poskrbel Richard Jackson, stalni prijatelj iz Vilenice, pesnik in profesor na Univerzi v Tenneesseeju; knjiga Tomaža Šalamuna pri Ecco Pressu, resni newyorški založbi; nekaj posameznih lirskih glasov v različnih antologijah vzhodno-evropskega pesništva od Penguinove do Maxwell  MacMillanove: to je bilo vse, kar sem tedaj zmogel našteti. Do urednikov, ki sedijo za gladko spoliranimi mizami v uglednih založniških hišah, kakršne so na primer Random House, Simon & Schuster ali Farrar, Strauss & Girraux, zato nisem niti poskušal priti. Bila bi izguba časa.

Moja vsakdanja romanja po raznolikih slojih literarne orbite, gostovanja na univerzah, vnete razlage, pazljivo sestavljene prošnje, strastni zagovor nekega mita in več mučnih zavrnitev so končno le pognala v otipljivi sad. V času, ko se je slovenska republika ravno še uspela umakniti repu, s katerim je začel krvavo opletati zmaj balkanske vojne, se je po posredovanju prevajalke Sonje Kravanje in mojem osebnem obisku na skrajnem jugo-zahodnem kotu ZDA za zamisel vendarle ogrel majhen založnik iz mesta Santa Fe v državi Nova Mehika. Antologijo Prisoners of Freedom: Contemporary Slovenian Poetry je leta 1993 natisnil Pedernal Press v seriji, v kateri je v knjižni obliki že prišla na dan antologija francoske, korejske in mednarodne eksperimentalne poezije.

Ko sem po dveh letih napornih pogajanj, popravljanja krtačnih odtisov, prepirov s tiskarjem in lektorskih posegov šel na pošto pri Penn Station v New Yorku iskat paket z desetimi primerki moje antologije, mi je od vznemirjenja drhtelo srce kakor mozoljavemu mladeniču, ko gre na svoj prvi randi z žensko, ki mu je končno usmiljeno naklonila pričakovano priložnost. Kar s tresočimi prsti in stanovanjskim ključem sem neučakano raztrgal masten ovojni papir. Zelena knjiga z nežnim angelom Metke Kraševec na naslovnici je nedvoumno pričala, da ne sanjam. Končno! V rokah sem držal prvo antologijo slovenske lirike v ameriški izdaji. Prva antologija, v kateri se slovenski pesniki ne tiščijo pod steklenim zvonom Evrope ali Jugoslavije! Prva antologija, kjer stojimo sami, brez izgovorov in brez olajševalnih okoliščin! Taki, kakršni smo po milosti od boga danih slavčkovih glasov in po dobrohotni zvestobi prevajalske spretnosti.

Kako bi potemtakem lahko tečnaril, če so bile nočne more ameriških tiskarjev, slovenske črke ”č”, ”ž”, ”š”, tu natiskane postrani in s strešicami, ki včasih pokrivajo celo sosednje črke? Kako bi torej lahko sitno ugotavljal, da se je površnemu oblikovalcu mudilo, da odtis črne barve ni najboljši in da margine na zrcalu strani niso poravnane? Tedaj ni bil čas za premislek o kazalu, ki ne vključuje Gustava Januša ali Ivana Minattija, niti se nisem bil voljan spraševati o skromnem razpečevanju te knjige. Nacionalna lirska tradicija je s to antologijo, kakorkoli je že po oblikovni in vsebinski plati pomanjkljiva, vendarle doživela svoj vstop v ameriško ”republiko književnosti” in se s tem pridružila drugim nacionalnim antologijam, ki v nas strmijo s knjigarniških polic širom po tej ogromni in vplivni deželi.

Sem, v to deželo, ki kakor ogromen kulturni laboratorij preizkuša vzdržljivost osebnih identitet in kolektivnih pripadnosti, so morali priti celo znameniti velikani misli kot na primer Jacques Derrida, Julia Kristeva, Jean Baudrillard in Jean-Francois Lyotard, da bi jih šele ameriški prevodi njihovih galsko zapletenih knjig dokončno, odločilno in daljnosežno izza lokalnih ograj teoretskega življenja na levem bregu Sene pognali na Rimsko cesto svetovnih zvezd na mednarodnem filozofskem nebu. Brez ameriške knjige namreč nihče od literarnih ali kritiških piscev, teh ”bastardov Guttenbergove galaksije”, kakor bi rekel Salman Rushdie, ne morem upati na status svetovno odmevnega glasu v današnjem svetu, ki ga v dobrem in slabem definirajo pax Americana, nenehno obratujoči obratovalni mir elitnih ameriških univerz, potrebe in muhe ameriškega knjižnega trga in neizpodbitna vplivnost ameriške množične kulture.

Ko pišem te vrstice in mi misel omahuje pod težo neznosno kompleksnih sodobnih procesov, ki tujino in dom zapletata v nerazrešljivi klopčič, kakršen zares predstavlja našo condition humaine ob koncu napornega tisočletja, si zato ne morem kaj, da ne bi pomislil na Marjana Rožanca. Neizbrisni pečat Rožančeve avtentične pisateljske drže se po mojem ne pozna slovenski esejistiki le spričo prepričljivo razvitih metafor ”paradoksalne eksistence” in ”človeka iz mesa in krvi” , iz katerih – v pri nas malo znani Pascalovi in Kierkgegardovi, Unamunovi in Berdjajevi tradiciji – raste Rožančeva moralna filozofija, ki je že uspešno preniknila v vsakdanjo intelektualno govorico. Sodobnemu slovenskemu eseju se Rožančev siloviti napor, da bi prodrl do smisla eksistence v svetu brez smisla, pozna zlasti v tisti razsežnosti, v kateri kriterij osebnega izkustva podpira univerzalno spekulacijo tako, kakor je on sam pokazal v izvrstnem spisu Neoplatonistični kozmos (1990).

Tu, v tem kratkem eseju, se mi razkriva preroški, kritični in prodorni pogled pisatelja, ki ga kaže pozorno poslušati. Rožanc zna namreč ob osebnem stiku z zidovi svoje stare hiše v kraški vasi Volčji grad izvrstno objeti in zgoščeno analizirati mučno zgodovino slovenske zaprtosti, se sproščeno prepoznati v hrepenenju po odprtih širjavah mediteranske civilizacije, ki jo radi izrivamo iz kolektivne mentalitete, da bi tako lažje negovali alpski kič, v katerem naj bi napačno temeljila že kar celovita slovenska identiteta, hkrati pa zmore tudi v nekaj odstavkih pokazati, kako je iskanje doma, kjer se stikata nebo in zemlja v absolutni resničnosti, gnano z globoko osebno potrebo, da bi bili zavezani širši skupnosti, v kateri čustvene, zgodovinske in metafizične vezi zagotavljajo pogoje smisla za srce in glavo, ta starodavni par.

A Marjan Rožanc je preveč pretanjen esejist, da bi se zadovoljil le z nekakšno pastoralno idilo, saj takoj razprši iluzije, kakršne bi utegnili gojiti vsi, ki jih že načeloma odbija neznano, tuje in drugačno, vse, kar ne sodi v obrabljeni arzenal nacionalistične retorike. Nazorno namreč pokaže, kako je naše pristno bivanje, če naj bo zares duhovno svobodno, pravzaprav usodno odvisno od paradoksalnega, a eksistencialno nujnega nihanja med domom in tujino. Takole v enem samem stavku Rožanc sijajno povzame svoj ustvarjalni in življenski napor: ”Iztrgal sem se iz domačega sveta, da bi bil končno doma”. To, ja: umakniti se korak nazaj kakor impresionistični slikar, ki šele iz kritične oddaljenosti lahko ugleda celoviti smisel utripajočih barvnih nanosov, ki – opazovani od blizu – dajejo vtis nerazumljivo kaotične zbrkljanosti! To, ja: presoditi možnosti in blokade nacionalnega kulturnega izkustva tako, da ga zajameš s pogledom od daleč.

S tega vidika se mi torej zdi, da kozmopolitska vizija globoko individualizirane, vendar še kako reflektirane amor patriae Marjana Rožanca predstavlja zanesljiv vir navdiha za vse tiste med nami, ki nočemo živeti pod steklenim pokrovom slovenskega trkanja po prsih in politike izključevanja, v kateri smrdi od zatohlosti, pa naj bo v njej še tako toplo.

Če bo slovenske pesnike in pisatelje vodila ta in taka inspirativna luč, potem bomo le težko zatavali na morju neznanega, v svetu onstran Karavank pa bomo – počasi, a brez manjvrednostnih frustracij; samozavestno, a brez ovir nečimrnosti – s svojimi literarnimi deli utegnili skozi sipine svetovne brezbrižnosti utirati gaz tistim, ki prihajajo za nami in se danes morda šele učijo prvih korakov po stezicah Tivolija: književnost je namreč tek na dolge proge! Podpirati drug drugega pri soočanju z omejitvami širšega okolja in neprijaznih mednarodnih razmer pomeni namreč izhajati iz vedno žive zavesti o literarni imaginaciji, ki je sicer globoko osebna, istočasno pa je le člen v veliki duhovni avanturi, v kateri ”iz roda v rod duh išče pot”.

Če nas torej zmore voditi zgled Rožančeve kozmopolitske drže in umetniške integritete na eni in vzor Šalamunove individualne drznosti in estetske izvirnosti na drugi strani, bomo morda res nekoč upali, da slovenska literarna tradicija, z njo pa tudi celovito izkustvo ”imaginarne skupnosti”, ki ji pripadamo, ne bo več moreča terra incognita ampak nemara res majhen, a veljaven in pomemben sestavni del svetovnega kulturnega mozaika, v katerega bomo vpeti toliko, za kolikor bomo poskrbeli sami. Izgovorov nimamo več.  

V meri, v kateri nakopičena tradicija slovenske ustvarjalnosti ni le predmet akademskega cepljenja dlak, ampak prožna in vitalna vez s preteklostjo, v kateri so zapredeni tudi poganjki naše prihodnosti, v tej meri najdrznejši, najboljši in najpogumnejši pisci ne bojo znali odkrivati samo lastnih tesnobnih strahov v začetku Šalamunove pesmi Ko sem prvič prišel v New York City, ki v knjigi Praznik (1976), kajpada napisani v Ameriki, nedvoumno pravi: ”Prvič ko sem prišel v New York City/ sem se bal kot pes.”

Ne bojo se že načelno vkopali v strelskih jarkih otrplosti, kakršna nastopa ob soočenju z neznanim svetom onstran samoumevne slovenske ”domačnosti”, ki ji je Marjan Rožanc s toliko jedke kritičnosti namenil ustrezni izraz ”topla greda”. Ne. Nikakor ne. Znali bodo najti tudi navdih za svoje velike ambicije, ki presegajo diktat o mejah jezika kot mejah sveta in se napajajo pri prepričanju o univerzalnem sporočilu individualne lirske vizije. Za ta navdih pisateljem in pesnikom ni treba daleč. Zadošča, da prispejo na konec te Šalamunove dolge pesmi, ker avtor ne razkriva svoje grandomanske blaznosti, ampak predvsem namiguje na čvrsto, pa čeprav s stališča slovenske ”solzne doline” morda absurdno vero, da se ritmi svetovnega umetniškega ozvezdja ne menijo za omejitve nacionalne pripadnosti. Na koncu te svoje vzorno mitske, zato pa tudi absolutno resnične pesmi je namreč vrgel rokavico, ki nas vztrajno obvezuje, da jo poberemo. S samozavestno potezo in mističnim zanosom je Šalamun v pesmi, ki uteleša pesnikov estetski program in hkrati eksistencialno poročilo o umetniški usodi, namreč zapisal tele preroške verze:

”In sem

na enkrat

natančno

jasno

vedel,

da je samo vprašanje časa, kdaj me bo

New York City izbruhnil pod nebo kot

zvezdo”.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s