Ana Jarc, Šminka in prt

Vsak Zavrnjeni se spominja dne, ko je bil prinesen nazaj. Da se z neizogibno in vratolomno hitrostjo kotaleče se snežene kepe približuje tak dan, so vedeli le Odgovorni, sam niti slutil ni. Slutil tudi ni, da bo mesec ali dva po Posredovanju že skoraj pozabil svoja prvotna skrbnika. Spomnil se bo le občutka, ko ga je tedaj že orjaška snežena kepa zdrobila pod svojo ogromno težo.

Bil je dan kot vsak drugi. Umetno sonce je sijalo na navidezno neskončne vrste med seboj popolnoma enakih kvadratastih hiš, svoj ponarejeni sij je prav tako metalo na umetno travo in imitacije dreves, s svojo neonsko svetlobo je pomagalo človeškemu očesu razbrati vso popolnost te umetnosti. Še ljudje so bili videti nekolikanj nenaravno.

Genetsko zmanipulirani primerek Cmx šifra 96754, z drugim imenom Ezra Novach, prvi uspeli poskus po šestih povzročenih splavih (glej Napake in koristi Novachov), je z otroško navdušenostjo nekaj packal na kos že tisočkrat recikliranega papirja. Za voščenko oziroma barvico je uporabil živo oranžno šminko, po vsej verjetnosti mamino (o starševstvu te dobe sicer težko govorimo, mali Novach je bil namreč rojen v posebnem akvariju, a neka ženska je morala prispevati svoje jajčece zanj, zato najbrž lahko govorimo o nekakšnem starševstvu). Za podlago je uporabil kos nečesa, kar je delovalo kot papirnat prt, takšen, kot ga vaša mama uporablja za zabave, da ne bi slučajno umazala lepega, pletenega prta. Le da pleteni prti tukaj ne obstajajo.

Najbrž si mislite, da njegova ”mama” ne bi bila navdušena nad tem, kar je počel z njenim lepšalom, in najbrž bi imeli prav. Prav tako se sprašujete, ali ni nemara prta kar sam strgal, in to samo zato, da je prišel do primerne podlage za optimalno drsenje šminke. Kakšna nevšečnost! Vsi vedo, da se šminko uporablja za poudarjanje ustnic (in včasih rdečenje lic), prt pa je namenjen izpostavljanju umazanij nerodnih gostov na mamini zabavi. Nobena druga vrsta uporabnosti ni mogoča, saj je Varuhi MIS-a še niso potrdili. Tale mali Novach tukajle pa je povsem zgrešil bistvo šminke in prta in ju spremenil v nekaj drugačnega, edinstvenega in posebnega. Uporabil ju je na povsem nov in inovativen način. Groza!

A njegov greh je bil skoraj odpustljiv. ”Mama” in ”oče” sta se mu približala, oba popolnoma oropana topline in ljubezni (po toliko generacijah Novachov iz posebnih akvarijev se nekatera občutja pač izgubijo) ter se sklonila nad prt in šminko.

Če bi bila to le čisto navadna zmešnjava oranžne brozge z občasnimi belimi zaplatami papirnatega prta, potem bi bilo vse v redu. Če bi stvar ne imela smisla in ne sporočila, niti najmanjše trohice ustvarjalnosti, potem bi bilo tudi malemu Ezri vse odpuščeno. Če bi bil ”list” brez oblik, ki bi kar koli pripovedovale ali namigovale – potem bi res bilo vse v najlepšem redu. Ni zgodbe, ni tožbe.

”Starša” sta se spogledala z nekakšno močno otopelo mešanico čustev. Potem je ”mama” z nenavadno ravnodušnim glasom, v katerem bi lahko zaslišali nežno pljuskanje tistega posebnega akvarija, v katerem so se Novachi rojevali, če bi res pozorno prisluhnili, rekla:

»Pa sva že mislila, da je tokrat Sprejeti!«

In sta se topo zazrla v malega Ezra Novacha, ki je razposajeno zaploskal s svojimi malimi oranžnimi ročicami.

*

»Poimenovanje?«

»Novach, gospod.«

»Šifra?«

»Cmx 96754, sedmi in prvi je, gospod.«

»Razvoj?«

»Tik pred preizkusom je, gospod.«

Za trenutek je zapustil svoj rutinski hladnokrvni slog govorjenja (poklicna deformacija, bi lahko rekli) in si dovolil stavek Zakaj bo umrl? formulirati nekoliko drugače.

»Zakaj sta ga prijavila?«

Sledil je trenutek tišine, s katerim je sestra pretkano pritegnila popolno pozornost nase. Največja pohvala, ki jo v službi lahko doživi.

»Risal je, gospod.«

Štirikrat imenovani ‘gospod’ se je ob omembi tega obscenega dejanja nehote zdrznil. Česa vse so otroci sposobni! Za sekundo jih pustiš same in že načrtujejo tvojo pogubo!

»Kakšna škoda, kakšna škoda.«

»Škoda?« se je prisilila k radovednosti.

»Akvarij ne more popolnoma izkoreniniti škodljivih substanc, ki v otroštvu sprožijo ustvarjalnost; take otroke, pri katerih se bolezen razširi, kaj hitro ulovimo, a ne razumem, zakaj akvarija preprosto ne izboljšajo. Bakterije pobijajo, prepričan sem, da se jih z zadostno mero vztrajnosti da uničiti. Pa tega Odgovorni ne storijo. Pa bi lahko. Te mrcine puščajo, da prosto tekajo po svetu in povzročajo vojne. Kakšna groza! S svojimi zgodbicami zastrupljajo NAŠE možgane. NI ZGODBE, NI TOŽBE.«

»Saj vendar zvenite skoraj tako, kot da sprašujete nekaj, kar nima odgovora!« Končno je bila videti pristno pretresena. Vprašanje brez odgovora jo je poleg Zavrnjenih najbolj strašilo. V navalu čustev je pozabila na nagovor ”gospod”.

»Trapa. Seveda imam odgovor! Odgovorni že vedo, kaj delajo, razumejo svoje početje; jaz ga ne, a verjamem vanje in njihova prepričanja. Oni poznajo odgovor, zato verujem vanj, kakršen koli že je.«

»Oh.« Bila je vidno pomirjena. ”Gospod” ni bil poseben.

Kot je gospod pravilno domneval, so Odgovorni resnično poznali odgovor. In res so znali vpisati prave podatke za izbris strupa, imenovanega ustvarjalnost. Pa ga načrtno niso uničili. Zakaj? To zveni kot vprašanje brez odgovora.

»Kaj naj storimo z njim? Gospod?«

Zazrl se je v zaslon, na katerem je poplesovala dečkova črno-bela pojava. Ni jokal. Noben ni.

»Pošljite ga tja kot ostale.«
Deček ga je pogledal naravnost v oči in gospod je lahko čutil kremplje načrtno neiztrebljenega gena, kako grabijo po njem.

*

Deček ni čutil ničesar, kar bi gospod, njegova gospa in Ezrovi starši s svojimi šestimi splavi lahko razbrali. Čutili pa so, da so njegova nerazberljiva čustva močna in neprimerna. Zato torej niso mogli vedeti, da Novach ne čuti niti najmanjše potrebe po tem, da bi uničil svet, kot ga pozna, pa tudi spreminjati ga ni želel. Želel je le risati. Ko je pod njegovimi oranžnimi prsti nastalo nekaj popolnoma nepričakovanega, nepredvidljivega, se je počutil dobro. Posebno. Drugačno, čudaško, a na dober način. Ločil se je od ostalih, postal nova vrsta Cmx 96754, mogoče celo s kakšno številko ali neznanko več. Lahko je razbral strah v maminih topih očeh, ko je zrla v njegovo umetnino, in zato se je počutil močnejšega. Boljšega. Nevarnega?

Ezra je postajal individualist. Seveda tega med vožnjo proti MIS-ovemu sanatoriju še ni vedel, a imel je vse možnosti. Postal je Zavrnjeni. Postal je tak kot njegovi barbarski predniki, egoističen, vase zaverovan in ustvarjalen člo- – kakšen človek, podčlovek! Tisti skoraj iztrebljen, a trdovraten kot madež šminke na maminem pletenem prtu. Potencirani … uničevalec.

Zakaj zakaj zakaj so jih Odgovorni namerno ohranjali kot živali v živalskem vrtu, le da so bili ti podljudje shranjeni v MIS-ovem sanatorju, čemu so puščali možnost vojn odprto, zakaj zakaj zakaj?

*

Ezra je vstopil v najbolj nesprejet, neenak, ničemur podoben prostor, kar jih je kdaj uzrlo njegovo skoraj ničesar vajeno oko. Kljub pretresljivosti dogodka ni bil tako močno šokiran, kot bi lahko bil; globoko v sebi je čutil, da spada sem, da bo to od sedaj naprej in do nadaljnjega njegova normalnost in da je biti Zavrnjen tukaj vse prej kot sramota.

Videl je stvari, ki jih še nikoli prej ni videl v živo. Vohal stvari, ki jih še nikoli prej ni vohal. Slišal zvoke, ki jih je do sedaj slišal le na izobraževalnih posnetkih, ki so prikazovali obscene stvari, ki jih je Odgovornim uspelo izkoreniniti. Zakaj so torej bile tukaj?

Novachova glava s je napolnila z zvestimi spremljevalci ustvarjalnosti, z vprašanji. Zapolnila so vse kotičke njegovih možganov in za veliko večino izmed njih se je zdelo, da nimajo odgovora, kar bi gospodovo gospo najbrž potisnilo v pristno histerijo, a saj se jo da pozdraviti s pravimi tabletami. Ustvarjalnosti pa se ne znebiš tako lahko.

»Dobrodošel v Zavrnjenem gaju!«

Prijeli so ga pod roko in ga vodili okrog.

»Mi smo Zavrnjeni, drugo poimenovanje za inteligenco,« mu je hitel razlagati in dekle se je zahihitalo. Tako sladkega zvoka Ezra še ni bil slišal in zaželel si je, da bi jo tudi sam znal spraviti v smeh. Fant in punca – bila sta nenavadna, nikakor ne tipična Cmx-a. Sta bila tudi onadva rojena v akvariju? Ezra je dvomil. Močno sta ga spominjala na šolski posnetek, na katerem so bili predstavljeni Zavrnjeni. Bili so drugače oblečeni, z drugačnimi potezami, drugačno svetlobo v očeh in drugačnim nasmehom. In počeli so prepovedane stvari.

»Igranje, šivanje, rokodelstvo, računanje, risanje, pisanje.«

»Ne pozabi na branje.«

»Kako pa naj pišeš, ne da bi znal brati?«

Humor. Ezra je začutil potrebo po smehu, a prepričan je bil, da bi ga pokopali pod sabo, če bi se zasmejal. Ni vedel, zakaj je stvar smešna, preprosto bila je, in če so te zalotili, kako se smeješ, in če potem nisi znal natančno, ampak res natančno povedati, zakaj, je bilo konec s tabo. Zato je potlačil smeh, dekle pa se je opravičujoče zahihitalo. Nihče je ni kaznoval.

»Zakaj so tebe prijavili?«

»Naj ti ne bo nerodno!«

»Mene so dobili, ko sem si žvižgal izmišljeno melodijo. Mati je jokala, ko so me odpeljali!«

»Kakšen jok neki! Oni ne jočejo, butelj.«

»Pa je! Mogoče je tudi ona posebna.«

»Zakaj pa je potem ni tukaj?«

»Utihnite že enkrat! Mali, zakaj si tukaj?«

Ezra se je razgledal po prostoru, nabito polnem otrok, najstnikov in mladincev. Nobenega starejšega ni bilo na spregled. Nekateri so ga pozdravljali, nekateri se niso zmenili zanj. Vsak se je ukvarjal z neko obsceno stvarjo ali pa je preprosto poležaval (čeprav jim pavza prav gotovo ni bila dovoljena). Potem se je njegov pogled ustavil na najlepši zbirki šmink, ki jih je kdaj videl. Bile so nenavadne in vseh odtenkov, takih, ki jih pravzaprav še nikoli ni bil videl.

»Narisal sem sonce.«

In popeljali so ga do pribora za umetnike.

*

Ezra je rasel in z njim je rasla njegova ljubezen do drugačnega. Naučil se je brati in pisati in sam si je celo izmislil še nikoli prej povedano zgodbico. Bil je ustvarjalen na vseh področjih, a njegova najljubša dejavnost je ostajalo tisto, kar ga je pripeljalo sem, torej slikanje. Bil je eden izmed najboljših risarjev, kar jih je sanatorij premogel. Mlajši prišleki so ga venomer prosili, naj jim nariše to in ono, in rad jim je ustregel. Tako so lažje pozabili na življenje, ki so ga zaradi svojega neizbrisanega gena zapustili.

Ko je Ezra postal mladinec, je do njega nek večer pristopil fant, ki je navadno na samem prebiral knjige in se sploh ni zmenil zanj. Sedaj pa je prikorakal naravnost do njega in se želel pogovarjati z njim. Ezra, ki ga sedaj nihče več ni klical Novach, mu sicer ni hotel prisluhniti, ravno je končeval svoje delo, a naučil se je prijaznosti, zato je ostal tiho.

»Staraš se.«

»Res je.«

»Skoraj si odrasel.«

Ezra je molčal.

»Si slučajno opazil, da otroci po tem, ko dopolnijo določeno starost, preprosto izginejo?«

Ezra je opazil. Seveda je opazil. Deklice in njenega sladkega hihitanja že dolgo ni bilo več na spregled, tudi fanta, ki se je norčeval iz nje, ne.

»Si se kdaj vprašal, kam gredo in zakaj?«

»Ja.«

»Veš?«

»Ne.«

»Bi mi pomagal izvedeti?«

»Ja.«

»Nimava veliko časa. Tudi midva sva že stara. Upam, da prej ne izgineva.«

Tiste noči sta se skrila na stranišču in počakala, da so vse luči ugasnile. Namesto svojih teles sta v svoji postelji stlačila dodatni odeji in se izognila alarmu. Sestra, ki je štela prisotne, resda ni opazila njune odsotnosti, nista pa pomislila na kamere. Zanje pravzaprav sploh nista vedela.

»Kam sedaj?«

»Gor. Slišal sem, da je treba gor.«

Ni ga vprašal, kako to ve, in mu je le sledil.

Nikjer ni bilo žive duše. Sterilni prostori medlo modre barve so odbijali rumeno nočno svetlobo in ustvarjali naravnost grozljivo prizorišče. Ezra se je o grozljivem poučil v veliko knjigah, vedel je, da je tudi fant o tem zagotovo bral, konec koncev je vedno tičal z nosom v knjigi, in mračno, tiho in napeto ozračje zagotovo ni pomenilo nič dobrega.

»Tukaj.«

Ustavila sta se v zadnjem nadstropju. Obsegalo je le majhen hodniček z enimi samimi vrati. Fant je pogumno potrkal nanja in v trenutku so se odprla.

Ezra se je počutil čudno. Ne na lep način. Kako se reče tistemu občutku, ko nekomu popolnoma zaupaš, verjameš, da je na tvoji strani in deluje v tvoje dobro, potem pa se nekaj zgodi in nenadoma dvomiš vanj in v njegovo zvestobo? Zagotovo je nekje bral o tem.

»Pozdravljen, Ezra Novach. Hubert, vrni se domov.«

Fant po imenu Hubert se je obrnil na petah in izginil.

Bil je najstarejši človek, kar jih je Ezra kdaj videl. Zguban kot rozina, z dolgimi, belimi lasmi in prodornimi očmi. Poznal je te oči. Zadnjih nekaj let se je z njimi spogledoval vsak dan.

»Ja, poseben sem.«

Ezra je še kar molčal.

»Vprašaj, Ezra.«

Ni se zganil.

»Sem mar narobe razumel? Nisi Zavrnjeni? Mi je sin Hubert podtaknil Sprejetega v leglu Zavrnjenih?«

»Kot kokošje jajce med ptičjimi.«

Nasmehnil se je. Ne na umetni, prisiljeni, akvarijski način. Bil je pristen nasmeh, kot dekličin. Pogrešal jo je. Pogrešal je otroke, s katerimi je delil svoje otroštvo. Vedel je, da jih ne bo več videl.

»Imaš enkratno priložnost, da se ti razjasni vse. Lahko me vprašaš kar koli in sprašuješ me lahko vso noč. Dam ti priložnost razumeti. In potem boš umrl.«

Ezra je strmel v svoje bose noge.

»Imaš kako vprašanje? Te kar koli zanima?«

Da, Ezro je zanimalo veliko stvari. Zakaj sta se mu mama in oče odrekla, recimo. Saj so mu večkrat razložili, a vseeno je hotel vedeti, kako je to mogoče. V knjigah so se imeli vsi radi in ljubezen je močno in prijetno čustvo. Zakaj je ta nori svet zavračal prijetno in ga nadomeščal s topimi, v celofan zavitimi in zabetoniranimi zmanipuliranimi čustvi? Zakaj bi si nekdo želel biti tako majhen, tako nepomemben, tako enak vsem drugim, tako prilagojen, tako preprost, tako neumen, tako beden, tako … Če je bilo že zdavnaj jasno, da bo moral tako mlad umreti, zakaj ga niso kar takoj pospravili, ko je bil pri gospodu, recimo? Zakaj so ga ohranjali živega kot živino za zakol? Zakaj se ga je mama bala? Imel jo je rad, ničesar ji ne bi storil! Zakaj tega ni vedela? Zakaj ji tega ta nori starec, ki je bil tudi sam Zavrnjeni, ni povedal? Mogoče bi ga potem imela raje, raje kot svojo bedasto šminko. Pri ljudeh, kakršna je njegova mama, je bilo ojačano samo eno čustvo: strah. Strah jih je držal v njihovih malih belih, z instantnim soncem osvetljenih kvadratastih hišicah kot podgane v laboratoriju. Zavrnjeni so nadvladovali Sprejete s strahom. Uporabljali so Zavrnjene kot nekakšno zagotovilo za stalnost in nespremenljivost. Zakaj bi si kdo tega želel? Če so vsi enaki, ni vojn. Vojne povzročajo taki, kot je Ezra. Taki, ki jim take misli švigajo po glavi. Ki raje trpijo in ljubijo, kot da bi stagnirali. Vojna proti miru. Kakšna cena, kakšna cena! In tale starec pred njim je najbrž vse načrtoval. Cena miru je zahtevala popolno otopelost. Zakaj je Ezra potem še tu? Zaradi popolnoma banalnega razloga, snemanja edukativnih videoposnetkov? Moj bog, kako nesmiseln smisel življenja! In sedaj je bil Ezra dovolj razvit, dovolj pameten za pobeg, huje, upor, huje, vojno! Pripravljen na boj! Zato so morali izginjati. Vsi so se s Hubertom ponoči odtihotapili ven in bili privedeni pred tega norca, ki jih je nato ubil. Nikoli ne bo živel tako, kot bi si želel. Ne bo se mogel boriti za tisto, kar se njemu zdi prav. Kako čudno se stvari obrnejo.

Ezra je imel rad čudno.

»Imaš ti kako vprašanje?«

Starca je popolnoma pretreslo. Dobil je svoje vprašanje, popolnoma nepričakovano, nerazumljivo, nasploh bi se lahko zdelo, da nanj ni moč najti zadovoljivega odgovora.

»Ezra Novach. Krasen Uničevalec boš.«

*

In sedaj sem tukaj in pišem svoje spomine. Zgodbe najbrž danes še ne bom končal, mogoče bi jo končal jutri, a jutri je nov boj in kdo ve … Zato pišem po delih. Če jutri umrem, bo del zgodbe zapisan in nekdo jo bo prebral.

Doktor Smrt me tistega dne torej ni ubil. Namesto tega me je vključil v svoj načrt. Nori posebnež je nalašč ustvaril odporno gibanje, ki mu pripadam tudi sam, in puščal, da ustrahujemo ljudi, kot sta moja mama in oče. Strah jih je in nam zato nočejo biti podobni. Pravzaprav pripomoremo k temu, da se hočejo na vsak način razlikovati od nas. Pa se vseeno bojujemo. Nobena stran se noče predati, vsakdo veruje v svojega boga. Vojna je popolnoma nerazumljiva stvar, ki nas ohranja žive. Daje nam upanje, pa čeprav vemo, da smo ohranjeni načrtno za obstoj osovraženega sistema. Ne moremo si pomagati. Verjamemo, da bo nekoč napočil dan, ko bodo otroci spet lahko uporabljali prt in šminko in bodo oni sami, ne nekdo drug. Ne nekdo izmišljen.

Ampak to je naše mnenje, mišljenje Zavrnjenih. Kar je za nas prav, je zanje narobe. In obratno. Ni smisla v tem, opustil sem takšna razmišljanja. Sedaj poskušam le še razumeti, zakaj vedno znova poprimem za orožje in se podam v skoraj gotovo smrt. Zakaj vsak dan stradam, opazujem umiranje ljubljenih in trpim. Zakaj pišem. Zakaj rišem (pa čeprav samo črno-bele skice).

Ne vem. Ne vem. To je vprašanje brez odgovora.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s