Uvodnik I/1

Kar se zgodi, se odigra v tišini –
srečanje v kraju, kjer je zmeraj mrak,
hipen spomin na davno jutro, belo od snega,
oko, ki te zagleda, in ga ti ne vidiš …

(Gregor Strniša, Inferno, II. Del: Gora, V.)

Pred vami je prva številka študentskega časopisa Zamenjave. V temelju zasnove te esejistične publikacije sta dva idejna tokova. Prvi, pragmatični, je nekoliko larpurlartistično obarvano iskanje avtonomije, drugi, programski, pa v duhu razsvetljenskega optimizma upa, da bo razširil drzno misel.

Da bi se kar najbolj oddaljili od že obstoječih platform, ki objavljajo novinarsko obarvane članke, poročila in recenzije ter literarno produkcijo študentov, smo se odločili svoj projekt posvetiti esejistiki. S pragmatičnega stališča lahko ugotovimo, da je esejistika nekoliko zapostavljena. Pisanja esejev se ne spodbuja ali poučuje niti na oddelku, kjer je esej doma.

Esej nam pomeni predvsem zvrst pisanja, ki piscu omogoča svobodo misli: od same metodologije in snovi do sloga. V tem smislu je esej na nek način poskus postaviti se po robu dogmatičnemu načinu akademskega in novinarskega pisanja. Esej ne pozna formi inherentne omejitve misli – zato ga lahko s Kantom okličemo za tisto zvrst, ki najbolje vzpodbuja javno rabo uma.

Pisec eseja je na meji med akademsko vednostjo in laično nevednostjo. Ne gre za to, da mora svoj diskurz prilagajati obema, ampak za to, da se v idealnih okoliščinah sam znajde na meji svoje stroke, na meji svojega diskurza. In da mora to mejo na neki točki pisanja tako ali drugače ozavestiti in izraziti.

Esej torej ni definicija ali deskripcija. Ni dokument, v svojem bistvu je performativen; ko ga pišemo ali beremo, smo priča dejanskemu razvoju misli. Zato si esej deli določene afinitete s fikcijo, spekulacijo in poezijo.

S to veliko svobodo pride odgovornost in nevarnost kritike: misel mora biti preverjena. S kritiko nastopi tveganje, da pisci ne zberejo dovolj poguma in v svojih tekstih le reproducirajo obča mesta. Upamo, da bomo uspeli spodbuditi tako kritično ost kot pogum piscev. Da torej tudi naše razsvetljensko obče mesto, na katerega smo se postavili, ne ostane nedotakljivo.

Ob optimizmu, ki je v našem temelju in prihaja iz nekega drugega časa, nas navdaja tudi določen pesimizem, ki nam je toliko bližji, da ne moremo jasno spregledati njegovega izvora. Naloga, ki si jo zastavljamo, je velika in obširna. Tolažiti se moramo torej s postopnim napredovanjem. S tem razlogom poskušamo razumeti svojo uredniško nalogo kot nasprotje fleksibilnosti. Zbrati pogum, da ne popuščamo.

Toda zbrati tudi pogum, da prepoznamo svojo lastno nepopustljivost – ne kot sredstvo preloma, odpora in lastne avtonomnosti, ampak kot izraz naše nostalgije, celo reakcionarnosti. Naš izziv je dvojen: slediti temu nagnjenju in hkrati oblikovati načine odpora proti njemu. Zbrati torej pogum, da bomo prepoznali pogumne tekste.

Ta številka je bila zasnovana kot nekakšen uvod k našemu projektu esejističnega časopisa. Prinaša nekaj razmislekov in orisov eseja, njegove forme in njegove zgodovine.

Pravi začetek in preizkus nas čaka z naslednjo številko.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s